Mislim, da vas par tukaj redno bere Literaturo, in verjetno vam ni ušla Bogatajeva kritika Jančarjevih esejev, ki je bila po mojem mnenju opravljena res temeljito in argumentirano, da o obširnosti sploh ne govorimo. V tej številki je Jančarjev odziv – ki sem ga kajpak pričakovala, a me je popolnoma razočaral, saj ne gre za nič drugega kot izlivanje gneva in osebno diskreditacijo nasprotnika. Skratka, precej pod pričakovanim nivojem.

Ima še kdo kako mnenje?

Težko kaj pametnega napišem, ker se povsem strinjam s tabo. Moram reči, da sem bila kar presenečena, ko sem videla Bogatajevo argumentirano kritiko. Si ne moreš kaj, da se ne bi pošteno zamislil. Ker se je tokrat Matej zares potrudil. In sem se zelo, zelo veselila Jančarjevega odgovora. Ki je bil tako medel, da bolj ne bi mogel biti. Bi bilo pa že skoraj bolje, da ne bi napisal ničesar.

Ker sem tale post prezrla, povrhu pa še ne vem, za kaj natančno gre, tokrat – enkrat za spremembo 😉 – ne bom p(r)odajala sodb.

Skoraj pa bi si upala reči, da Bogatajeva kritika ni mogla biti čisto neutemeljena.

Bogatajevo (gledališko in književno) kritiško delovanje namreč spremljam od začetkov. Kot čivkajo že vrabci, gre pri kritiki seveda vedno tudi za kanček osebnega okusa in najin je dokaj soroden, toda o M. Bogataju bi človek prej rekel, da je kritik “mile” sorte. Marsikdaj se mi zazdi, da je v svoji oceni celo za kak odtenek preveč blagohoten. Še nikoli pa nisem dobila občutka, da bi koga želel sesuti kar tako, prej nasprotno.

Nič, treba bo prebrati eseje, potem se pa zabubiti še v Literaturo …

Bogataja kot kritika zelo cenim in me veseli, da se je vrnil h gledališki kritiki, ki jo z užitkom in redno prebiram. Ima izbrušen stil. Tudi mil je, kot pravi Katja 10, ampak zadnjih deset let je itak tendenca, da se ne sesuva preveč.
Ampak zdi se mi, da je osnoval kritiko Jančarja malo preveč na ideologiji, čeprav se strinjam z njim. Ampak to zdaj ni bistvo kritike nekega eseja, a se strinjamo z avtorjem ali ne. Lahko mislimo drugače kot esejist, pa se nam zdi esej še vedno kvaliteten.
Bolj mi je bila všeč Bogatajeva kritika glede tega, kako so bili skup streseni ti eseji, pisma bralca ali karkoli pač že so. Ampak kot rečeno:večji del je na žalost Matej posvetil ideologiji.
Kar se pa odgovora tiče: Jančar je divje odreagiral že v pismih bralcev v Delu, ko je opljuval gospoda Pljunka in se spustil na njegov nivo. Tudi tokrat je odreagiral kot veličina, ki se ji ne sme nič reči. Če bi veliki mož pokazal, da zna biti kot človek (ne samo kot pisec) “širok”, bi ga imeli še rajši, kot ga že imamo. Ker radi GA imamo in ga cenimo in smo ponosni, da imamo takšnega avtorja. In res je tudi, da če nekdo preveč zrase, se ga začne sesuvati vsepoprek. (Ko je Bratož v Književnih listih napovedal literarno polemiko sezone, sem srečal nekaj ljudi, ki so bili veseli, da se bo Jančarja končno sesulo.)
Moj zaključek: NE obeta se nam literarna polemika sezone. Tresla se je gora, rodila se je miš.
Razočarala sta me po malem oba protagonista.

Brižinski, se popolnoma strinjam glede tistega o veličini, ki se ji ne sme nič reči. To je bilo tudi zame tisto najbolj nepričakovano. In ebi ga, spomnilo me ni na nič drugega kot na okorele partijce.

A mi izdaš še, kdo je gospod Pljunek? To sem žal zamudila.

Joj, se ne spomnim več … neki profesor iz Maribora menda. Najboljše, da pobrskaš po sobotnih prilogah izpred kakih štirih, petih tednov.
Aja, pa še to: zmotilo me je tudi, da se je Jančar obregnil ob urednika Literature, češ kakšne kritike da objavlja. Meni se pa to zdi v redu, da uredništvo da prostor za debate, seveda če niso pod nivojem, kot je bila tista pred leti, v kateri je Taja Kramberger Kolšku šutnila kar nekaj (pre)nizkih udarcev.

Če sem prav razumel polemiko, se je Jančar spravil na Borisa Vezjaka s Ptuja. Njegov odgovor je bil objavljen v SP 13. januarja.