poezija – nominiranci za Veronikino nagrado
Še za tiste, ki beremo/berete tudi poezijo …
Žirija, ki jo sestavljajo Ivo Svetina (predsednik žirije), Darja Pavlič in Mojca Pišek, je za letonjo Veronikino nagrado nominirala:
-Miljana Cunta: Za pol neba
-Primož Čučnik: Kot dar
-Jure Jakob: Zapuščeni kraji
-Andrej Medved: Razlagalec sanj
-Peter Semolič: Pesmi in pisma
Zlatnik poezije za življenjski opus pa bo letos prejela Neža Maurer.
Mislim, da je edina omejitev časovna- od avgusta do avgusta? Je pa najbrž tole prvič, da je nominiran prvenec.
Od nominiranih prebrala Semoliča, Jakoba in Čučnika. Za zdaj sta mi zadnja dva kar všeč, mogoče Čučnik nekoliko bolj od Jakoba (pri njem mi je bila prejšnja knjiga ljubša). Semolič me ni prav ganil, ima nekaj dobrih pesmi, precej pa se zdi, da se ponavlja.
Mislim, da je letos res prvič nominiran prvenec … Sicer pa sem spraševal zato, ker je pred leti predsednik žirije (SR) izrecno želel, da se ne upošteva prvencev (?) …
Upam, da bodo odslej tudi prvenci kandidati za (vsaj) nominacijo, ker se bo tako žirija izognila kiksu, da npr. prvenec, kot ga je napisala Veronika Dintinjana – ki je izdala (po mojem mnenju) enega najboljših prvencev sploh – ne uvrstijo med nominirance.
Hja, upam … Šele naslednji teden dobim ostale tri (neprebrane), imam pa občutek, da letos ni izrazitega favorita, kot je bil lani.
lp, k
@kasperjanski: to s prvenci je verjetno bilo bolj “nepisano pravilo”. In če se primerja komisije med sabo se gotovo dve ne bi enako odločili pri isti beri knjig.
–
Končno prebrala Za pol neba. Po pozitivnih kritikah v Dnevniku (če se ne motim s strani članice žirije?) in Večeru, pa skoraj preveč hvalilnem zapisu v bukli, pa oddaji Knjiga mene briga, pa nominaciji, so bila pričakovanja kar visoka. Mogoče bi jo knjiga odnesla bolje brez tako visokih pričakovanj. V Za pol neba je nekaj kar dobrih pesmi, veliko pa je tudi povsem nespretnih, skorajda začetniških (tu se poraja vprašanje, kaj je počel urednik? da ni knjiga kvalitetno bolj izenačena), kar se sicer prvencu ne bi smelo šteti za slabo. Tematsko knjiga ne odkriva nekih novih, drugačnih perspektiv, drugačnega jezikovnega izraza, avtorica ne eksperimentira, tudi ne preskuša novih leg znoraj tradicionalnega okvirja. Končen vtis je precejšno razočaranje, hkrati pa občutek, da s svojimi visokimi pričakovanji delam mladi avtorici krivico. Pretirana hvala je dvorezen meč. Ob vsem tem se bežno vrača spomin na Skorjevca …
Škoda, da žiriji ni prišla “v roko” pesniška zbirka (prav tako prvenec) Anje Golob. Tako kot pri Cunti so tudi tu nekatre začetniške okornosti, tudi ta poezija je v osnovi ljubezenska, a zelo drugačna, v pesmih je veliko več svežega vetra, energije, živosti ali kakor koli pač ta je ne sais quoi imenujemo. Morda pa je samo izšla prepozno in bo v izboru naslednje leto?
Ostaja mi še Medved … Obstaja možnost, da ga tudi ne bom prebrala, zgolj prelistala, da vidim ali se drži svoje dosedanje poetike, ali je v knjigi kaka dobra pesem, več pa najbrž ne.
Še vedno je favorit Čučnik.
@Pikica 7: kritika zbirke Za pol neba je bila tudi v Delu in ni bila nič kaj pozitivna …
Sem pa prebral P. Semoliča – če je G. Dekleva na zavihku napisal, da tako močnega Semoliča še nismo brali, potem čakam na še močnejšega Semoliča …
… in J. Jakoba, ki mi je bil standardno všeč – a ob pesmih sem dobil občutek, da so lege njegove poetike (spet) nekakšna ponovitev iz prvih dveh zbirk. Upam, da ne bo sledil U. Zupanu, ki postaja nevsakdanje dolgočasen z vsako novo zbirko in že rahlo patetičen z zrenjem v retrovizor k rodni grudi v Trbovlje …
A. Medveda pa nisem dobil, tako da je moj favorit Jakob, saj dvomim, da bi me A. Medved lahko presenetil … mogoče pa?
sicer pa ostajam pri občutku, da letos res ni izrazitega favorita (po mojem okusu).
lp, k
Jaz še nisem prebral Medveda in ga verjetno tudi ne bom, ker se dovolj namučim že pri njegovih revijalnih objavah. Sicer pa najdem med nominiranci kar tri svoje ljube avtorje, žal ne s svojim (naj)boljšimi knjigami, a če dam imena avtorjev v oklepaj in presojam le knjižne naslove, so moj favorit def. Zapuščeni kraji. Jakob se morda res že nekoliko ponavlja, a te zna tudi vsakič znova potegniti v svoj hipnotični počasni ritem, všeč mi je njegova zemeljskost in zlasti pesmi o fizičnem delu, npr. košnji ipd, kar je pravi balzam glede na trenutne trende, ko se zdi pesnikom dovolj zanimiv že čisto vsak podatek, povezan z njihovim pesništvom oz. aktom pisanja – kje jejo tortico, kam se peljejo z avtobusom itd.