po toliko letih….

Pred 30 leti so bila nesoglasja med nama s trenutnim možem, takrat se je bolj ubadal kako staršem predstaviti mojo nosečnost (z njim), kot kako se jaz počutim, moja družina. Oba sva bila polnoletna, v službah, vendar živela pri starših. Spontani splav potem rešil dileme, moji so vedeli kaj in kako. Tudi midva sva potem našla nazaj skupni jezik, pa vendar – njegovi nikoli niso izvedeli kaj je bilo.
Vmes je bilo še kar nekaj stvari, pa vendar sva preplavala skozi viharje. Do njegove čustvene prevare, ali skoka v neznano ali…. ne vem česa, kaj je bilo. V glavnem – s sodelavko sta se zapletla v malce več kot poslovni odnos, trpel družinski dopust, vikendi…. Umirilo, ko mi je neka “dobra duša” odprla oči, kaj dogaja. Takrat sva z možem se usedla, sem pojasnila da me je prizadel, da ima prosto, če želi oditi, če hoče ostati, pač ne želim tretje osebe vmes. Brez joka, dretja… Mirno. No, ampak še vedno so drugi bolj pomembni kot jaz, družina. Ampak sedaj me moti vse to, ter še tista krama, kar sva že davno dala za na podstrešje. Res se vedno bolj utapljam v sovraštvu do moža, on pa namesto da bi se vprašal (ali mene) zakaj tako, je samo še bolj nesramen, nasilen psihično (si nesposobna, nemarna, za nič pametnega nisi, ne znaš to…). Bojim se, da bo prišlo preko meja ter da bo na koncu še fizično nasilje, namesto da bi uživala sedaj na stara leta, brez otrok… Mož pa nori kot najstnik oz samski fant, ne oziraje se name, moje načrte, jaz pa vedno več sovraštva nabiram v sebi….
Ni pravi forum tukaj, ampak se mi pa zdi, da ste še najbolj raznoliki, resni, ne kot drugje, ko so samo zafrustrirane ženske. Saj želim odgovor od moških ter žensk, kajti vem, da to ne vodi nikamor.

Loči se, preden ti bo Matilda potrkala na duri. Se ne hecam, še manj norčujem. Poskrbi zase, v svoj kotiček življenja spuščaj ljudi, ki ti kaj pomenijo, ki te spoštujejo, ostale skensli.

Ne moreš starga konja jahat učit.

Morda takrat, ko si pospravila stvari na podstrešje je en del tebe umrl. Ko so bile stvari v redu, tega nisi videla. Zdaj ko pa vama ne gre najbolje, pa si tudi ti manj razumevajoča, manj tolerantna, manj pripravljena “požreti”. Malce se pogovori z njim in ga poslušaj in mogoče boš ugotovila, da bo tudi tebi očital brezbrižnost, nesramnost, itd. Stvari, ki se jih sama morda ne zavedaš, da jih počneš, vendar so rezultat tega, da je pri pospravljanju na podstrešje tudi zate nekaj “umrlo”.

Sovraštvo v tebi ti ne koristi, možu pa tudi ne. Težava nastane, če vidita le še drug drugega, ne pa vsak sebe. Prenašanje odgovornosti na druge težave samo poglobi.
Mogoče pa se ti preveč oziraš nanj in je pozabil, da mu ne pripada vse kar tako zastonj in da bo moral pokazati malo več interesa zate. Spomni ga, če misliš, da je tako in če se seveda ne zmoreta pogovorit kot zrela človeka (kar sklepam, da se ne moreta, znata).

Tisto, kar je umrlo, se ne bo več oživilo. Meni se zdi da sta v 30-letnem zakonu ali vezi oba imela obilo prilik zašit, popravit odnos, pa ga nista zmogla. Pa verjetno ni prvič prišlo do razpok, na starost je čedalje težje, ker se ljudje čedalje manj prilagajamo in za moje laično pojme je tak mrtev in znucan odnos bolje prepustit komu drugemu, ga razrešit in poiskat mir v sebi in kot samska oseba.

Tisto, kar je umrlo, se ne bo več oživilo. Meni se zdi da sta v 30-letnem zakonu ali vezi oba imela obilo prilik zašit, popravit odnos, pa ga nista zmogla. Pa verjetno ni prvič prišlo do razpok, na starost je čedalje težje, ker se ljudje čedalje manj prilagajamo in za moje laično pojme je tak mrtev in znucan odnos bolje prepustit komu drugemu, ga razrešit in poiskat mir v sebi in kot samska oseba.[/quote]

Ne vem, no. Stvari so večkrat bolj kompleksne kot se zdijo na prvi pogled. Mislim, da tudi ko odnos zašiješ, se to, kar ga je razdiralo, enostavno ne izbriše. Odnos lahko prosperira naprej, se lahko celo poglobi, parnerja se poznata bolje, se razumeta, ampar preteklost se ne izbriše. Morda v tem procesu izgubiš del svoje naivnosti, zaverovanosti, občutka vsemogočnosti, samozavesti, popolnega zaupanja ali ne vem česa. To, kar sem želela povedati je, da tudi krpanja, naj so še tako učinkovita in uspešna, pustijo neke posledice na odnosu. KI se po mojem mnenju najbolj pokažejo v kriznih časih, ko je tolerantnosti, razumevanja, pripravljenosti na vlaganje v odnos zaradi tega morda manj.

Lepo si napisala. Morda samo jaz v tem obdobju drugače gledam na partnerstvo. Nekak se mi zdi da je del zrelosti in modrosti (?) tudi v tem da ne rešuješ nekega odnosa v nedogled. Sploh se mi zdi da avtorico najbolj boli to, da je možu pred leti oprostila, zdaj pa se zopet čuti na podobni točki. Je ne opravičujem in sem mnenja, da če nekdo prevaro oprosti in gre dalje z istim partnerjem, da ni fer pogrevat za nazaj, samo ljudje smo pač takšni, da v času bolečine prinesemo na plan že davno zaprašeli spomin.

Ja seveda naj se pomenita, čeprav glede na njena leta (vsaj 50 let sta stara), močno dvomim v radikalne spremembe. Lahko se odnos popravi do te mere, da se prenašata, da sta strpna drug do drugega, ljubezen in imeti rad pa to več ne bo. Lahko pa rečeš, da sem premlada in da ne vem, kaj govorim 🙂

ti s tisto moževo čustveno prevaro s sodelavko, bi bila lahko napovedovalka vlakov. ker se točno vsake tri mesece oglasiš in prežvekuješ eno in isto. mož je vsaj toliko pri pameti, da kljub slabemu zakonu živi po svoje, ti pa sam melješ in melješ. pejt pospravljat presneto bajto in upaj na vnuke.

???

Saj ona tudi živi po svoje. Medtem ko mož noter v mešalnik meče, ona melje.

Tisto, kar je umrlo, se ne bo več oživilo. Meni se zdi da sta v 30-letnem zakonu ali vezi oba imela obilo prilik zašit, popravit odnos, pa ga nista zmogla. Pa verjetno ni prvič prišlo do razpok, na starost je čedalje težje, ker se ljudje čedalje manj prilagajamo in za moje laično pojme je tak mrtev in znucan odnos bolje prepustit komu drugemu, ga razrešit in poiskat mir v sebi in kot samska oseba.[/quote]

Vse kar JE bilo in je zamrlo, se da še obuditi. Seveda le, če JE čisto zares tudi BILO, in ni bil le nadomestek nečesa, kar bi moralo biti.

Vse kar JE bilo in je zamrlo, se da še obuditi. Seveda le, če JE čisto zares tudi BILO, in ni bil le nadomestek nečesa, kar bi moralo biti.[/quote]

Marsikaj umre in če bi to vedeli, ne bi dali toliko let na kocko v zameno za nekaj adrenalina. Ni jokala, ni se drla, a danes se bo podstrešje podrlo od krame. Ni rešitve za odnos, ko umrejo čustva in to pravijo tudi svetovalci, če ima odpor do njegove bližine. Še enkrat preberi stavek:

“Mož pa nori kot najstnik oz samski fant, ne oziraje se name, moje načrte, jaz pa vedno več sovraštva nabiram v sebi….”

Vse kar JE bilo in je zamrlo, se da še obuditi. Seveda le, če JE čisto zares tudi BILO, in ni bil le nadomestek nečesa, kar bi moralo biti.[/quote]

Marsikaj umre in če bi to vedeli, ne bi dali toliko let na kocko v zameno za nekaj adrenalina. Ni jokala, ni se drla, a danes se bo podstrešje podrlo od krame. Ni rešitve za odnos, ko umrejo čustva in to pravijo tudi svetovalci, če ima odpor do njegove bližine. Še enkrat preberi stavek:

“Mož pa nori kot najstnik oz samski fant, ne oziraje se name, moje načrte, jaz pa vedno več sovraštva nabiram v sebi….”[/quote]

Zna bit, da velja drugi del mojega drugega stavka.

Zakaj ste ženske, vsaj tiste ki sprašujete tukaj, mazohistke??

Marsikaj umre in če bi to vedeli, ne bi dali toliko let na kocko v zameno za nekaj adrenalina. Ni jokala, ni se drla, a danes se bo podstrešje podrlo od krame. Ni rešitve za odnos, ko umrejo čustva in to pravijo tudi svetovalci, če ima odpor do njegove bližine. Še enkrat preberi stavek:

“Mož pa nori kot najstnik oz samski fant, ne oziraje se name, moje načrte, jaz pa vedno več sovraštva nabiram v sebi….”[/quote]

Zna bit, da velja drugi del mojega drugega stavka.[/quote]

Ali pa sovraštvo ni sovraštvo, temveč zamera …

Takrat sta začela nekaj kar ni imelo neke realne osnove. Bila sta mlada, naivna…
On si je želel spoštovanja (predvsem okolice) ti neke ljubezni (od njega) in zato si naredila vse, da bi to dobila. Pohodila si sebe čeprav še sama nisi vedela zakaj.
To si počela dolgih trideset let in še vedno počneš – mu nastrezaš, da bi te imel (vsaj) rad….

Pa te ima? Se ti zdi, da je kaj boljši sedaj po vsem tem času, po vsej tej tvoji požrtvovalnosti?

Ti bi sedaj rada od njega dobila nekaj (v zahvalo?) česar nisi nikoli zahtevala, enostavno si čakala, da ti bo to sam dal in celo moledovala si za to. Njemu se pa vse to upira in išče uteho drugje, ker ne razmišlja na ta način, da je treba nekatere stvari tudi “plačat”, on bi raje da se njemu nastreza, če ne, išče dalje.

Lahko začneta na novo samo morata vedet kaj in na kak način želita drug od drugega.
Ne dvomim, da po tolikih letih skupnega življenja ne bi poznala njegovih želja (in on tvojih) samo ne vem, če se jih zavedata, če sta si pripravljena prisluhnit, se potrudit slišat drug drugega, ker je lažje, enostavneje, da se zamenja “moteč dejavnik v odnosu” sploh, ker to itak nisem jaz.
Vsaj tako se zdi, da je lažje.

Tako se je zdelo že pred 30 leti. 🙂 No, ni še prepozno, nikoli ni prepozno. Bi pa to lahko bila lekcija za druge, v kolikor bi lahko prepoznali, zakaj je prišlo do tega. Ampak v tem primeru bo potrebno sprejet, da smo veliko stvari naredili narobe in začet delati to, kar je prav. Potrebna so spoznanja, do katerih lahko človek v večini pride le sam. Zanimivo pa je, da ti znake življenje (preko partnerja) kaže 30 let, čovek jih pa ne vidi.

Tako se je zdelo že pred 30 leti. :)[/quote]Po svoje bi takrat imelo nek smisel, čeprav ni videla razloga. Celo naredila je nekaj, da ji ne bi bilo treba it, lagala zanj, da bi jima bilo bolje, da bi jo imel raje.
“Lagati za ljubezen”….. nesmisel res.

Hudič je ko po toliko letih hočeš nehat lagat (ker sam ne zmoreš več) pa se vsem okoli tebe (in še tebi 😉 to zdi čudno. Ne prenesejo vsi tega ravno najbolje.

Ker postaneš druga oseba. Tega se pa vsak preveč boji, ker se boji posledic. Saj je že cel čas živel v tem istem strahu, zaradi katerega je lagal (sebi in drugim). Vse skupaj je cela ironija. 🙂

Ne vem če še imam energije kaj poskušati. Saj vmes sem poskušala s kakšnim pogovorom, mu omenila kako in kaj – ali je preslišal, ali mu je bilo vseeno ne vem. Vem, da se ni spremenilo nič. Ko sem mu omenila, da naju ne vidim skupaj z vnuki, se je začudil, da kaj pa je tako slabo med nama? On je zadovoljen, sploh ne razmišla da nebi ostala skupaj. Sem mu namreč omenila, da bi se odselila, prodala hišo (ki je tako prevelika za naju) – pa sem dobila samo besede, kaj si domišljam. Hiša je njegovo življenje, relaksacija… Dela pa kakor kdaj – ogromno je že za popravit, nekaj še narediti…on pa dela, pusti, pa drugo dela, pa pusti…. Kak izlet lahko grem sama, on nima časa, mu ni ima druge obveznosti…. Na sprehod ne gre- kajti bodo vsi zijali vanj, če gre po ulici. Ne vem, vedno sem se čudila kako ljudje po tolikih letih pustijo vse za sabo, sedaj pa se zavedam, da so bili verjetno siti vsega, tako kot jaz. Ko začneš razmišljati, da boš vedno manj sposoben, vedno bolj potreben človeka ob sebi in ob tem ugotoviš, da si kljub vsemu sam …… ni lahko.

Problem je, ker težave (rešitve) iščeta zunaj sebe. Sploh ne se nezavedata (niti ti avtorica po moje ne), da je težava V vsakem od vaju. V napačnih vzorcih (prepričanjih), ki sta jih prinesla iz svoje primarne družine. Včasih je to z določeno osebo nemogoče storit, včasih je tako, da nihče ne vidi pravilnih rešitev, kako je to pri vaju. V takem primeru je potreben usposobljen svetovalec, terapevt, da vama pokaže pravo sliko. Trenutno sta oba zacementirana v nekem svetu zmede, žalostno pa je, da se te zmede nekdo sploh ne želi znebit. Kot praviš ti temu, nima energije, to pomeni, da se nisi pripravljen soočit s spremembami, ki so potrebne pri tebi. Nisi pripravljena oziroma ne verjameš, da je to sploh možno.
Zakaj misliš, da bi morala prodati hišo oziroma se odseliti? Katero težavo bi s tem rešila?

Razlog zakaj se ni spremenilo nič je relativno preprost, kaj sedaj iz tega naredit je pa malo težje.
Seveda je preslišal, enostavno zato, ker mu ti kot oseba ne pomeniš toliko kot on tebi (vsaj nekoč je). Dojema te kot nekaj samoumevnega, da kar si tam in njemu strežeš. To mu je tako….. samoumevno? In zaradi tega si res ne bi človek belil glave ;). “Nikoli” (vsaj ne pogosto) nisi nekaj naredila samo zase, vedno, da bo tudi drugim prav, raje zanikala sebe, da ne bi prizadela drugih.
Ne oziraj se nanj sama začni drugače, ne nastrezaj mu v vsem, pojdi sama na izlet, ne prilagajaj se njegovemu urniku, naj malo razmišlja o tem, da se svet ne vrti (le) okoli njega.
Mogoče bo potem kaj opazil, te želel poslušat 😉

Se strinjam z nasvetom On-eta. Nikoli mu nisi pomenila veliko že samo zato, ker mu sama nisi niti pokazala, da ti je kaj mar zase. Preveč so te “skrbeli” drugi, na sebe pa si pozabljala. Nisi se spoštovala. Zakaj bi te on? Saj ga niti ne bi razumela, če bi ti rekel, da pojdi sama kam in naredi kaj zase. Ustrašila bi se, da te nima rad ali pa kaj podobnega.

žal poznam tipe, ki bodo šli čez trupla, samo da prekleta bajta nedotaknjena ostane. se boš morala odločiti, kaj boš naredila. ali se ločita in živita naprej v bajturini skupaj ali pa greš na trnovo pot ločevanja in deljenja premoženja, kjer ti bo mož nagajal na vse možne načine.

Glede na starost in izkušnje bi avtorica najbolj verjela Onetu pa Boomu, od žensk pa Pandori1, neugodni (ne vem, če sodeluje tukaj) pa še kakšni. Ostali pač lahko na suho fantaziramo, ker nismo dali čez tako dolgega odnosa, sploh Marko se mi zdi čist preveč naiven. Zanesenjaški. Poleg vsega se sprašuje, kaj bi rešila z odhodom? Ja mater, odnosa bi se rešila! Zakaj za božjo voljo še nadaljnih 30 let do smrti vztrajat v nečem, kar te že dolgo ne zadovoljuje. Ja, seveda, oba sta kriva, ampak morata OBA tudi delat na odnosu. Ne da živita en mimo drugega.

Čez 30 let si ne bi želela bit v takem odnosu, ne rečem, da gre za predhodno obdobje, ampak tule se pač kažejo razpoke, ki jih je preveč, da bi jih lahko zakrpali. Tkanina ima svoj rok trajanja in sčasoma prepari, zgleda je tudi ta odnos v tej fazi.

Avtorica ozavešča probleme in bolj bo delala na sebi, bolj se bo večal razkorak med njo in njenim možem. Hvala bogu, da je prebujena in da znova čuti bolečino, zamero, da živi, da se spet čuti v stiku s samo seboj – ne tega dušit, pusti da pridejo na plano vsi zamolčani, pometeni problemi, občutki … ampak delaj na sebi, poišči so v redu terapevta, predelujta te čustvene rane. Če boš vseskozi čutila enako, potem res ni več ni obstanka. Lahko pa da ti bo mož sledil na tej stopnji preobrazbe, morda se tudi on prebudi. Potem pa vama želim veliko ljubezni in podpore.