POMOČ

Pozdravljeni.
Ne vem sploh kako naj začnem in kako naj predstavim svoj problem oziroma stisko v kateri sem se znašla. Zaradi šikaniranja na delovnem mestu sem lani pristala v bolniškem staležu z vsemi psihičnimi tegobami. Po dobrih petih mesecih staleža, vloženi tožbi zoper delodajalca, sem danes popolnoma v enaki sitiuaciji kot sem bila. Psihično ravnovesje popolnoma porušeno, zdravljenje z antidepresivi (menjava več terapij zaradi stranskih učinkov) in jemanje pomirjeval, me je že čisto izčrpalo. Ves ta čas sem popolnoma izolirana od družbe, od življenja. Enkrat na mesec grem na kontrolni pregled k psihiatru, ki me že nenako pripravlja na to, da zdaj pa je konec “heca”, da bo treba nazaj v službo, jaz pa ne morem. Prav tako ne morem na trg dela iskati novo službo, saj nisem v stanju. Manjka mi energije, volje in predvsem samozavesti. Na drugi strani pa je tukaj še sodni spor z delodajalcem, ki bo pričenjal dobivati svoj epilog na sodšču, česar se prav tako zelo bojim. Skratka, menim, da ne bom zmogla sama. Potrebujem pomoč, konstruktivno pomoč, da si uredim življenje, saj tako naprej več ne zmorem sama. Preprosto ne vidim izhoda iz dane situacije. Naj povem, da sem trenutno še vedno na managerskem delovnem mestu, visoko izobražena in na zunaj nikakor ne zgledam, kot bi naj po pričakovanju povprečnega Slovenca, izgledala žrtev mobinga. Vsaj tako se mi zdi, da je pri nas mislenost ljudi pač takšna, da če si na položaju in si na vodilnem delovnem mestu, potem ne moreš biti žrtev mobinga, saj so mobirani manj izobraženi ljudje, na nižjih delovnih mestih. Prav tako pa so ljudje, ki bi mi lahko kot priče pomagali v sodnem sporu ekonomsko in socialno odvisni od našega skupnega delodajalca in mi je povsem jasno, da ne bodo hoteli pričati, saj se bojijo za svojo eksistenco.

Skratka počutim se tako, kot, da se pogrezam v živo blato. Tožba uspešna zame ali ne, moje poslovno življenje je končano. Kako pa bo lahko kdo (novi delodajalec) spregledal moj psihični kolaps? To pomeni, da sem reva, nesposobna, neprimerna za karkoli v življenju. Da sem bila primorana v tožbo, pa tudi najbrž nihče ne bo razumel. Psihiatrija me zdravi z antidepresivi, pomirjevali. V bistvu mi je pomagala na nek način ostati živa. Ne vem pa kako sedaj naprej.
Prosim za pomoč oziroma nasvet.

Spoštovana,

najprej hvala za zaupanje stiske. Seveda razumem vašo situacijo in tudi iz opisa vre nemoč, pod katero čaka nepredelana jeza, ki bi morala varno ven zavoljo krivic, saj ste očitno doživljali pravo ponižanje in osebno razvrednotenje, ki ga telo ne more več prenašati. Z druge strani pa vas tišči osamljenost in strah pred zavrnjenostjo, da bo veselje še večje so tu nove stare skrbi – kako zopet v službo?

Ne vem sicer kako vam kaže glede službe, ampak nakopičen stres in tesnobo je potrebno pred tem predelati vsaj toliko, da si duševno opomorete. Tudi ne vem ali ste poleg medikamentnega zdravljenja, ki vas izčrpava poskusili še z globinskim delom na sebi? Žrtve trpinčenja, s katerimi delamo, si najbolj opomorejo ob zaupnem in strokovno vodenem procesu, ki jim omogoča postopno ozaveščanje bolečin, njihovo predelavo in duševno reintegracijo. Šele ko spravimo um in telo do miru lahko v odnosih pričnemo varno skrbeti zase, saj se povrneta moč in odločnost za funkcionalno kosanje s vsakodnevnimi izzivi.

Skratka, zadeve so kompleksne, ampak rešljive, vendar ne s pisnim nasvetom, knjigami ali pomirjevali. Potrebno je vzpostaviti pristen stik, zaupanja vreden in kompetenten odnos, v katerem se boste prek poglobljenega dela spet sestavila, našla mir, varnost ter pričela graditi notranjo moč. Zato vam priporočam, da se oglasite pri bližnjem strokovnjaku za duševno zdravje in pričnete s poglobljenim delom na sebi.

Če se boste po pomoč obrnili na naš zavod, dobrodošli! Če se vam ne odzovemo ob prvem klicu, pustite sporočilo, da vas pokličemo nazaj.

Z lepimi pozdravi,

Pozdravljeni. Hvala vam za odgovor in nasvet. V preteklih mesecih sem bila psihično v zelo slabem stanju, tako da nisem imela energije, volje in moči za karkoli. Pod vplivom zdravil, njihovih stranskih učinkov in drugih neprijetnosti, sem se dobesedno vlekla iz dneva v dan. Da sem sploh prišla do te točke sedaj, je moralo miniti toliko časa, kot ga je minilo. Veliko sem brala o tem, poslušala vas strokovnjake na posnetkih iz televizije. Ampak moram pa povedati, da je zelo težko najti vse hkrati: umirjen um in psiho, zrelost in moč za aktivno samopomoč in na koncu koncev, nekoga, ki je kompetenten, zavzet za tvojo stisko in nekoga, ki te razume. Brez pomoči zdravil (pomirjeval in antidepresivov) takšnih situacij ni možno preživeti. Problem: psihiatri so dosegljivi samo, ko si res čisto na robu, ali pa si že pogledal čez. Ko sem bila v prvih dneh bolniške v nepredstavljivi stiski, mi je pomagal moj splošni zdravnik s pomirjevali, psihiatri so me naročali na termine čez mesec in pol oziroma dva. Ko sem šla po pomoč na psihiatrično urgenco, me prvikrat skorajda niso hoteli sprejeti, saj sprejemajo samo tiste, ki delajo samomor, dokler se nisem sesedla in razjokala ter lepo prosila, da naj me sprejmejo in mi pomagajo.
Pa če sedaj dam na stran razlog za psihični kolaps – mobing in spregovorim o vseh drugih možnih psihičnih kolapsih drugih ljudi zaradi zdravja, denarne stiske, ljubezenskih tegob ipd., je nam vsem skupno zgolj in samo to, da smo “pogrnili”, da ne zmoremo več sami, da smo obupani, da rabimo pomoč-TAKOJ. Psihoterapevti pa stanejo, mnogi zanje nimajo denarja, če pa že imajo koncesijo, pa je smola v tem, da ni dovolj prostih terminov.
Moja izkušnja prejemanja te pomoči ni ravno najboljša, prepričana sem, da ima podobno zgodbo veliko ljudi.

In delodajalec? Delodajalec je velik, giganten in kroji mojo usodo in jo bo zapečatil. Kaj pa je ena zaposlena v masi več sto zaposlenih? Kdo se bo s tem ukvarjal, ko pa ustvarjajo milijonske posle…

In potem se zopet vržeš na seznam vseh, ki so obupani, ki imajo “večje” tegobe, pa se raje skriješ v svoj sram in blečino, ker delaš takšen cirkus iz tega, da te je nekdo poteptal, ti znižal samospoštovanje na minimum in te skorajda spravil na rob. Saj si sicer rečes, da je drugim še huje…., ampak ko je hudo tebi (ni važen razlog zakaj), je hudo in ne veš naprej, ne nazaj. Čez noč postaneš izgubljena duša, ki išče rešilno bilko, nekaj, nekoga. V sebi moči žal nimaš.

Spoštovana,

glavno vprašanje in tema ste VI, vaše zdravje ter vaša prihodnost – tj. kaj boste storila za boljši jutri. Obup in nemoč sta rezultat težkih izkušenj, ne moreta biti dobra podlaga za nadaljevanje življenja, treba ju je nekje pričeti zares predelovati in se počasi sestaviti. Ne vrzite puše v koruzo in ne bodite v stiski sama.

Smer za varnost je še vedno v vaših rokah, ostalo je življenje, ki pride na pot. Včasih je potrebno krmilo prijeti močneje.

Vse dobro,