PANIČNI NAPADI
ja, spada pod neke vrste socialno fobijo… ampak jst vseeno mislim, da bi se dal brez tablet… saj jst jih ne jemljem, imam pa persene vedno pri roki… le za vsak slucaj, da ima moja zavest in podzavest filing, da ce se slucajno kaj zgodi, da so v torbici…
ja, ja, izogibanje je prva stvar ki nas doleti… jst ze dve leti nisem sla ven zurat, pa sele zdaj zacenjam… treba je it ven, pa naj se zgodi karkoli… v trgovini je isto…. vedno sem gnjavila fanta, da naj gre z mano pa to, sama se nisem upala – ces, kaj pa ce se kaj zgodi… – zdaj grem sama, probam ne misliti na to, trebusno diham (kar dejansko ful pomiri – se naucila na terapijah pri psihologinji), potem pa zacnem kaj brati, navodila za pripravo, sestavine, karkoli in počasi pozabis… in ko se cez tri minute spet ponovi – spet diham in tako naprej… vaja dela mojstra… mene zdaj na faksu to zagrabi (strah) vsake pol ure, pa vedno malo zadiham pa je manj kot v minuti konec.
poanta – ki me jo je nauciula psihologinja je – da se ti ne more nicesar zgoditi. jst imam strah, da bom padla v nezavest… to se ti ne more zgoditi, kot ne bos umrl, kot ne bos nehal dihati… in ko enkrat dojames da je v glavo prislo, lahko iz glave tudi gre…. tako kot mislis se tudi pocistis… in treba je misliti da se pocutis fino… to dejansko deluje (na zacetku sicer imas filing kot da samga sebe zajebavas v glavo, kot kaj zaboga si kle govorim bedarije, ce mi pa srce nabija sto na uro), ampak scasoma se psiha navad, da te ne bo vec mela v oblasti in postopoma da mir….
to je predvsem stvar za kognitivno terapijo, torej terapijo misljenja….
fullllll pomaga….
prvo je potrebno sam, potem pa ce res ne gre, presaltat na tablete…. pa ne govorim to zaradi tega, ker bi bila proti temu, da se je tablete (sama jih pojem za glavobole toliko, da sem kot potujoča lekarna, pa se za mnogo drugih stvari – hop, tableta), ampak psiha je pa psiha in kle mors delat sam na sebi…. in to ornk… problem je le v tem, ker se nam ne da…. nekaj dni ze delamo kaksne vaje, potem pa omagamo, ali pa nam je malo boljše in sploh opustimo…. kar je potrebno je disciplina delanja na sebi…. to je predvsem tisto kar fali….
jst sm jo po enmu letu nastudirala in zdaj zavestno hodim ven v lokale, trgovine (sama) in druge nabite prostore in situacije…. vedno prezivim in vedno sem potem ponosna. sicer je trajal en let, da se spremenis v psihi mal, ampak uspeh pa le je….
velik uspeha zelim tudi vam, ki nas ocitno ni malo…
lp
carna
Čarna, hvala veliko si napisala in mi pomagala. Začela bom počasi hodi v lokale, trgovine SAMA. Jaz tudi vlečem nekoga s sabo, ker mislim, da bom okol padla ali da mi bo slabo. Rada bi to preživela brez tablet. Zmagala sama, da dokažem da zmorem. Seveda , če ne bo šlo bom pač šla na tablete. Katero spihologinjo si obiskovala, če ni skrivnost.
Hvala . Lep dan vsem, IRIS
Kiki, nasvet tvoj je zlata vreden, vendar kot sama ugotavljaš…je današnji tempo stresen tako v službi kot po njej. Tudi sama se spopadam s paničnimi napadi in anksioznostjo in priporočili so mi avtogeni trening, kar sem pričela obiskovati tečaj, ker pa ga v našem kraju izvajajo le občasno in ob nemogočih urah, sem ga morala prekiniti. V službi seveda nimajo posluha za take težave, nasprotno, zdaj je potreba na to in ono izobraževanje, na take in drugačne izpite, urnik so nam podaljšali, sobote smo dobili delovne, ob vikendih človek doma kaj postori in nato učenje, čeprav je izobrazba že davno v žepu. In tako…vedno huje se vrti ta krog in vedno manj je sprostitve, prosti čas pa človek lahko le sanja in načrtuje tisti daljni daljni dopust….
Ne čudim se, da je vedno več ljudi, ki trpi zaradi teh simptomov.
In če mislite, da se samo pritožujem….ja, dejansko SE pritožujem, ne moram pa žal nič spremenit za sedaj, v sebi pa tega tudi ne bom držala in zato sem vam povedala. Še vedno pa lahko upam na boljše čase, ne? 😉
Hvala za posluh!
Aja, pa še to. Zdaj sem komaj prebrala, da ti ni fajn sami hodit okrog, potem najbrž ti tečaji še ne pridejo v poštev. Potem poskusi s kakim cd-jem, kot npr. Globinska sprostitev (www.cdk.si), pa ker si res to vse sami ustvarimo v glavi, si namesto misli, ki ti ustvarjajo strah lahko izbereš misli (ker vsak dejanski sam izbira svoje misli), ki ti ugajajo. Poskusi razmišljati lepe, pozitivne misli kot: Sem močna in stabilna, ljubim se in cenim se… Jaz sem si svoje strahove in ostalo negativno navlako odpravila z jogo in afirmacijami. Knjigi, ki sta mi zakon: Louise L . Hay: Življenje je tvoje in Shakti Gawain: Ustvarjalna vizualizacija. Poskusi, ker s tabletami vzroka ne boš rešila. Izberi moč!
Punce, vse ste lepo napisale in vse je res. Ampak mene zanima, kaj ste nardile za dejanski preskok. Jaz sem tudi prebrala že ful raznih knjig o raznih tehnikah in pozitivnem mišljenju in še kljub temu ni klika v glavi. Kaj je tisto, kar te dejansko pripelje do izboljšanja oz. do tega, da se dejansko nekaj zgodi. Redna vaja?
Jaz sem vse to dala čez dobri 2 leti nazaj. Začelo se je ponoči z grozno vrtoglavico. Pristala sem na urgenci. Čez 2 dni pa spet. Tokrat v službi po kavi. Počutila sem se čudno, vse me je bolelo, mrzel vrat, vroča glava, seveda se je takoj pojačal pulz, dihanje… PANIKA, UMRLA BOM!!!!!
Pa spet na urgenco. Gospa vi ste zdrava, svetujem pa vam en pogovor z zdravnico, veste stres… Pri zdravnici sem dobila svečke proti vrtoglavici. Čez 3 dni spet. Svečka ni prijela. Napotena k nevrologu. Vsa v redu. Mene pa groza. Zakaj vrtoglavice, dušenje, razbijanje srca. Sigurno imam tumor, ali pa anevrizno… Potem pa CT, slikanje vratne hrbtenice, test za borelijo… Ja vrat ni ravno idealen, a je vse v redu. Potem sem se odločila da verjamem zdravnikom. To je bil prvi velik korak. V tem času se je našel en tip, ki mi je svetoval malo prehranskih dodatkov, da se spravim k sebi (aloja, vitamini, matični mleček) Čez 2 meseca je povedal da je tudi bioenergetik in mi s petim terapijam odpravil cmok v grlu. To je bil 2 veliki korak. Spet sem bolj sproščeno živela. Šla sem na tečaj avtogenega treninga. Veliko je pomagalo, da sem se znala sprostit. Edini problem so bile še omotice in občasni poskusi panike da bi me spet spodnesla. Z relaksacijo in zavedanjem problema sem napade preprečila.
Ti pa polagam na srce še enkrat to, kar so pisali že drugi. Gibanje. Jaz nisem bila sposobna prehodit 200m. Izbrala sem si gozdiček s cesto, da bi me našli če padem dol. Vsak dan sem šla in prehodila kakih 10 m več in vedno manj me je bilo strah. Izberi si drevo, se usedi pod njega ali pa ga objemi. Če ti bo šlo na jok se zjokaj, če boš hotela kričat, si daj duška.
Meni je uspelo brez tablet. Dobila sem sicer Helex, ker si nisem upala na morje. Potem sem pristala da grem s tabletam in pa v Izolo, da imam zraven bolnico. Moram priznat, da me tudi zdaj zelo redko popade neprijeten občutek v velikih trgovinah, na kak koncert v Tivoli pa niti pod razno ne grem. Sem pa vesela, da drugače lahko živim normalno. Hodi z malimi koraki in se zavedaj, da se spremembe dogajajo počasi. Ne obupaj po nekaj mesecih. Če boš “pridna” boš mogoče čez kako leto precej drugačna :))
Držim pesti!
Tina
Haj punce!
Tudi sama imam podobne težave, kar verjeti ne morem včasih, da nas je toliko. Pri meni so ti napadi vedno nekako korak zadaj, ko preživim že ves šit, ko se stvari na vseh področjih normalizirajo, takrat pride za mano. In priznam, da sem si pomagala včasih s pomirjevali (xanax in lexaurin), vendar imam nekako vedno v glavi, da lahko postaneš od teh tablet odvisen in da nekako to jemanje res minimaliziram. Ste mi pa dale upanje, da bo nekoč bolje. Hvala
LEXAURIN, HELEX,XANAX-vse to se navadiš v 6-tih tednih ob rednem jemanju!!! Abstinenčna kriza je običajno zelo huda. To je res za občasno uporabo. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti.
Čarna, še mene zanima, katera psihologinja ti je pomagala. Ker tudi jaz poznam eno, ki uspešno pomaga s KVT (kognitivno vedenjsko terapijo). Ne gre za čudeže, potrebno je delo na sebi, ob njenem vodenju seveda. Bom jo vprašala, če še sprejema nove in potem sporočila ime in kje je dosegljiva.
Glede trebušnega dihanja, ki v takih situacijah resnično pomaga, pa je tako, da se ga je treba učiti in vaditi v nestresnih situacijah, da ga lahko v paničnem napadu avtomatično izvajaš. Pomaga pa 300%.
Iris!
Glej, vleži se na hrbet, eno roko položi na prsi in drugo na trebuh. Zapri oči. Normalno dihaj. Po vsej verjetnosti boš čutila, kako se ti dviga prsni koš. Sedaj se osredotoči na trebuh. Ob vdihu moraš čutiti dvig trebuha in ne prsnega koša. Probaj narediti balonček s trebuhom. Ob izdihu potisni ves zrak ven. To je preusmeritev pozornosti, ki pomaga, da za druge, neprijetne misli ni prostora.
Lahko si vizualiziraš kakšno prijetno okolje, ki te sprošča in se v mislih tam sprehodiš. Za nekatere jo to gozd, za druge morje in peščene plaže.
Prepričana sem, da ti bo z vajo uspelo.
Draga Iris! Ko bi ti vedela, kako zelo dobro te razumem. Ne bom dolgovezila, na kratko lahko povem, da sem imela obdobje, ko si nisem upala nikamor!!! Ne v trgovino, na pošto, k frizerju, nazadnje še iz stanovanja ne. Poiskala sem pomoč psihiatra (kamor si seveda nisem upala sama), jemala antidepresiv (prvih 14 dni je bilo še huje, potem pa stranski učinki pojenjajo in je bolje). Sem prišla tako daleč, da sem si ob vsakem zvezdnem utrinku, vsaki svečki za rojstni dan, želela samo – DA ME NE BI BILO VEČ STRAH!!!! To je grozno. Tisti, ki tega ni doživel, nima pojma. Nekoč sem komaj zbrala pogum, da sem nesla ene kuverte v nabiralnik, potem si pa nisem upala nazaj v hišo, ker je nekdo stal pred njo…potem sem dve uri bluzila okoli kot srna pred preganjalci. Pa, da ne naštevam. Glede na to, koliko je ljudi s to motnjo, bi pa že res bil čas, da se otresemo stigme! Če imaš nogo v gipsu, te nihče ne gleda čudno. Če si pa v trgovini ne upaš k blagajni, je pa to ko noč čarovnic. Jaz sem zdaj tako-tako. V trgovino si upam sama, pa take stvari. A imam ta teden razgovor za službo in padam v staro stanje, ker se taaaakooo bojim. Strah je votel, zunaj ga pa nič ni, pravijo. Če ni prehud, ga je najbolje ignorirati, se skoncentrirati na dihanje. Če je pa takšen, da ovira tvoje normalno življenje, pa res pojdi po pomoč k psihiatru. Če ne drugega, sa tam lahko “spucaš”. VSOOOO SREČOOO in javljaj se!
Punce res hvala, da me razumete in ste pripravljene pomagati. Včeraj sem se zelo slabo počutila, po moje tudi vreme, in sem potem probala dihati in viualizirati. Misli so mi zelo uhajale ampak pol sem se pomirila. Tudi ta oblačnost in temni , sivi dnevi so sedaj kot za nalašč , da imam sto izgovorov zakaj ne grem ven.
Res je, da drugi tega ne razumejo, pa kaj čmo. Tko je. Mogoče jaz tudi ne razmem človeka zakaj pije …
Hvala in lep začetek tedna. Orka veliko sreče v službi oziroma na razgovoru. Razumem te. Mene bi razneslo od straha in negotovosti. Mi smo prejšnji mesec imeli v službi obvezen zdravniški pregled. Nisem verjela, da bom zdržala toliko ur v zaprtem prostoru, pa še pri različnih zdravnikih, ker smo imeli več pregledov. Nekajkrat sem čutila, da me grabi panika, pa sama ne vem kako ampak se je vse dobro isteklo. Zelo bi se osmešila pred sodelavci, da bi kar zbežala ven ali zlezla skup. Samo na to sem mislila, da se mi ne zgodi. Pa je šlo. Tudi pri tebi bo. SREČNO.
lp Iris
Forum je zaprt za komentiranje.