Pravkar sem prebrala. Je zelo nasilna, kar mi po navadi ni všeč, a tu mi je vseeno dalo misliti. Kar ne gre mi iz glave … Je umetnost/ljubezen res tudi nasilje? Je vsaka ustvarjalnost dobro usmerjeno “nasilje”?
In ta jezik? Nam ga avtor ponudi zato, da bi nas malo zaposlil? Zanimivo je, kako ti sprva nerazumljive besede na koncu postanejo domače. Le kako je avtor presodil, da ne bo pretežko?
Tudi prevod je svojevrstna zanka. Morda v originalu (ang.) z ruskimi izrazi zveni za angleškega bralca še težje, kot za slovenskega.
Kaj pa o tem delu (če ga poznate) mislite drugi? Pred kratkim je (ponovno) izšel v Delovih “Vrhuncih”.

berem, ravnokar – the best, dober, ma kaj dober, zzzelo dober prevod mlajšega gradišnika;
nasilen, nasilen, seveda nasilen, kakšen pa naj bo, če hoče biti zrcalo tega sveta , ki ga živimo???

Prebrala na morju; mračno, še bolj kot film, ki sem ga gledala pred par leti. Zanimivo? Mogoče. Ozdravljivo nasilje???? Zlomljen duh v nasilni duši? Kje je meja med tem, kar sem in kar v meni ustvarijo? Kaj je bolj nasilno in ali sploh je nasilno? Tisti jaz, ki sem uničevalen ali tisti drugi, ki me (nasilno/nenasilno) prevzgajajo.
Priporočam ogled filma. Knjiga, tudi prevod sicer super, vendar film tudi ustvari zanimivo sliko.