>Zakaj je treba znižati cene knjig? Še enkrat pravim: če bi založbe imele izgube, jih ŽE DANES ne bi bilo več. Pa so. Torej ne verjamem, da >jim gre tako slabo.

Zato, ker so v SLO – zlasti kakovostne knjige, ki ne morejo doseči toliko bralcev kot kuharice, nesramno drage. In te knjige so pomembne, pa razprava gor ali dol.

In zakaj potem vsi – s tabo in mano vred – kupujemo knjige pretežno v CRO, prek Amazona in KJERKOLI na svetu, ko se nam le ponudi priložnost? (In s tem svoj denar prelivamo v druge države?)

In zakaj se založništvo ne bori za ohranitev 8,5-odstotne stopnje, ampak rine v 0-odstotno? Ker ga je oblast sprovocirala s tem, ko pri enem najmanjših knjižnih trgov, ki sicer (še) ni propadel, zato pa životari že pri 8,5 odstotka, hoče imeti skorajda najvišjo davčno stopnjo na knjige v Evropi. Pri čemer država ne bi propadla, če bi ohranila 8,5 %.

Zakaj je še treba znižati cene knjig? Da bo z nekoliko večjo prodajo založništvo – pustimo ob strani edino skorajda monopolno založbo – delovalo v normalnih razmerah. Si kdaj od blizu videla, kako poteka delo v SLO povprečni založbi?

Nisem hotela načeti tega, ampak naj bo: Tako, da se gremo vsi, ki smo butci in zaljubljeni v to delo, nekakšen karitas. Delamo za honorarje, nad katerimi bi se zmrdovala marsikatera snažilka (to je pač priljubljena primerjava). To ne bi bila tragedija, upoštevati pa je treba, da smo skoraj vsi ustvarjalci svobodnjaki, to pa pomeni kup dodatnih minusov. Če nam zboli otrok – adijo, bolniška; če zbolimo sami, adijo bolniška; plačan dopust – kaj je to?; božičnica – kaj je to?; obdobja brez dela, ki so posledica tega, da si moral zavrniti eno delo, ker si delal nekaj drugega, zaradi česar nastane luknja, moraš pokriti, kot veš in znaš … Ipd. Ipd.)

(Ko slišim, kakšne honorarje zahtevajo in tudi zlahka dobijo npr. prevajalci, ki prevajajo navodila za kavne mlinčke, ali oblikovalci, ki delajo v marketingu … se mi skoraj zmeša od jeze in bi najraje rekla, k vragu vse skupaj. Ampak pustimo to, to je stvar moje zasebne odločitva.)

Na koncu mi še razloži, zakaj je šlo pred leti hrvaško založništvo (s precej večjim trgom, ki sega tudi v SLO, BOS in SRB) dobesedno v franže, ko so tam zvišali davek na knjige?

In zakaj so čez čas ta davek promptno znižali in potem doživeli razcvet založniške dejavnosti, neverjeten porast prodaje knjig ipd.?

ZAKAJ?

Avstrija 10%
Belgija 6 %
Ciper 5 %
Češka 5 %
Danska 25 %
Estonija 5 %
Finska 8 %
Francija 5,5 %
Grčija 4 %

Za primerjavo – 20 % se vendarle zdi čista pogoltnost …

Avstrija 10%
Belgija 6 %
Ciper 5 %
Češka 5 %
Danska 25 %
Estonija 5 %
Finska 8 %
Francija 5,5 %
Grčija 4 %
Hrvaška 0 %
Irska 0 %
Italija 4 %
Latvija 5 %
Litva 5 %
Luksemburg 3 %
Madžarska 5 %
Malta 5 %
Nemčija 7 %
Nizozemska 6 %
Norveška 0 %
Poljska 0 %
Portugalska 5 %
Slovaška 19 %
Slovenija 8,5 –> 20 %
Švedska 6 %
Španija 4 %

Aja, pozabila sem razvpito VB z 0 %, ampak to smo itak že ničkolikokrat omenjali …

Katja10 napisal:

> Za primerjavo – 20 % se vendarle zdi čista pogoltnost …

Se strinjam. Glede na tvojo tabelo je 8,5 % čisto primerljiva stopnja. 0 % pa ne bi bila več. 🙂

Sicer pa mešaš jabolka in hruške: položaj svobodnjakov in stopnja davka sta dve različni zadevi. Toliko z moje strani. Prepričala me pa nisi. Za boljši socialni položaj se pač borimo drugače. Sindikat?

Saj sem nekje že zapisala: bila bi povsem zadovoljna z 8,5 %, če vlada ne bi prišla z “genialnim” predlogom za 20 %, kar je glede na omejenost trga in glede na to, da SLO knjig pač ni mogoče ravno izvažati, čudna poteza.

Mislim, da bi bil z 8,5 % zadovoljen marsikateri od teh, ki so sprožili to kampanjo 0 %. Prepričana pa sem, da jih je prav predlog 20 % zgolj sporovociral, tako kot je mene.

Tudi sem poudarila, da ne govorimo o sindikalnih vprašanjih. To sem navrgla čisto sproti. Če pa že govorimo o tem:
Položaj “založniškega proletariata” je tesno povezan s položajem v založništvu – založniki (“delodajalci”) pa zelo pogosto že nekaj let niso več naši “nasprotniki”. Manjše založbe zaposlujejo samo administrativno delovno silo in včasih urednika. Vsi drugi smo svobodnjaki. Govorim seveda o založbah, ki so pri nas v večini.

Stvar je taka: dajo nam, kolikor nam v tej situaciji lahko. To si upam reči, ker imam kar dober vpogled v položaj nekaterih založb. Nemalokrat se zgodi, da se urednik odpove lastnemu honorarju zato, da lahko npr. oblikovalec prejme honorar. Urednik nemalokrat brezplačno lektorira. Ali se prelevi v tistega, ki postavlja besedilo. Zato, da oblikovalec/ilustrator/prevajalec SPLOH dobi honorar. In v takih razmerah smo bili oboji še NEKAKO pripravljeni delati. SSmo zmešani, ne?

Če bi šel davek na 20%, sem prepričala, da bi v marsikateri – sicer zelo kakovostni – založbi “počilo”, da preprosto ne bi več zmogla.

Sindikat? Sindikat 50 prevajalcev? Sindikat 50 oblikovalcev? Proti komu? Proti urednikom, ki “ščijejo kri”, da založba ne potone, ker si pač ne morejo privoščiti, da bi prvi kupili ultra drage pravice za kako uspešnico? Sindikat bomo ustanovili, ko se bomo sploh lahko borili proti komu, in to z razlogom.

In o kakšnih založbah je sploh govor?

To niso “vanity založbice”, namenjene temu, da si ljubitelj knjig izdaja lastne pesniške zbirke in romančke svojih prijateljev.
To so založbe, ki npr. izdajajo temeljna dela, ker si velike pač nočejo z njimi delati stroškov, bog ne daj. Pa že raje izdajajo priročnike o osebnostni rasti, drage leksikone, svetovne otroške hite ipd.
Naj založba, ki se je spomnila, da bi bilo NAPOSLED treba izdati Alamuta, ki ga zdaj prebirajo vsi srednješolci in se “rola” po teatrih itd. – naj taka založba potone?
Naj potone založba, ki se je NAPOSLED spomnila, da bi bilo v slovenščini pametno imeti prevod knjige No Logo Naomi Klein, ki je prevedena v celo morje jezikov?
Naj založba, kot je *cf, ki zalaga s študijsko literaturo že generacije študentov, potone?
Naj gre k vragu Studia Humanitatis?
Naj gre k hudiču založba Slovenske akademije znanosti in umetnosti?

Ne vem, kaj je spodbudilo avtorje peticije, a peticija zahteva ničelno stopnjo davka, ne pa ohranitev zdaj veljavne stopnje, zato je ne bom podpisala in je ne podpiram. Je pa res, in to moram priznati, da imajo avtorji peticije v nečem prav: na pogajanja je treba iti z maksimalnimi zahtevami, tudi če veš, da so nespametne ali neuresničljive. To je najbrž edini način, da kaj iztržiš (v tem primeru, recimo, ohranitev veljavne stopnje davka). In če bi avtorji peticije to povedali naglas (ne vem, zakaj ne), bi jih zelo verjetno tudi jaz podprla. 🙂
Ker pa tega tudi tu na forumu nihče ne napiše, naj se pa borijo brez mojega podpisa.

Ker nisem med pobudniki zahteve, ti ne morem odgovoriti na to vprašanje.

Tudi jaz domnevam, da je pohod na ničelno stopnjo najbrž nastal iz razloga, ki ga omenjaš – kot maksimalna zahteva, da bi na koncu iztržili vsaj ohranitev zdajšnje stopnje ali pa malenkostno znižanje.

Če pa to ni razlog, je pa morda v tem, da se raje zgledujejo po cvetočem hrvaškem založništvu z 0% kot po sesuvajočem se 19 % na Slovaškem, ki je po novem slovenska “Indija Koromandija”, po kateri se naši velmožje zgledujejo v vsem. (Ali slučajno morda kdo ve, zakaj je tako? Ali je kdo že slišal za “sloveškega gospodarskega tigra”?)

Ampak to bi ti bolje vedel pojasniti kdo od podbudnikov.

Zanimiva debata.
Moje mnenje je, da je ničelna stopnja davka na knjigo nekaj takega kot ukinitev smrtne kazni. (Ali, če smo sarkastični, glasovalna pravica za ženske, ki ni od nekdaj samoumevna.) Civilizacijska pridobitev. Ki kaže stanje duha v družbi. Zato svojega podpisa na pobudi ne vidim kot pogajalsko modrost, od katere bomo po potrebi odstopili. Če bi se to zgodilo, bi bil razočaran.
Debate, ki jih opredeljuje iskanje koristi (kaj bo z vstopnim davkom? bodo avtorji na boljšem? ali ima predsednik DSP prav, da je proti ukinitvi davka, ker še zmeraj upa, da mu bo država dovolila upravljati s Skladom za knjigo, ki se bo napajal iz tega davka, in bodo tudi pisatelji potemtakem delali nek biznis? imamo več davka kot naši EU zgledi ali manj?), lahko razumem, saj jih narekuje splošna družbena klima. Ampak če vselej razmišljamo samo v splošni družbeni klimi in nikoli v skladu s svojimi ideali ali sanjami, če hočete, bomo morali biti slejkoprej tudi za študentske in osnovnošolske šolnine, za plačevanje vseh zdravstvenih storitev in tako dalje. Tudi neplačljiv sprehod po Tivoliju ne bo več samoumeven, plačevali pa bomo še takso za podihani zrak, saj ga nekdo čisti in ima stroške! (Da ne bo kazalo, da ščitim založnike – zelo bizarna se mi zdi ideja, do katere pridejo vsakih nekaj let, da so splošne knjižnice njihov konkurent, in da bi bilo treba izposojo računati. Enako najbrž tudi vam. Vendar gredo vsi družbeni trendi v smeri ukinjanja javnih dobrin.)
Seveda so knjige in drugačne knjige in čudno se zdi, da je trač neobdavčen enako kot filozofsko delo. Ampak tudi to, da beremo Daniele Steel (kot počnejo mnogi na tem forumu), je bolje, kot da ne beremo nič. Morda bomo kasneje prišli do Dostojevskega.
Uporaba knjige ni v tem, da jo kupimo, ampak v tem, da jo preberemo. In za razliko od sendviča, ki ga potem, ko ga uporabimo (pojemo) mi, ne more uporabiti nihče drug, je s knjigami drugače. Zato so lahko javna dobrina. (Seveda, če se strinjamo, da knjige javnosti koristijo.) Teh pa ni smiselno obdavčiti tako kot potrošnih predmetov, saj tako zmanjšamo njihovo dostopnost. (Enako kot boste k zdravniku hodili precej manj kot zdaj, ko boste morali za to plačati, in tudi otrok bo manj v šolah, Tivoli pa bolj prazen …)