Skoraj vsakič, ko v knjižnici vzamem knjigo, ki se ji vidi, da je parkrat že prebrana, naletim znotraj na krace. Podčrtano, klicaji, označevanje odstavkov, še celo na prevode tujk sem naletela. Pa obkrožene malce bolj neznane besede skozi vso knjigo. Pa sem in tja kakšna rožica, kvadratki, trikotniki.
Meni gre to neverjetno na živce, saj namesto, da bi se vživela v knjigo, opazujem podčrtane stavke, označene odstavke in razmišljam, kaj bi lahko bilo posebnega na njih, da so označeni. Ob rožicah pa se sprašujem, če je ta stran res tako dolgočasna, da se je bilo potrebno zamotiti z risanjem.

Nekaj časa sem celo tiste oznake, ki so bile narejene s svinčnikom, najprej radirala in se šele nato lotila branja, a sem se naveličala. Ne ljubi se mi vsake knijige najprej radirati, itak pa je polovica oznak narejena s kulijem.

Zdaj pa se sprašujem, če učitelji – predvidevam, da to označujejo šolarji – ne povedo, da se to ne sme početi, ali se po novem v šolah celo spodbuja kracanje po knjigah?
Nam so kaj kmalu povedali, da se ne sme označevati strani z oslovskimi ušesi in od takrat naprej se potrudim, da vsako knjigo dam iz rok brezmadežno. Kaj šele, da bi kracala po njej. Še po svojih ne, kaj šele tujih.

No, samo to sem hotela povedati, da mi gre to neverjetno na živce. A še komu?

Aja, pa še to.
Ali se to dogaja s knjigami iz knjižnic po vseh krajih? Je morda le naša knjižnica nekaj posebnega? Ker to vidim v nekje 80% izposojenih knjigah.

Hm, moj detektivski čut mi šepeta, da imaš opravka z enim samim, a toliko prizadevnejšim kracalcem. V naši knjižnici kaj takega na srečo redko srečam, čeprav berem tudi zelo ‘obljudene’ knjige. Za učitelje ne vem – jaz svoje otroke strogo učim, da se s knjigami ravna spoštljivo.

Bi se kar strinjala z Ojo. Neke množične kracarije po knjigah še nisem opazila.
Zanimivo pa je bilo, ko sem v eni knjigi našla rahlo s svinčnikom ob strani označene določene odstavke. In točno te odstavke bi sama označila, če bi imela tako navado.

No, jaz pa sem in tja nabašem na knjigo z vsem, o čemer govori aya*. Najbolj hecno mi je tisto označevanje odstavkov…ne vem, jaz pač knjig ne “berem” tako.

Otroke pa tudi jaz učim, da so knjige svete, he he.

Groza.Knjigo, ki je opremljena s komentarji, zelo težko berem, ker mi ti komentarji trgajo rdečo nit branja.

Ne, vsaj jaz učencem lepo povem, da se po knjigah ne piše. Če želiš kaj označiti, uporabi samolepilne lističe, ki jih kasneje, ko knjigo vrneš, z lahkoto odstraniš.

Preventivno si knjigo v knjižnici ogledam in prelistam. V primeru, da je popisana, jo zamenjam za drugo – če je seveda na voljo.

Evo, tri umetnine našega lokalca:

http://www.moj-album.com/slike/12991865/_xwATPXNu5wpjEen.jpg
http://www.moj-album.com/slike/12991865/gE2Fs2pkatggzLGF.jpg
http://www.moj-album.com/slike/12991865/iFJENOh8vZIquJ0X.jpg

Bolj slabo se vidi, ker je slikano s starim mobijem.

Čarovnikovega vajenca sem tudi jaz takoj prelistala ravno zaradi tega, a so se mi krace nekako izmuznile. Označeni odstavki, poglavja, poleg napisi: “tantra” “joga” ojoj…
Skoraj bi si upala stavit, da takole nekdo analizira domače branje, bom pa ob prvi priložnosti vprašala knjižničarko, kako je s tem.

Enka, si izposojaš v Radovljici?

Pri branju me kracanje sicer ne moti, na živce mi pa gre, najbolj pa so mi šli nna jetra podčrtani in z markerjem popackani učbeniki … grrr.

Sem pa zadnjič naletela na Morovičevo Seks, ljubezen in to: ena frajla jo je tako pokracala in podčrtala, kot bi šlo za Joyceovo Finneganovo bdenje, ona pa bo naslednji teden iz tega doktorirala …

Verjetno je to bolj pogosto pri strokovnih knjigah, pa priročnikih, pa učbenikih in kakšnem obveznem branju, kaj?
To je mene vedno grozno motilo in sem knjigo raje odložila, šla iskat drugo, ali celo kupila novo, če sem jo morala obvezno prebrat. (niti svojih nisem nikoli podčrtovala, barvala, označevala!!!)
Zanimivo je tudi, kako nekdo označi ravno odseke, ki se drugemu sploh ne zdijo pomembni in potem to SEVEDA moti tok branja itd…

V leposlovju pa sem tudi jaz naletela na vztrajneža, ki je počrnil vse kletvice in kočljive besede, za pop…
Sicer pa so v naši knjižici knjige kar “čiste”…

Aja, a lahko kar tukaj izpostavim, kako obupno me moti, da knjižničarke lepijo tiste nalepke s črtnimi kodami vedno na isto mesto na platnicah in se potem velikokrat zgodi, da z njimi prekrijejo ravno opis avtorja, ki je napisan samo tu in nikjer drugje v knjigi???
(tako sem nazadnje ostala na suhem glede podatkov o Orlandu Uršiču, potem se je to ponovilo še pri eni knjigi in sem to “motnjo” kar pofotkala)
Saj lahko knjigo tudi drugače premaknejo nad tisti čitalec kod, kaj???

V naši knjižnici je kar precej knjig dodatno opremljenih, in to navadnih romanov, nobenega študija ne vidim za tem. Tako me moti, da bi najraje knjigo takoj odnesla nazaj ali poklicala knjižničarko ali ne vem kaj. Največkrat so podčrtana vsa imena in priimki na prvih desetih do dvajsetih straneh, pogosto so podčrtani odstavki ali posamezni stavki in seveda se mi ne sanja, zakaj, ker niso nič posebnega. Včasih kdo popravi kakšno napako, a me tudi moti, dosti bolj kot napaka sama. Knjiga in pisalo pač ne gresta skupaj.
Knjige spoštujem in če vidim, da kdo knjigo narobe obrne, ko gre od nje, vzamem kak papir, da označim stran in jo lepo zaprem. Če bi videla, da kdo piše po njej bi najbrž eksplodirala? :))
Ravnanja s knjigo me je učila mama že v prvih letih življenja.

Naa, tam kot Oja, le v drugi (večji) enoti.

Zanimivo mi je, kako zelo vas motijo kricekrace. Da se razumemo, mene motijo kot odraz odnosa do knjig. Mi pa ne zmotijo toka branja. Če ne gre ravno za tako drastične metode kot je prečečkavanje celih besed, jih po 10 straneh še opazim ne več.

Eh, mene tako cel kup stvari moti. Tečnoba pač 😉

Enkrat sem si sposodila knjigo, pri kateri je bilo že od daleč vidno, da so nekaj strani morali fotokopirati in vstaviti. Nekdo je očitno iztrgal vsake toliko list ali dva iz knjige. No, meni je važno, da so strani vse, original ali kopija ne igrata vloge. Ob branju sem pa začela tuhtat o tistem, ki je liste iztrgal. Manjkali so namreč izključno “vroči prizori”. Še zdaj se ne morem odločiti med dvema možnostima. Ali gre nekomu tako za nohte, da rabi takšno branje – kar mi v poplavi vsega mogočega, ki nas danes spremlja na vsakem koraku, pošteno preseneča. Ali pa gre nekomu tako “pohujšanje” v nos in je poskušal na tak način prizanesti vsem drugim. Kar je ob že prej omenjeni poplavi “vročih” reči precej jalovo početje.
Da ne omenjam, da se tega ne dela sploh. Ajde, da nekaj pocahnaš, da pa list iztrgaš iz knjige je pa tumač.

Vsaka medalja ima dve plati. Srečanja s popisanimi knjigami so lahko tudi zanimiva, sploh če ima človek bogato domišljijo in malo “žilice”.
1. zgodba : pred leti sem v bukvarni med brskanjem naletel na knjigo pokojnega slovenskega revolucionarja, zapornika v Bileči, pesnika in pisatelja. V knjigi so bili prečrtani posamezni odstavki, pripisani komentarji, imena oseb prečrtana in pripisana druga, dobro znana, kot n. pr. Kardelj, Kidrič, Leskošek itd. Knjigo sem seveda kupil, k njej pa še ostala dva dela (knjiga je v treh delih), ki pa nista bila popisana. Doma sem ugotavljal, da je pisec pripomb verjetno dober poznavalec zgodovine, ki se pač ni mogle zadržati in je knjigo kar pridno “popravil”. Ampak dobro. V knjigi ni bilo nobenih žigov kakšne knjižnice, torej je bila last tega bralca. Po letu ali dveh pa sem v prvem, nepopisanem delu zagledal posvetilo, ki sem ga prej spregledal. Prijatelju ga je napisal darovalec, vsebina posvetila pa je dala jasno vedeti, da ga je napisal pisatelj sam. Podpisan sicer samo z imenom. In primerjava rokopisov ? Takoj mi je bilo jasno, da je ono drugo,popisano knjigo popravljal sam pisatelj. Telefonično sem našel zvezo do njegove hčerke, ki sem jo v davnih otroških letih celo bežno poznal. Ta mi je povedala, da so družinske okoliščine pripeljale do tega, da so po očetovi smrti izgubili velik del njegove osebne knjižnice, da pa ji je dobro znao, da je želel svoje delo popraviti in ponovno izdati. O najdbi je takoj obvestila ostale otroke in v njihovem imenu me je prosila če sem najdbo pripravljen prodati. Knjigo sem jim že naslednji dan poslal po pošti, plačilo pa mi je bilo obnovljeno davno prijateljstvo iz otroških let.
2. zgodba : se prav tako začne v bukvarni, kupljena knjiga pa je Jamajka prof. Likarja, ki je v tej karibski deželi bival pred kakšnimi štirideset leti, kot gostujoči profesor. Ta odlični oris življenja, zgodovine in ljudi na Jamajki so si nekoč podajali iz roke v roko zaporniki iz mariborskih zaporov, saj je bila knjiga iz zaporniške knjižnice.In zapiski v njej so pričali o njeni vlogi “poštnega predala”, med vpisanimi pa so nekatera znana imena mamilaškega mariborskega podzemlja. Ko je šel sin za nekaj mesecev na Jamajko jo je seveda vzel s seboj, jamajškim prijateljem, ki so mu pripovedovali zgodbe o kingstonskih gunmenih pa je lahko n. pr. pokazal okorno napisano sporočilo “mamila – 2 leti…”in podpis ter povedal da so tega reveža po teh dveh letih, v prvih mesecih svobode prerešetali s kalašnikovko in zažgali v gozdičku po Pohorjem.
in kaj rečem k temu. Knjige imajo pač dve zgodbi. Tisto, ki jo je napisal pisatelj in tista, ki jo same doživljajo. Meni je pomembno, da to drugo zgodbo preživijo in ne končajo v rezancih ali pepelu.