Dragi molji in moljice,

naj odprem temo, ki jo pogosto mimogrede ošvrknemo v drugih temah.

1. Kaj menite o delitvi literature na “literarno” in na “plažo”, torej na kakovostno in pofl, na “klasiko” in “šund”?
2. Kateri bi morali biti kriteriji, ki bi to razmejili? Je žanr upravičen kriterij? Je prav, da takoj ko knjiga dobi npr. oznako “kriminalni” roman ali “srhljivi” ali “ZF-roman” ipd., dobi tudi etiketo plaže (vsaj v veliki večini; poznamo redke izjeme – Maupassantove Srhljive zgodbe, nekaj Gogoljevih del, Bulgakova z Mojstrom in Margareto …)?
3. Kako bi poimenovali zvrst tistih romanov, ki jim danes pogosto prilepimo (žal negativno zvenečo) etiketo plaža, lahkotnejša literatura, celo “ženska” literatura, ki pa so v resnici dodelani, s svežim slogom, v resnici “povsem spodobni”? Recimo Jojo Moyes: Ob tebi; J. Jonasson: Stoletnik, ki …; Paasilinnova literatura; jaz bi sem uvrstila tudi obe Vojnovićevi knjigi in nekatere Mazzinijeve pa oba Goloba, Podržajeve Simonove priče, Letnarjeve Jedce mrtvih ipd.

In če najprej sama odgovorim:
1. Taka delitev je do neke mere samoumevna. Prav se mi zdi, da bralec ne spoznava samo knjig Garwoodove, Quickove ipd., ampak tudi – morda za lažji prehod – vmes kakšno Holtovo in Konsalika (pazite – ta dva sta bila svojčas kralja “šunda”, ko pa ju bereš danes primerjalno z današnjim “šundom”, sta že bliže “klasiki” :))), nato pa tudi kako zanimivo “klasiko” (kot so prej našteti klasični avtorji, tu je še Bartolov Alamut, tudi knjige slovenskih realistov so lahko zanimive, npr. Tavčarjevo Cvetje v jeseni ali V Zali, Jurčičev Jurij Kozjak je prava pustolovka, da tako rečem :).

2. Žanr po mojem mnenju sploh ne bi smel vplivati na to, kako vrednotimo neko literarno delo. Kriteriji, ki jih sama “uporabljam”, so:
a) vsebinska dovršenost, smiselnost, prepričljivost,
b) struktura zgodbe, dogajalni lok, tekoče zapisano (s tem mislim, da se ne zatikaš ob večstranske zastranitve, ki niti niso zanimive niti pomembne za zgodbo in sploh k njej nič ne prispevajo, ali ob neskončne, duhamorne opise pokrajine/stvari/ljudi), brez moraliziranja, bralcu je dopuščeno, da si vtise o likih in situacijah ustvari sam,
c) zgrajeni in prepričljivi liki, ki jih ne moreš “prebrati” po treh stavkih, ampak te tudi presenetijo, se skozi zgodbo razvijajo in živ(ljenjsk)o sodelujejo v lastnih zgodbah,
č) primeren slog (brez stavkov tipa “Imeli so se lepo” in “Nato je odšel domov” ipd. zadev na ravni OŠ-spisov, česar je v nekaterih slovenskih in prevedenih “plažnih” knjigah res veliko), brez namernega zavajanja bralca (kot se zgodi v kaki kriminalki), brez “napovedi”, zlasti če so mlačne (npr.: Ta dan se mu ni zgodilo nič posebnega – potem pa tri strani opisa tega dolgočasnega dne),
d) jezikovna dovršenost (vsaj tu, če že ne prej, ima veliko vlogo tudi urednik in/ali lektor); ne le vejice in skloni, tudi stavčna struktura, pozornost na to, da se kakšne besede ne ponavljajo kar naprej (spomnim se romana, ki je imel skoraj na vsaki strani besedo “denimo”, drugega, ki je nenehno mahljal z “videti je”, “videti si”, “videti so”; če karikiram: pogosto v jezikovno nedodelanih besedilih najdemo povedi tipa “Njena lepota je lepa” in “Tako strah jo je bilo, da je bila čisto prestrašena”), da ne pojasnjujemo, kar je razvidno iz dogajanja oz. iz same zgodbe, da ne podajamo sodb o likih ali njihovih dejanjih, da so dialogi živi, ne papirnati, ipd.,
e) berljivost. Če je zadoščeno (vsaj večinoma) vsem prejšnjim kriterijem, je ta tako in tako zagotovljena.

Po teh kriterijih lahko dam “odlične” ocene (ali vsaj zelo visoke) marsikateremu romanu, ki ga literarna veda odriva v “plažo”.
In dejstvo je, da je to zelo krivično – tlačiti v plažo, v isti koš, romane, med katerimi so taki na ravni OŠ-spisa in taki, sorodni Irvingovim knjigam. Taki povsem brez sloga, nametani skupaj, kot bi jih nanosil vihar in zraven še marsikaj pomečkal in odnesel v tri krasne, in oni z dodelanim, svežim slogom. To se mi zdi tako, kot če bi razdelili kovine na dragoceno platino in morda še zlato, vsemu ostalemu pa bi rekli šoder (pa naj bi bilo srebro, baker, titan ali kremen – ali pa niti kovina ne, pač pa čisto navaden kamen).

3. Bralna/berljiva literatura? :)) Seveda bi s tem naredili krivico “klasični” literaturi, ki bi postala kot antipod torej “neberljiva literatura”. “Zgodbena” literatura (ker se v taki romani zgodba običajno vendarle zazna, ima običajno “glavno” vlogo, v nasprotju z, recimo, Triptihom Agate Schwarzkobler)? Predlagajte! 🙂

Kar zadeva mene – in če se zdajle ne pričakuje literarne razprave – s tem opravim dokaj preprosto. Tovrstne knjige osebno delim na “plažo” in tiste “za na plažo” 😉

Pod izraz plaža v negativnem smislu razumem predvsem pravi pofel, Torej stvari, ki so bile že napisane izključno iz komercialnih nagibov, ki torej nimajo ničesar, kar Kerstin omenja v točki 2 😉 In če take knjige odlikuje slabo opravljeno, površno avtorjevo delo, pa so založniki pri svojem delu posla veliko manj površni, sploh ko gre za promocijo. Skratka, gre za knjige, namenjene stojalom na letališčih, v veleblagovnicah, ki žal zasedajo tudi vse preveč dragocenih metrov slovenskih knjižnic. Ali povedano drugače, dela tipa Garwood, Quick, kriminalke, ki so tako bazične in generične, da morilca uganeš, še preden dobro veš, kaj se je zgodilo itn.

Pod izrazom “za na plažo” pa razumem knjige, ki jih:
a) čez leto nisem imela časa prebrati, a vse prej kot spadajo pod ta pojem
b) nekoliko lahkotnejše, ne pa tudi butaste knjige. Sem bi, kot sem nekje omenila, od “splošnih” romanov omenila npr. Stoletnika, ki je zlezel skozi okno, pa Osmega poverjenika, Vse je razsvetljeno, Superžalostna ljubezenska zgodba, Youth in Revolt: The Journals of Nick Twisp, Židovski policijski sindikat, Zarota bebcev, Ladijske novice, Dežulović, Eggers … Ko gre za žanr, enako: ni pomembno, ali je krimič, ljubič, čiklit/diklit – da ima le dobro zgodbo, če pa je tudi slogovno zanimiva, toliko bolje (C. Brookmyre, La Carre, Camilleri, Ian Rankin, Patricia Highsmith, Kinky Friedman …)

Kar zadeva mene – nikoli nisem delil knjig na tak način, čeprav ogromno knjig v zadnih letih preberem tudi na plaži. Tja odnesem vse knjige in jih potem enostavno delim na
dobre knjige in slabe knjige.

Dobre knjige so zame vse tiste, za katere sem pripravljen žrtvovati svoj čas, ki ga imam v omejenih količinah in slabe ravno obratno. Nobenih jajc ne bom bral, če za to nimam res dobrega razloga.
Kdo je kaj od tega napisal, mi je popolnoma vseeno in vsaki knjigi, ki jih zadnje čase redko izbiram popolnoma sam, dam šanso.

Butaste knjige; z njimi zaključim na hitro, prav tako s knjigami za katere sem sam prebutast.
Se pa da butaste knige deliti še na butaste po avtorju in butaste po junakih. Ampak vseeno. Jaz zanje nimam časa.

Seveda je to zelo individualno. Kar se meni zdi butasto, ni nujno, da se tudi drugim.

Rezime mojega izvajanja je, da si želim za na plažo dobro knjigo, prav tako tudi za na kavč ali avijon.
Na sekretu pa ne berem.

G.

Po moje gre za dve različni delitvi. Eno je na, recimo, žanrsko literaturo (popular fiction) in literaturo brez pridevnika spredaj (literary fiction). Druga je na pofl in nepofl.

Ta druga delitev potem deluje znotraj vsake zvrsti in vrste in žanra.

O prvi obstaja pa zanimiva knjiga, povezavo bom zdaj poskusila prilepiti sem: Gelder in avtor v njej bolj ali manj pravi, da gre za dve čisto ločeni polji ustvarjanja, pri katerih je vse različno, vključno z namenom besedila, pričakovanji bralcev in kriteriji, kaj je pofl in kaj ni. Zato je po njegovem neuporabno eno ocenjevati z merili druge, ker je to tako, kot da bi raco ocenjeval z merili za bobra in tako nikamor ne prideš.

Potem so pa še knjige, ki na noben način niso pofl, pa res ne veš, ali bi jih dal v žanrsko literaturo ali ne, ampak tale moj tip glede tega nima nobenih dilem – če je napisana v skladu z zakonitostmi žanra in jo bralci sprejemajo kot žanrsko, potem je pač zelo dobra žanrska. Če je napisana kot literatura (brez pridevnika), potem ni važno, če se obnaša kot žanrski bestseller, še vedno gre za literaturo, ki je pač zelo popularna.

Tako nekako.

Zanimiva debata!

Ja, v vsakem žanru oz. v vsaki literaturi je najbrž povsem smiselna tudi delitev na pofl in nepofl :).
Ampak občutek imam – prosim za protiargumente – da je pri nas tisto, kar je “literatura” (torej ne žanr), avtomatično tudi nepofl. Ali pa morda tisti, ki se s tem ne ukvarjamo poklicno, sploh ne vemo, da obstajajo številne knjige, ki niso žanrske in skušajo biti literatura (z visokim L :)), pa so pofl?
Ali je to sploh mogoče? Ali ni to oksimoron?

Trnovka, s predzadnjim odstavkom se lahko kar strinjam, čeprav menim, da določeni skupni kriteriji (presek le-teh) vendarle obstajajo, so pa lahko malce “prirejeni” – npr. jezikovni kriterij: pri kriminalki ne bomo pričakovali in želeli nekih visokoletečih, “pesniških” sredstev ipd., kljub temu pa obstaja neka meja (naj bi!), ko je jezik še “užiten” ali pa ni več.

Ni pa mi čisto jasno, kako je mišljeno tole:
Če je napisana kot literatura (brez pridevnika), potem ni važno, če se obnaša kot žanrski bestseller, še vedno gre za literaturo, ki je pač zelo popularna.

Kaj pomeni napisana kot literatura (ali torej “visok” oz. “zapleten” – pišem s čisto laičnimi izrazi – jezik, preseganje pričakovanega oz. izstop iz predvidljivih okvirjev itd.), obnaša pa se kot bestseler? Hočeš reči, da jo bralci sprejmejo kot bestseler? (Recimo Alamuta?) Prosim, če mi lahko razložiš … 🙂

Bom poskusila :-), ampak to je Gelder, ne jaz. Jaz tudi mislim, da so meje v nekaterih primerih bolj zabrisane.

V glavnem. Če je eno besedilo napisano v skladu z zakonitostmi literature (literary fiction), se pravi, je namen umetniški izraz, raziskovanje določene danosti človeškega obstoja in podobno, če si prizadeva za izvirnost na vsebinski, jezikovni, slogovni ravni, če ga bralci sprejemajo kot literaturo (ker on tudi pravi, da se bralci obeh področij lotevajo na različen način), potem to spada v literaturo (literary fiction) in ne v žanrsko literaturo (popular fiction), ne glede na to, kako popularna postane, in ne glede na to, koliko značilnosti popular fiction prevzame (recimo povezani izdelki, filmske in televizijske priredbe, fan fiction, fani na splošno). Njegov primer so romani Jane Austen.

In obratno, če je nekaj izvirno del področja popular fiction, to tudi ostane, ne glede na to, kako izvirno, globoko, inovativno je in koliko ljudem pomaga pri soočanju z danostmi človeškega obstoja in podobnega.

Od vseh knjig o popular fiction (recimo žanrska literatura, ampak nisem čisto srečna s tem izrazom), ki sem jih prebrala, se mi je zdela ta najbolj poglobljena, drugo, kar sem brala, so bili vse ali zgodovinski pregledi ali pa naštevanje žanrov in najpomembnejših predstavnikov. Zato – če kdo pozna še kakšno pametno knjigo s tega področja, se toplo priporočam.

Kerstin, se opravičujem za vse jezikovne neumnosti, na tablici sem in težko popravljam :-).

Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi o tej delitvi povedal g. Postmodernizem … 😉

Hvala, Trnovka, fajn si razložila.
Zdi se mi, da je težava delitve pri tistih knjigah, ki jim smemo reči (vsaj) dobre. Vzemimo za hipotetični primer neko kriminalko, ki ji – pač znotraj žanra – kritiki in bralstvo pripisuje odličnost, in neki “literarni” roman (torej nežanrski), ki je v svojem “rangu” komajda povprečen. Na račun tveganja, da primerjam jabolka in hruške, vprašam: Ali je komajda povprečen literarni roman še vedno “vrednoten više” kot odličen žanrski roman? Razmišljam dalje: verjetno je to – vsaj pri nas – neprimerljiva zadeva, ker je žanr nekako “izven” literarnovedno in -kritiško vrednotene oz. obravnavane literature. Je “prav”, da je tako? Najbrž je. Najbrž se predpostavlja (med drugim), da bo po žanrski literaturi segel bralec že itak sam od sebe, medtem ko naj ga k “pravi” spodbuja šola, želja po dodatnem izobraževanju oz. “bralno sladokustvo”. No, in s tem me je moje razmišljanje pripeljalo do nečesa, o čemer smo tu že pred časom (in večkrat) govorili. Manjka nam nekakšno sito za žanrsko literaturo. 🙁

Bi se kar strinjala. S tem, da jaz berem zelo različne stvari – kar mi pa v nekem obdobju privlači. Potem pa je vseeno ali berem doma ali na plaži.