PANIČNI NAPADI

Pred kratkim so se mi začeli panični napadi. Bila sem na vseh mogočih pregledih in niso ugotovili nič posebnega. Zgleda, da je vse na psihični osnovi. Priporočila mi je zdravnivca natidepresive, ki sem jih probala jemati in mi je bilo še slabše. Mogoče bi morala vztrajati ampak nisem. Kako se spopadate s tem , če to sploh doživljate. Opazila sem, če se takrat ko imam napad ne prestrašim preveč vse tudi mine. Samo to je zelo težko ostati miren ko misliš, da imaš najmanj infarkt oziroma umiraš. Zelo težko je živeti s tem.
LP IRIS

Vse je, tako kot praviš, v glavi. Vem, da je težko ostati miren, ko misliš, da boš umrl, pa vendar ti bo le to pomagalo iz tega. Ko dobiš napad, misli na kaj prijetnega, ali pa se recimo, ko začutiš, da do napada prihaja, spravi k branju kakšne knjige. Meni je pomagalo.

Če ti samo tvoja volja ne bo pomagala, boš morala začeti jemati kakšne antidepresive. Vsekakor pa najprej poskusi sama, ali pa se obrni na kakšnega prihologa ali psihiatra.

Priporočam ti tudi, da se začneš ukvarjati s kakšnim športom in pa nikar ne pozabi na hobije. Vse to ti bo pomagalo, da ne razmiljšaš o napadih. Več kot razmišljaš o njih, več jih bo. So neizbežni. Je pa tudi res, da se s časoma na napade navadiš in veš, da boš preživela.

Nikakor pa ne bodi pasivna, ker to zadevo še poslabša!

Upam, da sem ti kaj pomagala.

Jst sm mela neki podobnga konec osnovne šole..zvečer nism mogla zaspat, mela sm občutek da me duši, da ne morm dihat, da mi srce razbija..da bom umrla..kr naenkrat je prišlo in je trajalo ene par mesecev. Starša sta mi govorila, da si domišljam, da nej ne pretiravam..k zdravniku nikoli nism šla..in pol nekega dne je šlo, kokr je prišlo. Je mel pa moj frend dve leti nazaj tako celoletno krizo, skos si je meru pulz, mislu da ga neki boli..jedu tablete k bombone..ampak je tut njega minilo.

Uglavnem, če res nisi kej psihično uničena potem skušaj odmislit to in normalno živet..čim manj misli na svoje zdravstveno stanje (da te kr kej boli, da težko dihaš…) in se ukvarjaj s stvarmi ki te bodo utrudile (npr. šport). Sčasoma bo minilo kot je prišlo, le izogibaj se raznih tablet oz. če misliš, da sama ne boš zmogla se raje obrni na kakega psihologa.

jst mam tut to oz sem imela, ker sedaj se mi ze zelo dolgo niso zgodil… morm kar potrkat na les…
z antidepresivi samo stran… brez tablet – vse je v glavi, v psihi…
jst sm hodila na ene terapije , kjer smno se ucil tehnike dihanja pri teh stvareh pa sproscanje, pa morm rect da je pomagal…
pol pa pocas treba negativno odmislt, vedno ko se zalotis da o tem razmisljas, mors presaltat, pa tko… pa nikakor se ne izogibat situacijam, ki te strasijo….
ko gres cez to, ves da vedno prezivis, strah se zmanjsa, pocas pa mine….
vse je mogoče….kovinotehna (sm se glih spomnla stare reklame)…..hehe
lepo pozdrav
čarna

Jaz sem začela po 2 letih napadov redno jest tablete Heleks približno 1leto in sem sedaj tudi že več kot leto dni brez vseh tablet.Prej sem jih jedla samo ob napadu pa ni bilo efekta,potem pa eno zjutraj eno zvečer pa se mi je uredilu.Priporočam ti da jih ješ redno tudi če nimaš napada.Poskusi.

Hvala, da ste povedlai še svoje zgodbe. Tako človek vidi, da ni sam v tem. Jaz se trudim, da vse to preživim brez tablet. Jemljem Helex ampak samo ko je hudo. Mogoče bi res morala narediti kuro pa jem ati bolj redno. Bojim se, da se ne navadim. Mislim, da pravijo, da na koncu moraš počasi zmanjševati dozo, da ne pride do zasvojenosti. Najhujši je strah , ko pride do napada, Kar ohromi te in mislim, zdaj bom umrla. Tudi to je res, da sem se začela izogibati trgovin sploh večjih, ker prvi napad sem imela v trgovini. Vem, da tega ne bi smela ampak ko pridem do večjega centra- Interspar recimo, me kar že grabi panika. Sploh če je gužva. Bo potrebno še veliko dela na sebi pa korajže.
Hvala vsem za pomoč.
LP IRIS

Draga Iris.

Naj ti povem, da sem imela popolnoma enake težave kot ti. Ravno tako se je začelo v trgovini in mislila sem, da ne bom preživela. Od tega je že več kot eno leto. Seveda sem tudi jaz mislila, da bom to težavo lahko sama rešila, a sem se hudo uštela. Bilo je tako hudo, da sem bila 3 mesece na bolovanju in končno začela jemati antidepresive. Seveda ti antidepresivi ne pomagajo takoj, so tudi začetne težave, a ko enkrat začnejo delovati (po treh mesecih), se stanje izboljša. Šele nato sem začela hoditi k psihologinji, ki me je učila avtogenega treninga in dihanja. Nisem še popolnoma ozdravljena, ko grem sama v trgovino me še vedno stiska, a se ne da primerjati s stanjem brez zdravil. Antidep. še vedno pijem in jih tudi še nekaj časa bom. Včasih vzamem zraven kakšen Persen pa magnezij in vitaminske tablete. Pa še to, ukvarjati sem se začela s fitnesom in mi zeloooo pomaga.

Res je, da je, da mora vsak sam v glavi poštimati, a ko si enkrat tako globoko, se sama brez pomoči (beri zdravil), po mojem mnenju, ne moreš pobrati.

Iz srca in svojih izkušenj ti svetujem, da začneš jemati antidepresive in nikar ne poslušaj tistih, ki kaj takega še niso doživeli in ki ti samo solijo pamet.

Oglasi se še kaj, mogoče ti lahko še kako pomagam, a se sedaj ne spomnim.

Anja.

Kaj je čudež?
Čudež je dih angelov, ki nas pelje po pravih poteh, da ne pademo, se udarimo, da ne občutimo bolečin, ki nastanejo iz nepremišljenosti.

mislim da je HELEKS od vseh še najbolj nedolžen,jas osebno nisem imela problema z odvajanjem in kar sama sem se odločila da ga postopno neham jemat ni mi rekel zdravnik. jas osebno nisem hotela it k psihiatru ravno zato ker sem vedela da bom prišla od njega s še več tabletami kot mi jih je dal moj osebni zdravnik, tega pa nisem hotla.Razmisli če nimaš teh napadov ko popiješ kakšno kavo ker jaz sem velikokrat dobila napad takoj ko sem spila kavo,ne domačo ampak iz bifeja.,takoj me je prijela taka stiska da sem imela čisto mokre roke,megleno videla,srčni utrip je podivlal,sem mislila da me bo kar kap. Zato nekaj časa kave nisem pila ker baje tako deluje na živčni sistem.

samo nekaj. Meni je psihiater rekel, da Helex povzroča odvisnost. Barbika, ti pa kar eno leto na Helexu??? Pa nisi imela težav, ko si ga nehala jemat?

Je fajn zadevca za hitro pomiritev pred kakšnim stresnim dogodkom, ampak ga ne predpisujejo radi, še posebej osebam s socialno fobijo. Je mogoče razlog v financah in ne v povzročanju odvisnosti???

Jaz ga vzamem, ko je kriza. Eno škatlico imam lahko zelooo dolgo. Kakšno krizo probam tudi brez preživet.

Helex, xanax in ostala pomirjevala povzročajo odvisnot medtem ko antidepresivi ne.
Res je kar nekateri pravijo: vse je v glavi – to pomeni, da moraš narediti tudi sam nekaj sprememb za kvalitetnejše življenje, toda, da lahko to storiš, si moraš pomagati z antidepresivi in strokovnimi nasveti. Ni vse tako enostavno, da bi si lahko vsi sami pomagali: panični napadi, OCD, depresija – vse to je bolezen in ni nobena sramota ter zahteva zdravljenje.

Škoda, da nekateri ljudje odklanjajo psihiatra in zdravila, raje se leta sami matrajo ( in velikokrat mučijo tudi svoje drage ), namesto, da bi posegli po pomoči – saj se da te stvari uspešno pozdravit. Na forumu psihiatrija je ogromno podatkov o tem.
Pa še ena misel s tega foruma, ko zdravnik primerja antidpresive s kolesom: zakaj bi se človek mučil z dolgo hojo peš, če lahko s kolesom hitreje in lažje pride do cilja ( no, nekako takole, ne spomnim se točnega citata )!
Življenje je kratko in človek si mora pomagati z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo, da to življenje preživi kvalitetno na svoje veselje in veselje svojih najdražjih – pa naj bo to zdravilo, zdravnik, družba, šport, glasba ali karkoli pač posamezniku najbolje leži. Prvi korak: stopiti po ustrezno pomoč.
To je moje mnenje, lep pozdrav in srečno.

Še enkrat se oglašam in spet hvala vsem , ki ste še kaj napisali o svojih izkušnjah z paničnimi napadi. No , da povem, da sem hodila k psihiatru in dobila antidepresive ampak nisem prenašala. Bolečine v želodcu in vsi simptomi nervpoze so se samo še okrepili. Zdravnica mi je zamenjala za druge in potem ugotovila, da je mogoče bolje, da probam občasno jemati Helex. To ne jemljem redno ampak ko je hudo. Jd pa res, da se izogibam trgovinam in vsaki gužvi, ker takrat čutim grozno nervozo in ponavadi me doleti napad. ko pridem ven iz trgovine se ponavadi stvar hitro umiri. Kavo tudi pijem samo zjutraj in nikjer odzunaj po kavarnah , ker mi je od tega bilo tudi zelo slabo. Pijača, cigatere in podobne stvari sploh ne uživam in trudim se, da živim bolj zdravo. Je pa nekaj , da od tistega prvega napada vedno mislim na to. Kaj če me spet doleti in sem se tako bolj povlekla vase in vem , da to ni dobro.

Nisi edina, imam iste probleme…ampak jih stalno izzivam in se soočam z njimi. Pravijo, da ko strahu pogledaš v oči, počasi izgine! Poskusi!

Sama še česa takega nisem doživela in upam, da nikoli ne bom.
Zanima me samo to: kako je prišlo do teh napadov? Kar naenkrat? Ali ste imele kakšne stresne situacije v življenju?

Želim vam, da bi čimprej lahko uživale življenje tako kot si zaslužite!

Pri meni se je to zgodilo kar naenkrat v trgovini. Sem pa res bolj občutljiv človek, plašna sem že od nekdaj. Kaj naj rečem . Nimam stresnega življenja. Sem poročena in mati pridne deklice. Moji doma me razumejo in mi pomagajo. Mogoče bi se res morala sama soočati s strahovi in si upati ravno tiste stvari, ki se jih bojim. Res je smešno, da te lahko gužva v tgovini tako ohromi, da dobiš napad. Ampak je tako. Zakaj do tega pride v določenem delu življenja res ne vem. Veliko literature sem že prebrala na to temo pa odgovora nisem zalsedila. Vsepovsod bolj piše o tem kako si naj pomagaša ko do tega že pride. Ko se ti to prvič zgodi se ti življenje precej spremeni in marsikdo to sploh ne razume. Češ a si neumna kaj naj ti bo v tgovini… Je pa žal tega kar veliko tudi pri zelo mladih ljudeh. Prebirala sem pisma in odgovore n forumu psihiatrije.
Veliko sem na netu prebrala tudi o antidepresivih in marsikdo ima hude tež
ave, ko enkrat neha jemati. Bojim se teh zdravil, da ne bo pol še hujše. Ne želim si poa celo življenje živeti na antidepresivih.
Lep dan želim vsem, IRIS

No še to dodam, ker se poiskala na forumu o DROGAH je izkušnja ljudi , ki so jemali antodepresiv SEROXAT. Imeli so težave po renehanju tako, da je vprašljivo ali res nisi tudi po antidepresivih zasvojenj po daljšem jemanju. Meni je celo psihijatrinja rekla, da so antidepresivi nove generacije novejša zadeva in pač vsega o tem dovolj ne vedo.
Toliko. LP

In jaz, ki sem mislila, da sem sama v tem….
Kako se pri vas kažejo znaki takega napada? Moj najhujši doslej, ki bi ga rada kar pozabila, je bil grozen. Hiperventilirala sem, okoli srca me je špikalo, otrdele so mi roke in noge, čeljust se mi je povesila in jezik mi je otrdel…v paniki sem prosila prijatelje, ki so bili tedaj tam, naj me peljejo k zdravniku…takrat sem opazila, da NE MOREM IZGOVORITI ČRKE R, da so besede pokvečene, pogledala sem roke in videla skrčene prste, kot pri bolniku z artritisom…nazadnje sem se sesedla in omagala.
Saj potem sem prišla k sebi in sem nato celo popoldne spala. In kar sem še opazila je bilo to, da me tak napad navadno stane kaka 2 kilograma…ker se vsakodnevno tehtam, vem, kaj je zjutraj in opazila sem, kakšno je stanje po napadu…
To vse skupaj je kot da bi človek imel verigo okrog vratu…ne živiš sproščeno in pika…

jaz sem imela podobne težave v mojih zgodnjih tridesetih letih in trajale so kar nekaj let. Napadi panike so bili vedno pogojeni s tem, da sem mislila, da imam kakšno teško bolezen, da me bo kap ali kaj podobnega. Moj zelo dobri zdravnik me je lepo pošiljal k specialistom seveda vedno s pripombo “boš videla, da ti ni nič” in mi res ni bilo. Nekaj časa je bilo potem v redu, potem pa spet. Potem pa mi je kolegica priporočala eno fajn psihoterapevtko h kateri sem hodila redno eno leto, sedaj pa le še občasno po potrebi. Moram povedat, da mi je zelo pomagala ugotoviti zakaj se mi to dogaja in kako si pomagati. Šlo je v bistvu za to, da sem nekaj mojih zakonskih let (dokler se nisem ločila) ob majhnih otrocih, študiju ob delu živela pod nenehnim stresom, katerega se je moje telo tako lepo navadilo, da potem, ko stresa ni bilo več tolko kot ga je rabilo so nastopile takšne reakcije (napadi tesnobe, panike, razdražljivost, …). Pomagala sem si na vse mogoče načine, s telovadbo, sprostitvenimi tehnikami, druženja z ljudmi, ki so ti ljubi, … Osebno mislim, da je bil le čas tisti, ki me je dal spet na mesto.
Včasih, ko je bilo res hudo sem vzela tudi kak košček tablete Helex … Ena škatlica pri meni traja tudi dve leti, vzamem ga četrtinko tablete včasih zvečer, ko ne morem zastapati.

LP

Bibita in Johana , povsem iste simptome sem imela. Takrat ser misliš, da boš umrl in se ne moreš skoncentrirati na dihanje , ker si mjisliš umrl bom in seveda panika se samo stopnjuje.
Upajmo, da bo kot pri Johani stvar malo popustila in se bomo navadili s tem živeti. Veliko sproščenih , veselih dni vam želim, IRIS

jaz bi pa tole rad parkrat doživel, pa mi ne znese…
ni pravice…

Saj ne vem, kaj naj ti recem.

Pa si ti normalen!!!????!!!

Imaš vso pravico izbrati temo, ki ti ustreza. Ta ti očitno ne. Pusti resne zadeve ljudem, ki se na to spoznajo, svoje “bolne” izpade pa izlivaj kjer drugje!!!! Ljudje tukaj potrebujejo pomoč in nasvete.

Če pa rabiš pomoč, pa samo zaprosi zanjo!!!!!

Pa lep dan.

jeza je že nekoliko boljša kot apatija.
jaz rad pomagam.

Joj, i.a. Ti se samo hecaj s tem! Prav nič ti ne bi bilo fajn, če bi to resnično doživel. Verjemi.

Jaz sem jemala antidepresive 1 leto, pa mi niso pomagali. Zdaj sem spet pri psihiatrinji in mi hoče spet dat antidepr, jaz pa nočem več. Brez veze. Pri teh stvareh je vse v glavi, se mi zdi. Ampak ful traja, da se kaj spremeni. Aja, jaz mam te težave zaradi preteklih problemov z motnjami hranjenja.

I.a. res ne verjamem da bi ti to rad doživel,ne vem zakaj? ti napadi ničemur ne služijo razen temu da ne moreš delat,jaz sem sicer S.P. pa še to doma tako da sem se lahko vlegla vsakič ko sem imela napade,tisti ki pa je v službi pa je težje. če nebi mene videl v najslabšem stanju to je ko sem imela vrtoglavice,mravljince po rokah glavi,trd jezi omrtveno eno stran lica,predvsem pa tako tresenje da nisem mogla stat,mi še mož nebi verjel,da je res.HELEKSA sem se na srečo zlahka odvadila brez posledic.Meni so v ZD vsakič ko sem imela napad dali samo glukozo v žilo in potem sem spala .Zdravnica mi je svetovala naj spijem kozarec sladke vode ko me bo začelo mučit in sem res,ker mi je bilo že enostavno dosti hodit k zdravniku ki ti kaj posebej ne more pomagat .Najbolj pa mi je šlo na živce ko me je vsak spraševal kaj je narobe,kake probleme imam da pride do napadov,jaz pa jim nisem mogla dopovedat da ni nič narobe vsaj zavestno ne,će pa se kaj dogaja v podzavesti pa si tako ne moreš pomagat.Pri meni sumim da je vzrok to da sem imela pred 10leti težko prometno,posledice pa so začele šele tako pozno.MOGOČE.Vsem ki imajo te težave iskreno želim da bi si znale pomagat in premagat .VELIKO SREČE!!

Res mislim, da to kar občutim ob napadu panike ni nekaj kar bi komu privoščila ampak me tudi boli, da se nekdo, ki tega ni doživel norčuje. No ja smo si pač zelo različni…Nisem želela nobenega sočutja niti norčevanja iz tega le izkušnje drugih, da pač veš , da nisi sam.
Barbika blagor ti, da si lahko doma, da ne hodiš v službo. Meni se je parkrat to zgodilo v službi in je bilo grozno. Nekateri so seveda debatirali, da sem hipohonder, da blefiram …Res je , da to ne morejo razumeti ljudje, ki tega ne doživijo. Povem vam, da je grozno.

Zelo hudo, mislim, da se reče temu socialna fobija. Zdravi se z antidepresivi in to uspešno. Vsaj tako sem prav tule na netu prebrala.
(na Googlu vtipkaj fobije in malo preberi) Želim ti, da se čimbolj učinkovito znebiš tega zoprnega strahu! Lep pozdrav!