potrebujem nasvet (težave s fantom)
Pozdravljeni,
sem 21-letno dekle, ki bi pri teh letih še moralo “uživati”, a kaj ko sem se v prejšnji zvezi, tako zresnila, da iščem nekoga, ki bi me mel iskreno rad in me ne pustil po nekaj mesecih. Pred letom dni, sem spoznala fanta s katerim sma kljub težavam še vedno skupaj. Fant izhaja iz družine, kjer je oče popival in pretepal celo družino. Zapadel je v slabo družbo, s katero preživi večino časa, saj so to bili edini ljudje, ki so mu v tistem obdobju “stali ob strani”. Star je 22 let, živi pri mami, nima dokončane šole, ne hodi v službo. Vem, da je to fant za katerega bi mi rekli: “sam izogni se ga v največjem loku”, ampak kaj ko ne morem. Vedno sem mu dala vedeti, da mu bom stala ob strani, da mi pomeni vse. V tem letu sem se noro navezala nanj, saj izžareva posebno energijo… ima sanje, da bo prihodnost boljša, ampak kaj ko je obtičal v sedanjosti in nima volje, da bi svoje življenje obrnil na bolje – na primer začel ponovno hoditi v šolo ali si poiskal delo. V zadnjem času se dogaja, da večino dneva prespi (vstane ob 5,6 zvečer), saj celo noč prebedi ali pa je zunaj s svojimi kolegi. Očitno se je tako navadil, ampak zaradi tega trpi najina zveza. Ker nima izpita se večinoma jaz vozim k njemu, ko je le mogoče tako da se vsaj malo vidiva. Vendar pa mi je po določenem času to… da se vidiva vedno samo ob večerih, da si ne more vzeti enega samega dne, da bi šla skupaj kam, postalo prav moteče. Zdi se mi, da se trudim samo jaz. Večkrat mi je rekel, da me ima zelo rad, ampak mi nima kaj nuditi, ker nima službe in s tem posledično denarja. Zakaj ne razume, da vse kar hočem je njegov čas zame in ne izleti/potovanja/darila. Vse kar hočem je njegova pozornost in to, da mi kdaj pove da me ima rad. Šele ko postane ljubosumen bi naredil zame prav vse. Včeraj sem mu povedala, da tako ne morem nadaljevati… še posebno, ker se bova videla še manj, saj prihajam domov le za vikende, ker študiram na Obali. Vse jee obrnil, kot da ga zapuščam jaz in da že prav če sem se tako odločila. Tako rada bi, da bi doumel, da ne trenutno, dokler si sam ne uredi svojega življenja ne pričakujem nič materialnega pač pa samo njegov čas, ki ga raje kot meni nameni kolegom. Nikoli ga nisem želela omejevati, vedno je šel kamorkoli je hotel…ampak tudi jaz si zaslužim nekoga, ki bo tu-zame. In ne da se počutim kot igračka, ki se jo vzame in zavrže. Mislite, da je še možnost da ga sreča pamet, ko bo videl da me bo izgubil? Ne vem če bo kmalu našel dekle, ki bi bilo zanj pripravljeno prenašati vse to…
Ja, na žalost.
Govorim pa iz izkušenj. Sama izhajam iz take družine, ampak jaz sem ubrala obratno smer. Alkohola se ne pretaknem, pridno sem se šolala, poiskala delo.. na tem področju sem stvari pošlihtala. Je pa težko ostalo. Ne najdem resnega fanta, nimam prijateljev… vsaka veza s fantom je hitro propadla. V glavnem take stvari ostanejo. Ampak se zavedam, da moram najprej v sebi pošlihtat. Da to ni stvar, ki bi jo morali drugi reševat. Tvoj fant mora začeti sam. Verjamem, da boli, amapk daj mu ulitimat, da stvari uredi in če ne bo, pojdi stran. Brez pomislekov. Mogoče ga bo to začelo trezniti.
Otroci iz takih družin smo problematični, vendar na pot zdravljenja mora vsak sam stopit, se sam odločit.
Na začetku je bil čisto drug človek, poln optimizma da bo končno poštimal svoje življenje, da bo naredil nekaj iz sebe. Non stop sva kaj počela skupaj, načrtovala za vnaprej… sedaj pa tak preobrat. Vso krivdo prevrača na to kako slabo mu gre v življenju in res vidim, da nima nobenega pomena, da mu stojim ob strani, saj me je pričel izkoriščati.
Sama sicer nimam podobnih izkušenj, ampak želela sem pomagati vsaj nekomu. Res je, da brez tega da bo sam pri sebi razčistil kaj hoče doseči v življenju ne bo šlo. Ves moj trud, ni pomagal prav nič. Morda je res najbolje, da brez slabe vesti pustim vse za sabo. Čeprav me je strah, da bo zapadel samo še globje, kar pa mu kljub vsemu ne privoščim. Drugače pa…rečem lahko samo, da spoštujem take ljudi kot ste vi, da imate kljub težkim izkušnjam moč iti dalje. Marsikdo obstane. Vendar se mi zdi, da je treba ravno iz tega črpati moč, da bo prihodnost boljša.
Mogoče pa poskusiš kot prijateljica in ne kot punca pomagat?
Prinesi mu kake knjige na to temo, samospoštovanje, samopodoba, odvisnosti, strupeni starši… mogoče bo dojel. Potem, če bo to bral, še kak nasvet za obisk kake skupine za samopomoč, psihologa… ali pa omeniš, da ti hodiš na kako tako delavnico, da ne bo imel občutka, da ga imaš za norega. Če pa ne bo hotel pa ni druge variante kot it brez njega naprej.
Mogoče problema samo tebi ne upa priznati. Sicer pa boš potrebovala res veliko potrpljenja. Preveč podpore v njegovem trpljenju (jamranju) mu vseeno ne dajaj.
Forum je zaprt za komentiranje.