Povej mi, kaj bereš in povem ti….
…kdo si.
Mislite, da to drži?
Če pogledamo vsesplošno prepričanje: recimo temu plitke ženske berejo dr. romane in ostalo podobno navlako, takozvani intelektualci berejo beletristiko….
Jaz npr. berem čisto vse, kar mi pride pod roke od poezije, grških tragedij, Dostojevskega, Kafke, Marqueza, nobelovih nagrajencev do ljubezenskih romanov in Sidneya Sheldona in Jacki Collins.
Ponavadi ljudje ne mešajo tako zelo, vsaj tisti ne, ki jih jaz poznam, npr. tisti, ki berejo kvalitetno literaturo vihajo nos nad pogrošno literaturo.
Načeloma drži, je pa res, da še takšnemu intelektualcu kdaj zapaše bolj lahko branje. Pa tudi lahke literature cela paleta – od zelo prijetnih in berljivih stvari, pa do takih, pri katerih se ti dvigne pritisk in se počutiš skoraj osebno užaljenega, ker avtor pričakuje, da boš bral tak bullshit. 🙂
Jaz osebno izbiram knjige, ki so “2 v 1” – da se lepo berejo in so hkrati kvalitetne. Branje je užitek in niti najmanjšega smisla ne vidim v tem, da bi se silila z nečim pretežkim zame, zato da bom izpadla pametna. Je pa res, da so mi bile knjige ala Victoria Holt ipd. zanimive okrog 12. leta, in da bi mi jih bilo danes brat precejšnja muka 🙂 Ugotovila sem, da če hočem kaj lahkega, se včasih splača vzeti v roke kakšno dobro mladinsko literaturo (in s tem NE mislim “didaktičnih” romančkov o problemih kot so droge, aklohol, spolnost…). Veliko rajši berem Toma Sawyerja, Ptičke brez gnezda ali pa, zaradi mene, Harryja Potterja, kot pa razne ljubezenske žajfnice.
Tudi jaz sem ‘nehomogena’ – čeprav ves čas iščem ’tisto’ knjigo (lahko bi rekla kar platonično idejo dobre knjige :)), vmes preberem marsikaj, kar se v to kategorijo sploh ne more uvrstiti. In to tudi mirno priznam, imam čisto zadosti bralne kilometrine in samozavesti za to! Če pa bi me vprašali, kako si predstavljam dobro literaturo, bi imela kriterije izdelane – in verjetno je prav to to, na kar cilja trditev iz naslova.
hm, žajfnce sem brala v osnovni šoli, ko smo imeli Victorio Holt za domače branje, ker je to “moderna literatura in Shakespeare ni več moderen” (učitejica se mi je namreč smejala, ko sem brala zgodbe iz Shakespearovih dram, češ da berem zastarelo literaturo in da nisem v koraku s časom). No, pa mi je takrat sedla tovrstna literatura, pač puberteta, ko itak živiš od nekih lahkih napihnjenih čustev.
Sedaj načeloma berem vse po vrsti, le da pri beletristiki gladko spolzim skozi knjigo, pri šundu pa imam pogosto težave, ker se mi zatakne že v prvih 50 straneh (Bridget Jones npr.), ker se mi zdi enostavno plehko in me na nek način žali (ne iz kake intelektualne drže, ampak mi pač ne sede). Mi pa mama, ki rada posega po malo lahkotnejšem čtivu kdaj podtakne kaj prijetnega tudi iz lahkotnejšega, napol resnične zgodbe, žanra : Kraljevina izza tančice (ta mi je res sedla). Pri Le kako ji uspe sem se komaj prebijala skozi avtoričino prisiljeno željo ugajati in zabavati. No, sedaj se bom na morju lotila še 2999 sit in upam, da me bo potegnilo.
Hmm, morda se bo slišalo snobovsko, a bolj kot ne prebiram klasike. Ampak kod odloča kaj je klasik … okej za stare mojstre se ve, kaj pa pri novejših … a je to naslov zbirke ‘Modreni klasiki’ a je to press materijal za Beletrino … le koliko knjig izpane iz njihovega programa. Veliko berem in mi je kmalu jasno kaj imam v roki. Sicer pa … važno je, da je branje v užitek. Nekomu paše sprostitev, nekomu bolj misleni napor, nekomu literarno sladokusje …
uh sem mislila da sem edina tako zmedena, da lahko berem toni morisson, sidneya sheldona in piko nogavičko obenem 😉
priznam pa, da sem v najstniških letih, ko sem bila itak najbolj pametna na svetu brala samo beletristiko in po kakšnem kafkinem procesu in cankarjevi hiši mariji pomočnice hodila vsa zamorjena naokoli in mislila kaka faca sem, ampak pol sem pa kar začela prebirati tudi lahkotnejše branje, ki v bistvu sploh ni nujno, da je totalni ****
ampak kake victorije holt in daniele still (al kako se že napiše), ki sem jih brala v OŠ pa zdaj ne morem glih prebavit
p.s. aja ne morem verjet da ste imel victorio holt za domače branje
p.p.s. tud men se dostkrat zgodi, da se mi branje zatakne, ampak ne samo pri šundu, zgodi se lahko tudi pri kaki knjigi, ki je razglašena za vrhunec literature, ampak jaz samo debelo gledam what the ****…..npr. v swanovem svetu ali lawrence- mavrica ipd……
Moras priznat, da je Cankar zlo dober pisatelj, da tako učinkovito zamori ljudi. :)) Jaz sem ga v gimnaziji brala precej navduseno, zdaj pa sem do njega (in na splošno do klasikov) postala precej bolj kritična, kot sem bila. Se mi pa zdi, da je v osnovni soli absolutno prezgodaj, da bi vecina otrok Cankarja razumela, kaj šele, da bi jim bil všeč.
Pa najboljše za konec: njegov Pehar suhih hrušk smo imeli v vrtcu (mala šola, se pravi 6-letniki). Čemu??? 🙂
Čemu? Ja, da nam že takoj od malih nog naprej vbijejo v glavo nek konstanten občutek družbene krivde. To je že skoraj svetopisemsko, ko moramo sedaj vsi na zemlji prestati naporno preizkušnjo, ker se prva dva nista mogla upreti skušnjavi in sta pojedla tist prekleti štrudl, ki jima ga je veliki Oče prepovedal. Hja, tako je to. Eni jabke, drugi suhe hruške.
zarja se popolnoma strinjam, mogoče pa tu tiči vzrok, zakaj slovenski šolarji najbolj od vseh predmetov sovražijo slovenščino 😉
spomnim se, da sem v gimnaziji za neko seminarsko obdelovala cankarjevo hišo marije pomočnice, mislim wht erotična navezanost na kanarčka???? zdaj ne vem, a je bil ta tip res tako v k…. da je v kanarčku videl erotiko al kaj?
ampak se mi zdi, da smo se oddaljili od teme…torej a lahko človekeka ocenjujemo po tem, kar bere? meni se zdi, da v določenih primerih celo lahko, ampak če to drži potem sem jaz totalni shizofrenik 🙂
No, jaz sem pa Cankarju čisto naklonjena – Hiša Marije pomočnice mi je bila všeč celo že v gimnaziji (Na klancu pa ne). Sicer pa ni pisal le proze – v dramah je znal biti prav fino satiričen, pa Bela krizantema je tudi prav zabavno branje. Je pa res, da v slovenski literarni zgodovini in kritiki vsi govorijo samo o hrepenenju, resigniranosti, bla bla bla. Čakam na kakšno novo, revolucionarno obdelavo!
Me prav zanima, kakšna se ti bo zdela 2999 sit. Prebrala sem jo do polovice, ker mi je začela že na koncu 1/3 pošteno pesedati. Moje mnenje: škoda časa.
Imam pa podobno izkušnjo s Shakespearom in Holtovo – te sicer pri nas nismo imeli za domače branje, je pa bila zelo popularna za bralno značko – kjer smo si lahko od petega razreda naprej sami izbrali knjige. Medtem ko so nekatere od sošolk za bralno značko v šolo prinesle po nekaj knjig od Holtove, sem jaz prinesla Henrika 4 (oba dela), 5 in 6 (vsi trije deli), pa še Riharda 3 za povrh. Kar pa seveda ne pomeni, da nisem brala tudi Holtove. Bi pa zdaj verjetno težko še enkrat prebrala katero od njenih knjig.
mah, še to mi je manjkalo. Sem se lotila 2999 sit, ker sem mislila, da ne morem falit v lahkotnem žanru, če se lotim te knjige. Pol bom pa spet snob, ker mi to ne sede, a ne? Ampak se ne dam. Vseeno gre z mano na morje, pa ti javim. Sedaj se sladkam z Glembajevimi.
Se opravičujem, tudi mi smo imeli za bralno značko Holtovo in so me pobili s Shakespearjem in mi dali za prebrat Holtovo. Pa še dobro, da sem jo. Sedaj je ne bi mogla več prebavit. In, če hočeš dobit občutek, kaj je dobra literatura, moraš definitivno prebrati kaj slabega, da lahko primerjaš. Sicer pa se ti občutek za kvaliteto izostruje z bralno kilometrino. Na kanoniziranje sodobne literature se pa itak ne gre zanašat, ker je zaradi časovne bližine nemogoče vzpostavit kritično distanco. No, nek generalni kriterij že obstaja in se vidi na 1000 km kaj je kaj, le da čas potem še iz tega oklesti odpad. Mah raje neham, kot da se spustim v to debato.
Cankarja pa imam jaz zelo rada in je zelo kvaliteten, le da mu škodo delajo sholasti z vkalupiranimi interpretacijami. Sicer pa marsikaj razloži, če se ve, da je imel težave s svojim prijateljem, ki nekako ni bil zainteresiran za ženske.
hej saj ga noben ne blati, samo pravim da se ne sme otrok posiljevati z nečim tako zamorjenim
o 2999 pa…..jao sem prebrala ampak se sploh ne spomnim kaj dosti, mi že ni bila kaj posebnega in je ne bi še enkrat brala….
kdo je že rekel: “knjiga, ki ni vredna, da bi jo prebral dvakrat, ni vredna niti, da bi jo prebral enkrat.”
bi rekla, da to kar drži, vsaj kar se mene tiče….kaj pa vi, a berete nekatere knjige, ki vam res sedejo po večkrat…..od morirsonove ljubljeno sem prebrala 4krat, marguezovih sto let samote tud ene 3,4 krat, potem kot voda za čokolado, lainšček prvotnost, gogoljeve kratke zgodbe, bevkove pastirce in pestrno…….teh knjig se nikoli NIKOLI NEVER ne naveličam 😉
Iztok, nihče ni blatil Cankarja, razen če je blatenje to, da priznaš, da ti v enem obdobju ne sede preveč. Pa evo, še to priznam, da ga imam rajši kot Kafko. :))
Kar se pa tiče knjig za enkratno uporabo, se pa ne strinjam povsem. Take so recimo kakšne kriminalke od A. Christie, ki so lahko dosti boljše od raznih limonad ampak jih vseeno ne boš bral več kot enkrat. (Razen seveda, če imaš sklerozo, kar v tem primeru sploh ni tako slabo).
Za večino knjig pa tisto o enkratnem in dvakratnem branju res drži.