popotniški dnevnik
V bistvu pomembne stvari, kje smo prespali, jedli, tankali, koliko kilometrov smo naredili, po kateri poti smo šli oz. mimo katerih krajev in kakšne zanimivosti so bile na poti. Ne pišemo veliko v bistvu si v en zvezek piševa bolj opombe, da se potem lažje spomniva. Pa naslove in pomembnejše številke.
Če potujem sama, so moji dnevniki zelo osebni – prizore, ki jih vidim, navadno izkoristim za razmišljanja, ki me lahko odnesejo čisto v druge smeri. Če potujemo z družino, pa zbiram vstopnice, račune, reklamne letake ipd. in jih potem skupaj s fotografijami povežem v nekakšen fotostrip (pripovedovalec je vedno naš škratek). To se je izkazalo za zelo posrečeno, saj potem ljudem ni treba razlagati vsake slike posebej, pa še zabavajo se ob branju.
V bistvu vse kar se je tisti dan dogajalo, od opisa poti, kaj vse smo si ogledali, kje spali, koga srečali,…zraven zbiram vse vstopnice, manjše prospekte…ki jih potem doma prilepim zraven. Je pa res da je dolžina vsakodnevnega opisa zelo odvisna od trenutne utrujenosti. Se pa splača, ker si tako bolj zapomniš stvari, pa tudi kasneje ko prebiraš za nazaj si lažje osvežiš spomin na dogodke, kot če bi samo gledal fotografije, dosti stvari enostavno pozabiš, vsaj kakšna čudna imena krajev…tako da probam zapisat čimveč.
Poznam nekoga ki veliko potuje in si sproti dela krajše zapiske, doma pa potem vse vtise uredi, jih poveže s fotografijami in članki in naredi knjigo (ponavadi je z enega potovanja dovolj materiala za 2, 3 knjige). Vse ima sicer napisano na roko, ker je že starejši in ni navajen računalnika, potem pa da vse to vezat. Opiše tudi dosti stvari, ki so zanimive za dotično državo, tudi če sam ni obiskal tistih krajev, tako da res zajame vse informacije o tisti deželi. Sama za to pač nimam časa (traja približno 2 meseca da je stvar končana), mogoče na stara leta :), lp
Forum je zaprt za komentiranje.