Pesmi o vlakih, železnici…
Rada bi našla čim več pesmi o vlakih, železnici, progi… Potrebujem jih za eno prireditev, na kateri bi jih recitirali. Trenutno se spomnim le Prešernove Železne ceste, Grafenauerjeve Kam pelje vlak, če me spomin ne vara jih je pisal tudi Tone Seliškar (Moj oče, Šarabanka).
Vesela bom še kakšnega predloga.
Ker sem fenica Kosovela … 😉
Pri drugi se vlak, železniška stražnica ipd. pojavijo šele proti koncu.
Srečko Kosovel: NA PROVINCIALNI POSTAJI
Na medenini (zlata kolesca,
zobata in gladka, tipke koščene)
sonce blešči
kakor s polzaprtimi očmi.
Tu in tam vstane kolesce —
daljen akord se je zbudil,
uradnik odveže trak —
vsak dan enak poziv …
Monotoni koraki, v pisarniški vzduh
zaprti — dva tira v svet,
skozi okna — puščava Krasa,
brinje in bori, akacije, divje rože —
štirje vlaki na dan. — —
Pozvonilo je. Iznad pesti
je dvignil lice
in vstal iz žalostnih sanj.
Pesem o Sanji
Pod mano je bil pisan prt, poln sončne pomladi, kakor
sveže mlado telo deklice, katere lepote bi se napil
kot žarkov sonca iz keliha narave, polne hrepenenja.
Sonce je obrnilo svojo lepo glavo k
meni in vsulo svoje zlato kodraste
lase name, ki sem ga čakal, ki ga
ljubim, in me pobožalo, da sem
mislil, da je pri meni ona, ki sem
jo čakal v sanjah, ko sem klical na
vroči postelji njeno ime v noč.-
Oči so se mi zaprle, a pred njimi
sem videl vijoličasto zarjo. Srce se
mi je razširilo od veselja ob tej krasoti
in oči sem moral zopet odpreti,
kakor da bi me prislili v to večerni
zefir, ki je šel mimo mene.
Tam med lasmi zlatega sonca se je vilo njeno telo,
ki je bilo vitko kakor trs v vetru, in plavalo
je z velikimi perutmi, ki so bile kakor
peruti velikega orla in so segale
skoro do zemlje. Ko je razmahnila z njimi, tedaj
je zapihal svež
veter in oči so
se nehote zaprle in moj obraz se je stisnil v
hrepenenja poln
izraz.
Ker to je bila ona.
Letela je visoko v zraku in sonce
ji je delalo pot med svojimi lasmi, ki
so jo božali kot jaz s svojo ljubeznijo.
Plavala je, plavala kot večna ptica,
ki ne pozna človeka, da hrepeni po
njen in jaz sem plakal, ker je plavala
daleč od mene. Rdeli so zlati
lasje sonca in so se pogrezali v gore.
nastajala je zelena zarja in ona se je
spremenila v krvavordeč oblak z
modrimi pasovi nad obzorjem in je
bila tam še vedno, kot bi hotela
objeti sonce tam v daljavi in je
strmela za njim. Temno je postajalo in tudi zarja je izginjala.
V bližini sem čul zvonenje železniške stražnice; vlak
je prihajal. Njegov temni dim je zatemnel zarjo in
tudi ona je izginila v težkem žveplenem vzduhu.
Ptiči so odpeli
dnevu svojo slavo,
a tedaj sem zapel jaz
in moja pesem je bila
bolj živa od njihove,
kajti pela je o ljubezni,
o življenju in o sanjah.
V daljavi se je mešal med
zvoke naše Ave Marije pretresujoč
pisk mimobežnega vlaka in ljudje, ki so se peljali
v njem, so kričali po
rešitvi, kakor da bi šel
ta vlak smrti naproti. Ti
klici so mi segali v mozeg.
Ni bilo tovarišev in sam
sem stal na hribu ter
sem plakal po soncu in njej.