Eto, ta trenutek sem končala Karambol.

Hm, kaj naj rečem? Knjiga je OK, ker se lepo bere, kar je pač obvezna lastnost krimičev, pa premore nekaj malega psihologije likov, povrhu ni ameriška, kar jo naredi zanimivejšo, bolj svežo.

Ni pa to krimič/vohunka, po kakršni trenutno hlepim, tj. strašno hrepenim po nečem v rangu Le Carreja, na primer. To pa ta knjiga še zdaleč ni. Iz preprostega razloga, ker bom čez pol leta nanjo bolj ali manj pozabila.

Malce me je zmotil prevod, včasih se mi je branje kar ustavilo – sintaksa je kar pogosto malce čudna (najbrž švedska), pa še kaj bi se našlo. Saj ne, da bi bilo kaj takšnega, česar lektor ne bi mogel z lahkoto spraviti v red (če založba ni varčevala s tovrstnimi “nepotrebnimi” stroški). Nasmejal me je tudi izviren izraz za kavbojke, džins, whatever – namreč “jeansovke” …

Vseeno hvala, da si me opozorila na knjigo :-))

ok

Evo, tudi jaz sem se dokopala do nje. Zgodba je okej, prevod pa prava katastrofa. Parkrat sploh nisem mogla dobro slediti dogajanju, ker me je tista jezikovna spakedranščina zbodla do živega. Velik minus za prevajalca, pa tudi za urednika, ki takšnega zmazka res ne bi smel požegnati!

ŠE ENKRAT O PREVODU: najbrž se ne zavedamo, koliko dobrih prevodov je v resnici slabih/povprečnih – ker jih vzameta v roke dober urednik & lektor in jih obdelata, da je veselje. Ja, tadva lahko naredita ogromno.

V tem tudi ne vidim nič slabega. Navsezadnje vseh knjig ne morejo prevajati odlični in izkušeni prevajalci:

1. Odličnih prevajalcev iz vseh jezikov očitno ni na pretek, če se še jaz (k sreči) nenehno otepam dela.

2. Tudi prevajalec začetnik se mora nekje učiti. Kadar zdaj primem v roke prvi rokopis kakega svojega začetniškega prevoda, mi gredo kar lasje pokonci in zardevam do ušes, nato pa datoteko vsa osramočena hitro zaprem.
Pri prevajanju je kot pri drugih poklicih: preden začneš vsaj spodobno delati, hitro mine deset let trdega dela. In ne moreš se učiti samo na prevodih “za v predal”. Če bi bilo tako, ne bi imeli niti enega prevajalca, ker bi vsi pocrkali od lakote 😉

Ne sme pa se prevajalec učiti na bralčevi grbi; za to mora poskrbeti urednik z uredniškim delom in s tem, da mu priskrbi dobrega lektorja. V našem primeru gre očitno za prevajalca, ki še nabira kilometrino. (Vsaj sodeč po Cobbissu – morda pa se motim, kajti številnih krajših besedil, objavljenih v periodiki, tam pogosto ni.) Če pa se uredniku ne ljubi ukvarjati s tem, se zgodijo takšne reči, kot je Karambol. Žal.

P. S.

Moja napoved se je uresničila – na knjigo sem od maja, ko sem jo prebrala, do avgusta, tj. zdaj, skoraj pozabila 🙂 Si ni bilo kaj prida zapomnit razen neameriškega pridiha.

In enkrat se bomo pač morali – neradi – sprijazniti s krutim dejstvom, da je Le Carre en sam 😉

S tem se tudi jaz strinjam.
Sem že nameravala nekaj napisat, pa nisem znala prav obrnit besed.
Sem se pa pri branju kar nekako butasta počutila, ker nekajkrat ravno zaradi prevoda nisem mogla takoj razbrat, kaj se sploh dogaja.
Me je tako opjezilo, da sem si rekla, da bom tiste kikse prav izpisala, potem pa se mi ni ljubilo v kuhinjo po svinčnik in papir (sem brala v postelji).

(je pa res, da sem vsebino že pozabila… kot je zase napovedala Katja10 …
prav res ne vem več, za kaj se je šlo … je na začetku pijan član neke druščine povozil mladega fanta, ki je odhajal od punce? al ni to to?)

Ni na temo Karambola, je pa na temo prevajanja :-). Da izpišem, dokler se vsaj največjih cvetk še spomnim…

Pri prevodu iz srbskega jezika (knjiga: Kremplji, Marko Vidojković) preberem:

– da glavnega junaka večkrat boli rit (boli me dupe bi se najbržda prevedlo kot briga me ali kaj takšnega),
– da oče zelo pogosto žre drek (jedenje govana ima lahko več pomenov, vsekakor pa žretje dreka ni fraza, ki bi v slovenščini kaj pomenila),
– junaki jedo kačkavalj (kar se sliši kot bog ve kakšna kunštna jed, je pa samo to, čemur mi preprosto pravimo sir :-)).

Sem tudi jaz rekla, da si bom zadeve izpisala, ampak vem, da se mi ne bo dalo, zato samo toliko, da se malo “olajšam” :-).

Enka,

ko gre za prevajanje iz ex-YU jezikov je situacija pogosto celo slabša kot pri drugih jezikih, največkrat pa je posledica pretirane samozavesti, češ, če grem enkrat na leto na Hrvaško na dopust, pa lahko prevajam iz vseh teh jezikov. Pač ni tako.

Jap, saj vem. Najbrž pa sem tudi jaz nekoliko bolj občutljiva pri teh prevodih, ker jezik toliko obvladam, da pač lahko uganem, kaj je pisalo v originalu. Ampak tokrat gre za ugledno prevajalko. No, je ugledna pisateljica (Maja Novak), zato sem bila res neprijetno presenečena. Razen če to ni kakašna druga Maja Novak (hm, to me je pa šele zdaj prešinilo…).

Tudi sama sem opazila pri prevodu Karambola, da je bolj slab in nisem nikjer opazila imena lektorja. Ampak so res kakšne cvetke. Je možno, da gre knjiga nelektorirana v tisk? Verjamem namreč, da prevajalec za sabo več ne vidi napak (jaz tudi svoje kdaj spregledam, pa zelo veliko pišem), ampak že samo nek drug bralec bi opazil nekatere kikse.

Vsebina pa, no ja, krimič pač. Agata je boljša. Pa Mankell tudi.

Ja, se zgodi, da gre knjiga nelektorirana v tisk, vendar to praviloma velja za obskurne založbe; malce dvomim, da je takšna praksa v Prešernovi založbi. Ampak kdo ve?

Dandanes vsepovsod šparajo na vseh koncih … pa bi se bilo, vsaj v primeru založb, morda koristneje odpovedati kaki tajnici kot plačevanju lektorskih honorarjev (ki spet niso tako neznansko visoki).

Navsezadnje pa se je možno – če ne gre drugače – zadeve lotiti tudi tako, da se z lekturo spopade urednik. Navsezadnje bi tega moral biti zmožen, vsaj dozdeva se mi tako.