polovični delovni čas po porodniški
“Dej ne ser” – tako kot ti je povedala tista pod tabo, ne sklepaj po sebi….omejejenost, nerazgledanost.in zavrtost pripiši sebi. Očitno še brati ne znaš, ker te tvoja zgrenjenost pelje v svet halucinacij.
Naj ti razložim, ker sama ne razbereš. V navedenem postu sem odgovarjala tisti, ki je prva dala italijo in nizozemsko za primer. Kar je po mojem osebnem mnenju slab primer. Na ravni države imajo za otroke veliko slabše poskrblejno kot mi, zato jo navajati kot kvazi zgled je neumno. Rekla je, da imajo kratke porodniške…bla, bla, bla… in povedala sem ji zakaj je pač tako. Pač njihova politika želi pač žensko obdržati doma. In tema tega posta ni debata, ali je to dobro ali slabo.
Da sem pa jaz rekla, da je ženska samo za razmoževanje vrste…pa se je shaluciniralo le v tvoji glavi. Zato ponavljam…NE SKLEPAJ PO SEBI – v tem kontekstu si omejnost lahko pripišeš le sebi.
alchajmer – tisto o tem, da jim otroci ne pomejijo veliko…je pač provokacija, ker so bogo punco, ki je postavila vprašanje napadle z vsemi možnimi očitki.
In žalostno – tako kot se ženske same sebe dol tlačijo, moški svet nikoli ni videl. Zato pa smo preobremenjene in našponane na vseh koncih, ker mogoče res čakamo medaljo tik pred smrtjo.
Tako je kot je ena šefica povedal v postu. Če gre šef nasproti delavcu, tudi ta nima srca, da bi ga izigral in še dobro se bo v firmi počutil in ne bo hvatal krivin. Skrajšani del. čas pa hvatanje krivin ni, če ga rabiš.
Pripada ti, ker je tako uzakonjeno in to delodajalec mora upoštevati, v kolikor mu dostaviš potrdilo. Problem lahko nastane kasneje, ko se vrneš nazaj v službo za polni delovni čas in lahko kaj hitro najde kar kakšno napako in če si se mu zamerila, ne bo šparal pri tem, da te zamenja s kakšno drugo, novo delavko, ti boš pa lepo na Zavodu.
V času, ko bi delala po porodniški v skrajšanem delovnem času, ti ne more nič. A če se bo nato spravil nate, ko boš polno zaposlena, lahko kaj hitro najde razlog delovne narave, da ti da odpoved.
Bom pa samo nekaj dodala. Ko je imela mene mati, je delala po 4 ure. Varuške ni bilo. Tako sem sama samcata kot bebika bila prepuščena sebi. Ker so bili takšni pogoji. Če bi se kaj zgodilo, bog pomagaj, vendar se ni. Mati je v strahu hodila v službo za tiste 4 ure in hitela domov, če je vse ok. Po 4 ure je delala, ker je morala, a so bili tako razumevajoči, ker so bili takšni časi, da bebika sama ne more biti sama 8 ur. Pri meni ni bilo ne dedkov, ne babic, ne starih mam, ne starih očetov.
Meni se je še kasneje poznalo, da sem jo vedno pogrešala in ko sem že malo zrasla, sem jo vsak dan prišla čakati, ko je prihajala iz službe (to je bilo potem nekaj let kasneje). Ampak, otrok si zapomni vsak trenutek. In ko so imeli sladico pri kosilu, jo je vedno prišparala za mene.
Če bi imela sama možnost, kar sedaj daje zakonska podlaga, ja, bi tudi vzela za 4 ure, ker stiki z otrokom so v veliki meri pomembni ravno takrat, ko se začne otrok razvijati.
Kaj pomaga ob tem tempu dvig natalitete, če morajo nato otroke vzgajati drugi ob tempu, ki ga zahteva politika, država, delodajalec in še kdo. In nato otroka vidiš šele zvečer, ko ga lahko daš samo še spat.
Mladamamica, ne vem, premisli kako in kaj glede prioritet. Ne znam ti svetovati, kaj storiti v tvojem primeru. Tako ali drugače nihče ne ve, kaj bo čez leto dni. Če povzamemo, da sedanjost prioriteta in ne preteklost ali prihodnost, torej tu in sedaj, se poskušaj tako tudi odločiti. Pa srečno.
Forum je zaprt za komentiranje.