Partnerjev sin narkič
Kolikor mi je znano, se odvisnost od droge ne plača. V širši družini smo imeli primer zasvojenosti z heroinom. Po več letih odvisnosti je fant sam prosil starše naj mu pomagajo. Bil je 3 (tri) leta v komuni v Italiji in je eden redkih, ki mu je uspelo. Danes je že skoraj 30 let vzoren družinski mož, oče in dober delavec. Brez podpore in rednih obiskov staršev mu verjetno nebi uspelo. Ta potovanja v Italijo so bili edini strošek. Tako da tole zdravljenje za 20 jurjev je verjetno mali nateg.
Četudi težave z odvisnostjo obstajajo, sodi ta izmišljena tema v nenapisani priročnik “Kako najlažje prestrašiti starše” (namesto staršev so lahko tudi potencialni partnerji ali bližnji). “Priročnik” pravi, da je napihovanje strahu pred drogami najbolj učinkovit za prevzem nadzora, čeprav delujejo tudi alkoholizem, potencialna nevarnost, potrošništvo ali kaj s seznama starih in na novo izmišljenih odvisnosti, ki se jim je potrebno pod nujno izogniti (debelosti ni na seznamu, to se z mediji uvaja kot novi standard normalne telesne teže).
Priročnik ni slovenski, tako da ne vem, koliko je učinkovit v okolju, v katerem še veljajo medsebojne vezi in zaupanje, ker je “nenapisan” za neko drugo okolje in neke povezane zvezdnične države.
Sicer pa praksa kaže, da tudi pri odvisnosti velja klasično pravilo 10-ih odstotkov: 10 odstotkov uživalcev ali uživačev se lahko svoji razvadi predaja občasno, ne da bi razvili odvisnost. Ta se razvije pri 10-ih odstotki uživalcev.
Enako velja za alkohol. Za 90% ljudi je le-ta zmerni prijetni del življenja, 10% jih razvije odvisnost.
Ampak teh podatkov v “priročniku” ni, ker škodujejo strašenju ljudi, neprestrašene pa je težje voditi.
Po 11.9. smo vsi, ne samo Američani, izgubili velik delež pravice do zasebnosti, zadnjo vrsto let pa se s konstantnimi kampanjami zastraševanja poskuša ljudem vsiliti še večji nadzor na njihovim zasebnim življenjem in vtikovanje vanj, seveds vse za njihovo varnost.
Mladi so, kot kaže njihovo sodelovanje, zelo naklonjeni temu, da se drugi vtikujejo v njihovo življenje. Da s telefonsko aplikacijo na primer, sledijo njihovemu gibanju, kot kakšna mati, ki ji otroci ne zaupajo in ona ne njim, pa si na ta način lajša vest, kako je skrbna. Aktivisti in psihološkinje to z navdušenjem pozdravijo, čeprav bi raje predvsem šarili po tujih življenjih, kot kakšni perverzni voaerji z akreditacijo Društva Kmečkih žena ali Brez skrivnosti.
Redefinicija zdravja.
ena ki misli tako, 14.07.2023 ob 13:08
Moj odgovor ti ne bo všeč, pa vseeno; najprej nehaj človeka naslavljat “moj partner”. Ker to ni. Oziroma ti ga ne vidiš kot svojega partnerja. Ti ga vidiš zgolj kot serviserja, f*k frenda.
Ko v neki skupnosti razločuješ “moj otrok”, “tvoj otrok” in šparaš za “svojega otroka” in ne želiš pomagat “njegovemu otroku”, to ni skupnost, ni partnerstvo ampak zgolj prijateljstvo z ugodnostmi.
Odličen komentar
Anonimno 4905, 20.07.2025 ob 21:52
Kar srh me spreletava koliko egoističnih kometarjev.
Meni pa se zdi egoistično, da bi ženska, ki je dobro opravila svojo materinsko vlogo in vzgojila odgovorno hčerko, namesto njej denar dajala nekemu zabluzenemu narkiču. Naj njegove zablode financirata starša, ki sta ga zafurala. Ampak v Sloveniji očitno prevladuje parazitski miselnost, da so odgovorni ljudje dolžni vzdrževati vse vrste zajedalcev.
Je bil pa to verjetno še en nateg narkiča, morda celo v kompaniji z očetom, da z goljufijo izvleče(ta) denar. Pri nas je zdravljenje narkičev brezplačno, kot berem, tudi v komuna v tujini.
Forum je zaprt za komentiranje.