cankar je že v redu, če ga človek ne jemlje preveč resno. se pa strinjam da v OŠ otrok še ne bi smeli posiljevati z njim, vsaj ne v prvih 4 razredih. jaz sem se ga prvič resno lotila na faksu kjer smo ga imeli za domače branje. hiše marije pomočnice ne bi šla še enkrat brat ali pa moje življenje, ker sta res grozljivi, ampak ostale, npr. vinjete, nekateri deli podob iz sanj pa bi, samo ker se nikoli ne spomnim da bi jih vzela.
knjig, ki jih ne bi hotela še enkrat prebrati, sploh ne kupujem. imam knjige, ki so mi res pri srcu in jih občasno vzamem še 3., 4. ali petič v roke. tudi agatha christie je med njimi.

Skozi časovno distanco se moj pogled na Cankarja spreminja. Ravno to poletje sem dopustovala tudi s Hišo Marije Pomočnice in komaj čakala, da sem se lahko v miru potopila nazaj v branje. V času šolanja je bilo to SF:))

Širši je naš pogled, po več žanrih posegamo in se ne omejujemo. To bi bil moj komentar na zastavljeno misel.

LP

Takšno označevanje se mi zdi precej nesmiselno, po svoje tudi “šovinistično” (v smislu več- oziroma manjvrednosti nekoga glede na to, kaj bere). Menim, naj vsakdo bere tisto, kar mu je všeč – literature je toliko, da prav vsakdo najde nekaj zase. Ne vem, zakaj bi se kdo mučil z branjem, ki mu ne leži (razen če ni to pogojeno s študijskimi ali podobnimi zahtevami). Če nekdo posega samo po klasikih – prav, drugi spet po kvalitetni lahkotnejši literaturi – prav, tretji samo po šundu – tudi prav… Konec koncev je to človekova prosta izbira!