>Colin Dexter: Last Bus to Woodstock

Podpišem.

Doris Lessing: Zlata beležnica. Prebral do konca v glavnem zato, ker sem (a) vključil trmo na ful in (b) ker so mi zaloge dostojnega čtiva povsem skopnele. Tudi po The Bookdepositoryju se mi ne da klikati. Zgodba o pisateljici Anni Wulf in njenih beležnicah, ki jih poskuša – hkrati s svojim življenjem – konsolidirati v peto, je predvsem politično angažirano besedilo. Iz leta 1962. Stalinizem, komunizem v VB in take reči. Hkrati je najboljši odgovor vsem tistim, ki cvilijo, da se dandanašnja literatura ne ukvarja dovolj z družbenimi vprašanji, karkoli že to je. Izvolite, napišite politični roman, in ko bo prišel iz tiskarne, bo aktualen kot plastične sedežne prevleke za trabanta. Političnega balasta je v Beležnici kakšna polovica, tretjina je nekoristno čvekanje po vseh vogalih, preostanek pa je pravzaprav presenetljivo svež, še posebej liki, ki na kar se da nenavadne načine vzniknejo pred bralčevimi očmi. Lessingova je tu zagotovo med večjimi mojstricami našega časa. Navdajajo me izrazito mešani občutki, Lessingove pa se ne bom kmalu spet lotil.

Tale opis Zlate beležnice bo vzrok, da se je verjetno ne bom še nekaj časa lotila 🙂

“Sedežne prevleke za trabanta!” :)))))))))
Hvala, Toro, po zaslugi tega robnega zapisa je moje dopoldne bolj hehetljavo.

No, mene je nasmejalo oboje – prevleke za trabanta in hehetljavo dopoldne. 😀

Salinger: Varuh mlade rži

Odložil na prvi tretjini, prebral tudi konec. Če bi bil star 15, bi me knjiga mogoče pritegnila. Jezik je zanimiv in mojstrski, toda sama zgodba je silno dolgočasna in izpeta, brez lokov in stopnjevanj, kot da bi se vozil z vlakom, pa bi pokrajina ostajala nespremenjena.

V decembru prebrala: Morska katedrala, Pijevo življenje, Papežinja Ivana, Volk in golobica, sedaj berem Hči sreče.
Najbolj mi je bila všeč Morska katedrala, jo priporočam tistim, ki je še niste prebrali, še zlasti če so vam všeč zgodovinske teme.

Dangober – Spopad pri Opozorilniku od MM Sirako. Znanstvena fantastika, ki je pa berem ne preveč rada. Fajn knjiga, na začetku mogoče malo prehitro dogajanje, samo lektorja bi bilo treba parkrat preko ušes.

Cormac McCarthy: Cesta

Grozlijivo branje. Ponavadi uživam v postapokaliptičnih knjigah (npr. Atwood Zadnji človek, Terry Nation Preživeli…), a ta knjiga ni dosegla mojih pričakovanj. Preveč nepokopanih trupel, odsekanih glav, živih mrtvakov, ki čakajo, da bodo za hrano in še kaj hujšega. Jezik in posledično zgodba sta dokaj plitka. Kot je bilo že napisano na tem forumu za drugo McCarthyjevo knjigo, se tudi Cesta bere kot scenarij. Škoda. Edina svetla točka je deček, pa še ta deluje nerealno.

m

J. M. Coetzee: Sramota

Pred tole sem se lotila že dveh Coetzeejevih knjig, pa mi nekako ni šlo, Sramoto pa sem le spravila pod streho, in to zlahka. Dobro pisanje, mestoma pretresljivo, imela sem pa težave z razumevanjem motivacije junakov. Nekatere njihove poteze so se mi zdele nerazumljive oziroma neprepričljive, zaradi česar me je med branjem ves čas nekaj zbadalo in mi onemogočalo, da bi v knjigi resnično uživala.

k

Tale opis me je prepričal, da sem šla po knjigo v knjižnico. Pa sem se mukoma prebila skozi, bolj zato, ker sem s sabo vzela samo to in nisem imela drugega branja na zalogi. Iz opisa sem pričakovala več, tako pa se mi je knjiga zdela “krneki”.

Uf, sem pridna tale mesec. Še tri:

Ladislav Fuks: Sežigalec trupel. Mojo pozornost je pritegnil zaradi nagrade za mlado prevajalko, in prevodu res ni česa očitati, čeprav se mi tekst jezikovno gledano spet ni zdel tako zahteven. Sama zgodba je tipično češko ironična in našpičena: glavni junak, nekakšna naivna dobričina, se ob izbruhu druge svetovne vojne pusti zapeljati nacistični ideologiji, kar vodi v tragičen razplet. Priporočljivo, čeprav ne med knjigami leta.

Kate Chopin: The Awakening. Nekakšna ameriška Madame Bovary, ki za čas nastanka (1899) nosi drzne ideje, je pa za današnje pojme seveda zelo sramežljivo napisana. Za vse, ki prisegajo na klasiko.

Roald Dahl: Switch Bitch. Nenadkriljivi mojster domišljije tudi tokrat ne razočara. Bonus sta dve novi dogodivščini strica Oswalda, ki je eden mojih najljubših knjižnih junakov. Hočem še!

Malo bom pogoljufala, ker nisem še končala.

Carol Shields: The Stone Diaries

Ah, še ena fina reč! Če si pomagam z ocenami z zadnje strani: “sensitive and funny”, in, ja, nekako resonira v bralki (tole sicer ni ravno literarna kategorija, ampak naj bo …).

Še zadnja letošnja knjiga. Tudi jaz sem jo prebrala. Malo zaradi naslova, več zaradi priporočil na moljih ( bralka, hvala).

Maruša Krese Vsi moji božiči

Fino branje za ta čas v letu. Da odpade malo kiča z božiča. V knjigi je 30 kratkih zgodb o pisateljičinem doživetju božiča od otroštva do zrelih let – ne nujno v kronološkem zaporedju. Ne manjka grenkobe in cinizma. Pa vendar je vsaka zgodba tudi polna lepote in upanja v boljše.

Srečno novo leto vsem knjižnim moljem. In veliko knjižnih užitkov v letu 2010.