Potujete sami ali v družbi

Ali potujete sami ali v družbi?

Jaz ponavadi v paru ali s prijatelji, sem bila pa tudi že sama in izkušnja je popolnoma drugačna.
Bolj si samostojen, neodvisen, spoznaš ogromno ljudi.

Kakšno je vaše mnenje?

Vecinoma sem potovala s svojim podmladkom. Zdaj so ze starejsi in enkrat na leto se gremo kam skupaj, drugace gredo sami, jaz pa z mozem, s prijateljico ali sama, ker mozu se ne da, prijateljice imajo v glavnem male otroke, pa grem potem sama. Nimam tezav s tem, res pa je, da ko gres sam, je izkusnja povsem drugacna.

S svojo ožjo družino, kamorkoli, vse v lastni režiji. NIkoli preko agencij, ali z organiziranimi skupinami.
Pa sem družaben človek, samo potovati skupaj s Slovenci ( po treh izkušnjah), je pa nočna mora. Že z vlečenjem sendvičen s smrdljivo salamo ven na avtobusu in alkoholom v potokih, raztegovanjem meha, se vse konča.

Moje izkušnje (pravzaprav najine) z družbo na poti so izjemno slabe.
Parkrat sva šla na dopust, tudi v tujino s prijatelji.
Doma se sicer dobro razumemo, precej časa preživimo skupaj.
Ampak na počitnicah ali potovanjih pa res nismo kompatibilni.

Naju vleče čim več videti, doživeti, njih pa niti ne. Midva hodiva po muzejih, si ogledava vsako zanimivost, navezujeva stike z domačini, njim pa se zdi vse to brez veze in samo iščejo, kje bi se lahko usedli na en pir. Tudi če so šli z nama, se je potem dogajalo takole: čvek na čvek namesto opazovanja življenja okrog sebe; če smo šli v muzej, je bilo enim dolgočasno, drugim predrago in bi denar raje zapravili za pijačo, lepot pokrajin kakor da ne opazijo.
Zato sva se odločila in jim tudi povedala, da od zdaj naprej hodiva povsod sama, družili pa se bomo še naprej, ampak samo doma pri enem ali drugem.
Velikokrat sva se čutila prikrajšana za kakšno stvar, ki bi si jo rada ogledala, pa si je nisva, da ne bi izpadla nedružabna. Potem pa prideš domov in ugotoviš, da si pol stvari nisi ogledal in čutiš kar nekakšno zamero in jezo.