pogovarjanje z otroki
Zdravo,
zanima me, kako se pogovarjate z otroki. To je tema, ki je bila že velikokrat omenjena na forumih v zvezi s starševstvom, mene pa zanima, kako jezikovno bolj osveščeni ljudje svojo osveščenost prenašate na svoje otroke. Domnevam, da nihče ne govori v vseh situacijah popolnoma zborno, tako da sam zgled najbrž ni dovolj.
Konkretno: ali otroku rečete “Bi jabolko?” ali (to mi je sicer težko napisati, ampak tako govorijo v Ljubljani) “Bi jabuk”?
Lp
Poletna
žIVIJO! JAZ SE DOMA POGOVARJAM KAR PO DOMAČE, NAREČNO. V ŠOLI PA SEVEDA ZBORNO. NE VEM, ZAKAJ BI NAREČJE ZAPOSTAVLJALI? OZIROMA GA NE GOVORILI? KAKORKOLI OBRNEŠ, JE PA LE POMEMBEN DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA IN NIKOLI NISEM BILA PROTI, ČE SE JE LE TO OHRANJALO NA TAK NAČIN. SICER NIMAM OTROK, POGOVARJAM PA SE Z MALIMI OTROKI V SOSESKI. VČASIH SE CELO MALO POIGRAMO IN GOVORIMO V ZBORNEM JEZIKU, POTEM PA TO ISTO ŠE V NAREČJU! PO MOJEM JE TO LE ŠIRJENJE OTROKOVEGA OBZORJA, SAJ VSI VEMO, DA VSI NE GOVORIMO ENAKO! TO JE UGOTOVIL ŽE GOSPOD PRIMOŽ TRUBAR IN NAS ŽE TAKRAT RAZDELIL NA SEVEROVZHODNE IN JUGOZAHODNE “GOVORCE”!
POZDRAV!
Bi japk?
rečemo pri nas in tako, v narečju, govorim tudi s svojimi in drugimi otroki. Če ne bi govoril s svojimi v narečju, mislim, da bi jim ne dal tistega, kar jim pripada, saj so narečja svojevrstno bogastvo. Seveda pa pazim, da se znajo izražati tudi več ali manj zborno, predvsem pa seveda, da znajo pisati v čimpravilnejši knjižni slovenščini.
Opažam pa, da nekateri redki znanci tudi z otroki govorijo precej “pravilno”, vendar se to sliši zelo afnasto. Saj imajo otroci z zborno izreko povsem dovolj stika v šoli, pa na radiu in televiziji, tako da se ni bati, da bi zaradi narečja ne znali pravilne slovenščine.
P.S. Mlada učiteljica, zakaj pišete vse z VELIKIMI ČRKAMI? Nepisano pravilo je, da je to isto, kot bi kričal namesto govoril.
mlada učiteljica, mislim, da je pogovor v narečju zelo v redu, saj so narečja del našega nogatega jezika. Ampak ali je t.i. “ljubljanščina” tudi eno izmed teh narečij in govor v njej bogati, ali pa je pogovor s krajšanjem besed, poln izrazov v slengu, popačenkami iz tujih jezikov (ful, kul…) zaželen.
Sama seveda včasih rečem tudi kakp tako besedo, ampak zalotila sem se, da otroku vedno ponudim jabolko. Med drugim tudi zato, ker je ob začetkih govora bistveno laže rekla ja-bol-ko, kakor pa npr. jabuk ali jabka (narečno).
lp
Poletna
Doma sem se, se in se bom vedno pogovarjala v svojem narečju. Narečje mi je ljubo in učili so nas, da ga je potrebno ohranjati.
Vendar pa moram pripomniti, da z vnučkom govorim sicer jasno in razločno, ne popolnoma knjižno, vendar tudi ne v čistem narečju ali celo v pomanjševalnicah. Govorim tako, da razume, ko ga vprašam, če bi rad jedel “jabolko”, če bi rad malo kruha. Jasno in razločno, četudi ne vse zborno, to je pač moje načelo. Zbornega – knjižnega jezika se bo fantek moral naučiti v šoli in samo srečni bomo lahko, če ga bo te lepote učila učiteljica, ki bo imela za to dovolj znanja, sposobnsoti in posluha, predvsem pa veselja. Dandanes namreč pri učiteljih starši zelo pogrešamo prav to slednje, ki bi naj bilo en izmed pomembnih motivatorjev, da se naš jezik ohranja, ceni, spoštuje in pravilno uprablja. Pri vsem tem seveda ne smemo pozabiti na naša narečja, s katrimi smo zrasli, se sporazumevali in se še sporazumevamo, ki nam je dano za popotnico v življenje in ki je bilo v resnici naš prvi jezik, ki smo se ga naučili.
Toplo mi postane pri srcu, ko se pogovarjam po telefonu in ko me sogovornik zaprosi, naj govorim kar v svojem narečju, katerega da mu je lepo in prijetno poslušati. In seveda rada to željo tudi izpolnim.
Aha, skoraj bi pozabila. Če bi ponudila jabolko svoji hčeri, bi ji dejala: “Ej, a bi en pešk?” :-)))))
Lep dan.
marija (1)
Filip, najpej se opravičujem, nisem namreč vedela za to nenepisano pravilo. Se ga bom poskušala držati v prihodnje!
Pa ni me treba vikati!
Zdaj pa še odgovor Poletni1: naša preljuba Slovenija je razdeljena najprej na narečne skupine, ki so panonska, štajerska, koroška, rovtarska, gorenjska, dolenjska in primorska. Vsaka narečna skupina je nadalje razdeljena na narečja. Tako je npr. panonska nar. skupina razdeljena na goriško, haloško, prekmursko in prleško narečje. Rovtarska nar. skupina je deljena na: tolminsko, cerkljansko, poljansko, črnovrško, horjulsko in škofjeloško narečje. No, in tako naprej.
Vsa ta narečja pa se nadalje delijo še na posamezne govore, tako da je ljubljanščina eden izmed govorov. Vsak govor ima tudi svoj sistem, ki ga lahko zapišemo v taki obliki kot v knjižnem jeziku (glasovni trikotnik, če vam je kaj znano). Potem pa še nadalje poznamo vmesne govore, ki se pojavljajo na meji dveh narečij, ločimo pa nato prehodne in mešane govore. Aja, slengizmi nikakor ne sodijo v narečja, so le nekakšni dodatki jeziku.
Mislim, da je dovolj za ponazoritev, da je dialektologija kar zapletena stvar. Sama imam to srečo, da me te stvari zanimajo in mi tudi na fakulteti ta stvar ni delala bistvenih preglavic. Sem torej mnenja, da je to eden izmed bolj zanimivih predmetov na slovenistiki.
Pa fajn se mejte!
Ja, js ponavad govorim grozno lublanščino ampak če jo slišm na TV al pa radiu je pa nagravžna.
Aja pa še to: knjižni jezik se deli na zborni jezik in na tako imenovani knjižni pogovorni jezik. Piše se seveda le zborni jezik in naj se ga niti ne bi govorilo, vsaj ne v čisti obliki. Če se prav spomnim je recimo dopustno izpuščati i-je na koncu nedoločnikov, pa je še vedno knjižno.
Z otroki in tudi z drugimi kot dislocirani Primorec, ki je in še bo precej preživel na tujem, precej spontano govorim pogovorni knjižni jezik s pridihom “lublanščine”. Prav nič mi ni žal za primorskim narečjem, ki ga sicer brez problemov govorim, ko sem v ustrezni družbi, saj malce bolj razgledanega in kulturnega človeka precej omejuje.
O “žlahtnosti” slovenskih narečij pa precej dvomim, ko poslušam, kaj mi tamala nosi z igrišč: skoraj same – zame popolnoma neprebavljive – nemške popačenke, od “špang’lce” dalje. In res ne morem verjeti, da so ljudje na tako “špraho” celo ponosni oziroma jim pomeni nekakšen element identitete. Hvala lepa za tako “narečje” in identiteto. Moji otroci in tudi sam prav zares zaslužimo kaj boljšega.
Narečja so istočasno bogastvo in prekletstvo slovenščine in verjetno eden od vzrokov za sorazmerno slabo znanje materinščine, ki me nenehno preseneča na vseh ravneh in se kaže ne nazadnje v porazni stopnji pismenosti. So med drugim tudi priročen izgovor za nerazgledanost, nekulturnost, pomanjkanje želje po učenju ali celo inteligence in miselno lenobo.
Pa brez zamere, saj vem, da sem stopil na mnoge žulje …
Nikakor se ne strinjam s tabo. Kakšno prekletstvo, kakšna nerazgledanost, sploh pa kakšna nekulturnost. O tvoji kulturni širini bi se dalo razpravljati? Jaz naravnost občudujem narečja, ker se mi vsako po svoje zdi zanimivo. Narečje je kot pesem. Je pa res, da za to poleg rabiš malce posluha. Več kot ga imaš, bolj lahko spremljaš te prelepe melodije.
Otrokoma poskušam čimbolj vcepiti tiste značilnosti jezika, katerih nepravilna uporaba me pri drugih najbolj moti. Zelo sem ponosen, da obvladata dvojino v ženskem spolu, nikalno obliko v povednem stavku, itd.
Ljubljanščine ne smatram za narečje, je prej ena spakedranščina. Zanimivo je, da vsi, ki se po forumih ali raznih klepetalnicah oglašajo v lublanščini skušajo le-to pisati v nekakšni knjižni obliki. Ali pa pišejo čisto mimo. Enfant terible je napisal: Js ponavad – ne vem kako to izgovori. Po moje bi bilo bolj prav: Jest …
Glede jabolk pa: Auš jabuk?
LP
Tomaž
Sem bila, sem in bom ponosna na svoje narečje, ker je pač to moja stvar. Kako pridejo “popačenke” v razna narečja, vedo tisti, ki to narečje govorijo in morda je zanje tudi to neka posebnega, saj tudi na ta način pripovedujejo svojo zgodovino. Kjer popačenke so, se je nekaj dogajalo, kjer pa ljudje svoje narečje sami popačijo z nepotrebnim “zavijanjem” in “vlečnjem” in “petjem” besed, tam pač ni tiste prave zgodovine, ki narečje dela, tam so le ljudje, ki bi nekaj radi obrnili drugače, kot je prvotno bilo.
Komar, kaj ti tvoje dete prinaša domov, je najbrž čisto stvar okolja, v katerem je, ne pa stvar narečja, se ti ne zdi ? In če se ti zdi, da ti in tvoji otroci zaslužite vse kaj boljšega, nič zato, trudite se priti do tega in osveščajte še druge, ki vam bodo to dovolili. Res je, da “malce bolj razgledanega in kulturnega človeka” marsikaj omejuje, predvsem ga omejuje tisto, čemur on, kot “razgledanec” to dovoli. Mene pri moji kulturi in moji razgledanosti ne omejuje jezik, niti ne narečje, mene omujejo le določeni ljudje, ki določenih stvari pač ne razumejo.
Kaj je bogastvu in prekletstvu slovenščine bi bilo moč veliko povedati, tudi o takoimenovanem “prekletstvu razgledanosti in kulturnosti” posameznikov, ki na vsak način skušajo odmisliti svoj izvor po načelu “ko se kmetič pogospodi… “.
Še vedno mislim tako, kot sem napisala in ne soglašam s tvojo trditvijo, da je uporaba narečja “… eden od vzrokov za sorazmerno slabo znanje materinščine, ki me nenehno preseneča na vseh ravneh in se kaže ne nazadnje v porazni stopnji pismenosti. So med drugim tudi priročen izgovor za nerazgledanost, nekulturnost, pomanjkanje želje po učenju ali celo inteligence in miselno lenobo.”
Pridobitev in življenje z boljšim poznavanjem in uporabo slovenskega jezika ni samo stvar učiteljev, profesorjev … je tudi stvar posameznika in okolja, v katerem živi ter truda in naporov tistih, s katerimi živi, da ga k pravilni rabi jezika spodbujajo. Če starši stremimo in želimo otroka naučiti pravilne rabe slovenskega jezika, je na nas v resnici več kot na učitelju, ki mu posreduje osnovno znanje, vaje in uporaba tega pridobljenega znanja pa je potem stvar, na katero učitelj nima vpliva, mar ne!
Bi torej bila zelo predrzna, če bi te zdaj vprašala, v katero narečno skupino bi me lahko iz nečesa, kar si razbral iz mojega pisdanja, razvrstil oziroma kaj v mojem pisanju ti daje misliti o mojem “sorazmerno slabem znanu materinščine, ki te nenehno preseneča na vseh ravneh in se kaže nenazadnje v porazni stopnji pismenosti?
Pa brez zamere tudi tebi, moji žulji so se že posušili !
marija (1)
Hoj,
ponovno se oglašam na to temo in sicer zato, ker pravzaprav sploh nisem spraševala po tem, ali govorite v narečju, ali ne, ampak bolj po tem, ali dosledno uporabljate rodilnik (če ga tako kot mnogokdo sicer v zasebnih pogovorih ne uporabljate dosledno), dvojino (zlasti ženske, ali rečete hčerki “bova šli” ali vam je vseeno, če je “bova šle”), če rečete pravilno Luke oziroma Luka in ne Lukata…
In potem se mi je seveda postavilo vprašanje: ali je ljubljanščina posebno narečje? Ker če je, potem bi ga morali ponosni Ljubljančani govoriti, meni pa se tako tolčenje ne zdi zelo estetsko, čeprav seveda v zasebnih pogovorih tudi sama zdrsnem vanjo, ker živim v Ljubljani.
In tretje: brala sem knjigo, “How babies think”, ki govori predvsem o učenju in knjiga postavlja tezo, da smo ljudje ustvarjeni za učiti (starši) in učiti se (otroci), kar pomeni, da z otroki (mislim male otroke, predšolske) avtomatično govorimo bolj razločno, manj požiramo črke, lepše izgovarjamo… Pri samoopazovanju sem prišla do istega in posledica tega razmišljanja je moje originalno vprašanje.
Lep začetek tedna!
Poletna
O svežih in posušenih žuljih ne bi. So pač žulji in bolijo ter vzburjajo čustva, ki so z razumom običajno skregana.
Želel bi konkretno odgovoriti samo Poletni1, za katero ne vem, ali je to, kar je zapisala, stvar nevednosti, naivnosti, nepoznavanja narečij ali česa. Vse ali vsaj večina stvari, ki jih naštevaš (uporaba rodilnika, dvojine, da o raznih Lukatatetitutih niti ne govorim) vsaj v mojem narečju niti približno ne obstaja in verjamem, da je podobno tudi v precej, morda večini drugih narečij (ampak to raje prepuščam tistim, ki bi si za preverjanje vzeli nekaj časa).
Preprosto preverljivo dejstvo je, da če hočem uporabljati naštete stvari, ki predstavljajo osnovo osnove slovenščine, MORAM (vsaj svoje) NAREČJE POZABITI oziroma ga uporabljati kot izjemno omejeno orodje sporazumevanja v tako in drugače omejenem okolju.
Upam, da sem svoje razmišljanje dovolj konkretiziral, da bo malce bolj razumljivo. Razumem in deloma sočustvujem pa s tistimi, ki se s čustvi poskušajo boriti proti dejstvom. Za proslulo splošno neznanje slovenščine pač morajo obstajati vzroki, ki pa so “srcu” seveda skriti.
Ker je odgovor namenjen Poletni1 in ostalim sodelujočim, ga kopiram in se opravičujem za površnost pri pošiljanju:
O svežih in posušenih žuljih ne bi. So pač žulji in bolijo ter vzburjajo čustva, ki so z razumom običajno skregana.
Želel bi konkretno odgovoriti samo Poletni1, za katero ne vem, ali je to, kar je zapisala, stvar nevednosti, naivnosti, nepoznavanja narečij ali česa. Vse ali vsaj večina stvari, ki jih naštevaš (uporaba rodilnika, dvojine, da o raznih Lukatatetitutih niti ne govorim) vsaj v mojem narečju niti približno ne obstaja in verjamem, da je podobno tudi v precej, morda večini drugih narečij (ampak to raje prepuščam tistim, ki bi si za preverjanje vzeli nekaj časa).
Preprosto preverljivo dejstvo je, da če hočem uporabljati naštete stvari, ki predstavljajo osnovo osnove slovenščine, MORAM (vsaj svoje) NAREČJE POZABITI oziroma ga uporabljati kot izjemno omejeno orodje sporazumevanja v tako in drugače omejenem okolju.
Upam, da sem svoje razmišljanje dovolj konkretiziral, da bo malce bolj razumljivo. Razumem in deloma sočustvujem pa s tistimi, ki se s čustvi poskušajo boriti proti dejstvom. Za proslulo splošno neznanje slovenščine pač morajo obstajati vzroki, ki pa so “srcu” seveda skriti.
Škrat, čeprav rojen in vzgojen v prestolnici,
je “čistokrvna”
mešanica različnih narečij kar jemlje kot prednost.
Govori pa tako ali tako kakor mu duša veleva, torej, tudi “lublanščino”.
Meni pa, da moramo z otroki govoriti predvsem jasno, razločno,
razumljivo in seveda v materinščini; pa ne glede na jezik.
Pravilnost v obdobju učenja govora
je bila pa vedno prepuščena primarni družini.
Kar naučimo otroka do šole, le ta potlej prinese v šolo.
Ne razume pa mojih Butal, kjer plešemo kakor mačka okrog vrele kaše,
ko dajemo prednost pogovornemu jeziku, zdaj temu – zdaj onemu.
Se pa v celoti strinja – da je raba jezika pogojena z okoljem – da ne bo pomote.
Škrata bolj moti splošna raven pismenosti in široka medijska raba
kvazi slovenščine, kot pa napačna raba rodilnika za domačim štedilnikom.
Za prosulo splošno (ne)znanje slovenščine smo si
pa tudi čisto sami krivi, je zgolj odraz našega (ne)dela.
Dragi butalski škratek,
tudi jaz večkrat kot ne jemljem svoje narečje kot prednost. In ker tega foruma, t.j. foruma “Al’ prav se piše” nisem sprejemala na tak način, kot se mi zdaj izkazuje, sem zelo vesela, da precej enako ali podobno misliš, kot jaz. Gre namreč zato, da nisem iskala in prišla na ta forum zato, da bi se znašla med “perfekcionisti” in med slovenisti in med “nelenimi pri uporabi slovenskega jezika”, temveč sem iskala nekaj popolnoma drugega.
Ni potrebno biti ne profesor, ne slovenist, ne kdo ve kako zelo razgledan, “kulturen” človek, z ali morda z nepopisno močno izraženo željo po učenju, niti ni treba biti posebno inteligenten, da poiščemo na internetu SSKJ in iz njega prekopiramo, kar imamo “povedati”. Ne! Vse to lahko sleherni od nas, ki po nečem sprašujemo in iščemo pravilnejši, boljši, bolj mili izraz, milejšo obliko ali bolj odločno povedano in tako dalje in tako naprej, torej vsak od nas lahko to poišče, kot rečeno v SSKJ. Vendar sem si jaz ta forum predstavljala bolj kot pomoč pri reševanju drugih težav, s katerimi se pri uporabi našega slovenskega jezika, pri pisanju, sporočanju, obveščanju, izrekanju želja in čestitk, izrekanju sožalja, sočustvovanja, izražanju veselja in zadovoljstva, pri tolažbi in vsem mogočem ljudje iz dneva v dan srečujemo. Predstavljala sem si pač, da mi bodo bralci in soudeleženci tega foruma pomagali najti boljši izraz, mi pomagali pri sestavi lepše povedi, ne pa, da bodo povsod iskali samo napake, ki jih človek pač naredi in me nanje opozarjali na superoren način. Ne, prijatelji, nismo vsi naredili faksa, nismo vsi ne vem kako izobraženi, nismo vsi “podkovani” prav na področju slovenskega jezika, ker nekomu “bolj leži” zgodovina, drugemu matematika in računanje, tretjemu biologija … nismo vsi pesniki in pisatelji in ne poznamo vsi tega, kot poznajo tisti, ki se tega učijo in katere mi prosimo za pomoč!
Prav zato spoštujem mlado učiteljico, in tudi Filipa in še koga, ki na dostojen in na korekten način povedo vse tisto, kar nekdo želi prikazati na bolj vzvišen in zelo “intelekturalen” način. Prepričana sem, da se bom več naučila od njih, kot od tistega, ki mi želi sporočiti, da ne upošteva tega, pa ne onega, da je to zanj premalo “na nivoju” in kaj vse da zanj ni sprejemljivo. Ljudje smo taki in drugačni in delamo take in drugačne napake. Dovolimo si biti torej poučeni in naučimo se nečesa, kar želimo vedeti in znati.
Žal pa se ne morem pustiti poučevati o uporabi svojega lepega, najlepšega, čudovitega narečja in mnenja o tem, da je uporaba narečja lenobnost in izgovor za to, da se ne uporablja lep slovenski knjižni jezik. Ne, s svojimi otroki in sebi bližnjimi bom še vedno govorila v svojem narečju, ker je bil to prvi jezik, ki sem se ga naučila, ker je bil to jezik, s katerim sem se naučila z meni dragimi sporazumevati, ker je to jezik, ki ga cenim in spoštujem in ker me je moje narečje popeljalo k znanju svojega materinega jezika, ga dopolnjevalo in ga še vedno dopolnjuje, ga žlahtni, kot žlahtni našo domovino vsako, še tako malo etnološko obeležje, pa naj bo to škofjeloški kruhek, pa slovenska potica, pa idrijski žlikrofi, pa prekmurska gibanica, pa belokranjski Zeleni Jurij …. in seveda tudi … vsa ta naša ljuba narečja.
Le toliko še o uporabi narečja in le toliko še o tem, kako naj bi si s tem forumom ljudje, ki nismo vsevedni, pomagali.
Škratek, hvala ti.
marija (1)
Po moje je dovolj, če se govori z otroki jasno in razločno, in pa seveda čimbolj pravilno. S hčerko govorim vedno nekaj med lublanščino in knjižnim jezikom. Zdaj, ko začenja pisat, se to zelo pozna – skoraj vse besede napiše pravilno!
Pa ne glede na to, v kakšnem narečju govorimo, menim da so razne pomanjševalnice in medmeti čisto odveč. Primer: s hčerko sva se sprehajali. Srečava drugo mamico z majhnim otrokom, ki je verjetno ravno dobro shodil. Ob robu sprehajalne poti leži pasji iztrebek in tisti otroček seveda steče direktno v tisto smer. Že se nogice krčijo v počep in rokice stegujejo proti neznani gmoti, ko mamica zavpije: “Fuj, ne!! To je ka-ka od hov-hov!”. Še moja takrat 5-letnica je ostrmela z odprtimi usti in me vprašala, kaj je rekla tista gospa. In verjetno je prav tako ta otrok strmel v svet, ko je ugotavljal, zakaj živali, ki je vendar hov hov, vsi pravijo pes.
Lp,
Govorim nekaj med pogovornim in knjižnim jezikom – če želim govoriti razločno mi avtomatsko potegne malo na knjižno.
Trudim se tudi čimmanj uporabljati pomanjševalnice, a se velikokrat zalotim ob kakšni:”Pridi, bova čeveljčke obula!” (ko pa so res tako majhni:)) ali “To je zajček.”
No, res pa ne papamo, pupamo …