partnerjevi otroci
Partner ima vikend s svojimi otroki. Je ločen jaz pa sem njegova partnerica. Vidiva se 1x na teden mogoče 2x zaradi oddaljenosti in drugih obveznosti. Skupaj sva osem mesecev.
Ko ima otroke si nekajkrat na dan pošljeva sms. Po telefonu pa me ne pokliče. Včeraj je napisal, da me bo poklical pa me ni, čeprav sem ga skoraj na kolenih prosila naj me pokliče, ker drugače ne morem zaspati – res, če se ne slišiva padem v depresijo. Tako sem žalostna. Nimam sreče v ljubezni.
Je še katera v takem položaju?
Sreče? Saj partnerja si ne izbereš kot srečko na lotu, pač pa po tem ali ti ustreza, ali pa ti ne. Človeka najprej prisiliš v obljubo, potem pa padaš depresijo, ker je ne izpolni. Pusti človeka naj gre po svoje, če mu je muka s teboj ali pa spremeni svoj odnos do njega in predvsem do sebe. Začni se ceniti.
Ljubezen ni loterija.
Ampak je odvisna od tega kdo smo, kakšne ljudi izbiramo in kakšni tipi ljudi so nam blizu….Zato ljubezen ni odvisna od sreče, ampak od tega kakšne situacije ustvarjamo.
Če upoštevaš vsa dejstva, ki so povezana s tem moškim, je logično, da boš težko dobila toliko pozornosti, kot si jo želiš.
Vendar je pa treba najprej nehati verjeti, da v ljubezni nimaš sreče. Šele potem obstaja možnost, da pri sebi kaj spremeniš.
Hvala vama. Vem, da v partnerja ne moremo in ne smemo posegati s tem, da bi ga hoteli spremeniti.To vem. Vse mi je jasno. Problem je pri meni, ker se ne znam ceniti, se ne spoštujem in sem nesamozavestna. Ampak tako ni vseskozi. Ko mi gre dobro, se pravi, ko se mi življenje odvija lepo, takrat se počutim samozavestno in tudi cenim se.
Tudi to se mi zdi, da sem odvisna od odnosov, od sms-ov. Ko mi pošlje sms sem spet v redu. Drugače se slišiva vsak dan. Le sedaj, ko ima otroke, se posveča le njim. In prav je tako. Za mene je on zelo dober oče. To mu tudi povem in vem, da sem tudi jaz v redu oseba ampak imam težave. In ta izhaja iz otroštva. Zato si želim vseskozi neko potrditev, da me nekdo spoštuje, da me ima rad.
Sem že enkrat tu gor pisala, glede mojega življenja in spolne zlorabe z bratove strani… , da je v naši družini prisotna shizofrenija… Zato sem toliko bolj občutljiva.
Ker pa me je bivši partner pred leti zapustil, me je toliko bolj strah, da zopet izgubim. Tudi z negativnimi mislimi se borim na tak način, da jih preusmerim k pozitivnimi. Pa mi zelo malokrat uspe. Saj se trudim.
Tvoja reakcija in obnašanje je zaradi takšnih izkušenj popolnoma logična in razumljiva.
A prevelik trud lahko pri drugem vzbudi občutke lastninjenja. Vprašanje je, koliko si ta moški sploh želi neke resne veze, saj ima prav tako slabe izkušnje.
Poskušaj delati na tem, da boš čimbolj zadovoljna s sabo in ob tem manj odvisna od zunanjih potrditev.
Da nisi ti samo “malo” posesivna? 😉
Kaj mu pa naročaš take stvari, če veš, da je z otroki in da se takrat posveča njim in kak smisel ima, da bi te takrat klical? Kaj pa mu imaš takrat takega za povedat? :/
A ni dovolj, da ti obljubi, da se bo takrat in takrat vrnil? Kaj še hočeš več?
Ti si bolj kot kak mali otrok, ko nekdo ugasne luč in ga zajame panika, ker se nič ne vidi. Daj potrudi se in odrasti. 😉
Sanja Rozman:
“Odvisnost od odnosov je bolezen. Ti ljudje živijo v nekakšnih ciklusih. Ko si recimo zamislijo, kdaj bi on moral poklicati, in če on takrat ne pokliče, napetost narašča, ona skoraj “ven pade”, sledi histerični izbruh, po navadi se to stopnjuje in traja nekaj časa in pride do konflikta. Zanimivo pa je dejstvo, da tega konflikta nikoli ne dokončajo in rešijo, zato ker je tisti hip, ko se izbruh konča, njo sram, se umakne stran in ne upa postaviti niti legitimnih zahtev. Zato nastane nek cikel. Zasvojenost kot bolezen je vedenje v ciklusih, v katerih gre za neko fantaziranje, za nabiranje napetosti, za čustveni izbruh, ki ga potem pripisujejo histeričnosti, v resnici pa gre za odvisnost od odnosov.
Ti ljudje izbirajo skrajnosti med vse ali nič – ali so popolnoma osredotočeni na svojega partnerja ali pa so popolnoma otopeli. To seveda v odnose vnaša težave. Praviloma so podobni tudi njihovi partnerji. Ko se dva znajdeta skupaj, je to “peklenska gugalnica”, ker eden drugega poganjata, sta izmenično v ciklusih – ali sta v fazi, ko nič ne čutita, ali v fazi, ko lahko razbijeta vse okoli sebe.”
OK.
To kar opisujete kot odvisnost od odnosov se pravzaprav pojavlja v vseh odnosih. Oz. v “vseh”. Ne ves čas, pa vednar, se. Vsi smo ob sporih v primežu nekih nezavednih? vzorcih reagiranja, čustvovanja, in dokler ti ne minejo, ne moremo reagirati “odraslo”.
Vsi smo na nek način odvisni od partnerja. Oz. vsi, ki živimo s partnerji, s katerim nismo zadovoljni, ali pa nismo srečni. Pa kljub nezadovoljstvu z njim/njo živimo.
Sicer pa je reagiranje na nek dražljaj, dogodek, pravzaprav odgovor na naše razmišljanje, na naše vrednote. Tako da se je tukaj res smiselno poglobit v sebe, razmislit, v kaj verjamemo, zakaj verjamemo, od kod nam takšno prepričanje. Se potem neke spremembe lahko zgodijo kar s samim prepoznavanjem sebe. Nekako, ko odpreš oči in vidiš, marsikaj postane lažje. Ampak videt moraš sam, ne da ti nekdo drug to pove. Sam si moraš povedat.
Nič ni narobe s tabo in nič ni narobe s partnerjem. Njemu ustreza, da se vidita 2x tedensko, saj ima že družinsko nje za sabo. Njemu je dolj čez vikend otroci, ti pa tu in tam. To ne pomeni da te nima rada ampak mu je to dovolj. Ti pa želiš nekaj drugega, da bila skupaj, imela skupno življenje. Sprijazniti se moraš, da tega od njega ne boš dobila. Če ti je dovolj tkšen odnos kot ti ga ponuja on potem je to to. Ampak kot izgleda ti to ni dovolj, zato boš hočeš nočeš morala iti dalje in si poiskati partnerja po tvoji meri.
No, vsi pa res ne. :)[/quote]
In potem ona nas sprašuje, kaj je to odvisnost od odnosov:)).[/quote]
Saj prav, da vpraša.
Mislim pa, da je tako, da bolj kot je človek nezadovoljen s sabo in svojim življenjem, večja je verjetnost, da je “odvisen od odnosov”, pri čemer tudi temu primerno izbira. Saj bolj kot je nekdo nezadovoljen, manj se ceni in tisti, ki se bolj cenijo to tudi opazijo, zato se med seboj ne moreta pritegnit eden, ki je zadovoljen in se ceni, ter njegovo nasprotje. Vedno najdemo nekoga, ki je v podobnem “zosu”, kot smo mi sami.
Forum je zaprt za komentiranje.