Pa še decembrsko branje
Nicci French: The Red Room
Še kar spodoben krimič, čeprav ga prav na koncu pokvari za lase privlečeno naključje. Škoda. In še vprašanje: zakaj se ženske preiskovalke v krimičih ves čas nekaj tuširajo, poležavajo v kopelih? A je to kak ekvivalent osamljenemu križarjenju po opustelih nočnih cestah in viskijem & biljardu ob 3. zjutraj v kaki zakotni luknji?
Jeanette Winterson (ur.): Midsummer Nights
Zbirka kratkih zgodb, naročenih, katerim naj bi bile navdih opere (lahko zgodba, značaji, glasba …). Zgodbe so po “všečnosti” različne, pisateljska imena zveneča, o navezavi na opero pa najraje ne bi nič rekla, kaj pa vem … včasih je ta vez zelooo laksna, včasih precej prepoznavna, včasih je rezultat očarljiv, včasih pa tudi ne … v splošnem pa kar fajn branje.
Na priporočila tega foruma prebrala Trije razlogi A. Kocmut. Vendar me knjiga ni pritegnila. Vse skupaj mi je delovalo preveč sforsirano, preveč sentimentalizma (npr. na temo otrok), štorija razvlečena in ponavljajoča se, zapleti nekam banalni in bolj za lase privlečeni … Skratka, zame dolgočasno branje.
William Forsythe: The Fourth Protocol
Prava hladnovojna vohunka, polna služb tipa MI5-MI6-KGB-GRU …, kovanja usodnih načrtov, zarot, karierističnega spletkarjenja, odkrito zlobnih Rusov in britanskih služb, ki isto počnejo nekoliko drugače, nobenih odvečnih ljubezenskih štorij, na kupe obveščevalskih in protiobveščevalskih mandarinov … Nobenega pretiranega ukvarjanja s psihologijo, zato pa toliko več dejstev, razgaljanja zakulisnih iger – ko gre za hard facts je Forsythe odličen, saj branju podelijo dodaten mik. Pač pa prav zato za koga, ki si želi samo napeto štorijo, utegnejo biti posamezni deli dolgočasni. No, sama sem ves čas kraljevsko uživala.
Film (ameriški) seveda ne dosega knjige, saj v njem manjka kup mikavnih političnih zadev, poleg tega bi bil res le stežka tako kompleksen, pa četudi bi se ga lotil kak neameriški ustvarjalec.
Pravšnje čtivo za ljubitelje strejt vohunk – povrhu obsega 450 strani razmeroma drobnega tiska, kar zagotavlja kar dolgotrajen užitek.
Thrity Umrigar: Sladka sedanjost
Ker se ne morem upreti primerjavam, kot je recimo tale, citiram iz knjige:
Sneg je tako drugačen od dežja… Dež v Bombaju je bil kot težak, okoren vsiljivec, ki je treščil in se spotikal ob pohištvo, razbijal porcelan in s svojo težko, prepoteno navzočnostjo napolnil obtolčene in zdelane ulice.
Dež in sneg. Idealen način, da opišeš razliko med Bombajem in Ameriko. Eden je glasen, kaotičen, razburkan in ponorel. Drugi pa miren, antiseptičen, uglajen in vljuden.
In nadaljevanje… Razlike med enim in drugim svetom, napisano tako nevsiljivo, a se te tako zelo dotakne…
Knjiga je sicer izšla pri založbi Meander, vem, da izdajajo knjige lahkotnejšega branja, a tale mi je pustila globlji vtis. Sploh, ker me zadnje časa tako zelo veliko knjig pusti praznih. Tako zelo, da jih ne morem niti prebrati do konca in to me tako zelo žalosti. Ker spadam med tiste, ki res ogromno berejo, ne vem, zakaj se to tako pogosto dogaja ali vedno pogosteje. Kot bi bilo tako zelo veliko knjig napisanih ne iz razloga, da bi kaj povedale ali mi pustile vtis, ampak iz drugih, bolj plitkih razlogov.
Toda takšno knjigo, kot je tale, bi si želela napisati tudi sama. Preprosto, a vendarle neuničljivo. Ker meni osebno še vedno pusti mnogo večji in globlji vtis poigravanje z besedami, z mislimi, s primerjavami, s preprostostjo razumevanja sveta takšnega kot je in ne nečesa, kar obstaja nekje izven nas.
Se opravičujem sem res malce zašla. Knjigo pa vseeno priporočam.
se popolnoma strinjam glede knjige, ena boljših v žanru. škoda, da v filmu ni bilo prostora za lik profesionalnega roparja Jima Rawlingsa in da se, na primer, Preston ne more ukvarjati z razkrinkavanjem Jima Maraisa. težko je 450 strani spraviti v 120 minut. vseeno pa film ni slab, Michael Caine je dober; recimo, ko navidezno pijan izropa sef in Brosnan je dovolj hladen morilec.
najbolj pa mi je všeč drobcen dodatek, v katerem zaradi prestavitve na nepomembno delovno mesto (C1 Ports) jezni Preston (Caine) na poti s službe v metroju mimogrede premlati dva obritoglavca, ki težita temnopolti potnici. bum, bum in že ležita s krvavimi nosovi, on si pa popravi zavihek in odide domov se s sinom igrati z aviončki.
sicer sem pa pravkar vrnil kriminalko Fred Vargas, Odpotuj hitro in se pozno vrni. saj je zanimivo to o klicarjih, o kugi in štiricah na vratih; nekateri deli so napisani zelo zanimivo, zagrabilo pa me žal ni. odložil po štirih petinah.
Končala Tylerjevo in Tokarczukovo. Prva (Breathing Lessons) je fina intimna drama, nagrajena s Pulitzerjem (česar ji sicer od oka ne bi pripisala, čeprav je čisto spodoben in lepo berljiv roman). Pravek in drugi časi je ambiciozno, izpiljeno, ‘sedeče’ branje (kot sem krstila vrsto bralne aktivnosti, ki zahteva večjo koncentracijo), ki v kroniki izmišljenega kraja Pravek (nekakšnega poljskega Maconda) oriše celo poljsko zgodovino 20. stoletja. Vredno truda.
Trenutno berem dve knjigi, pač glede na trenutno razpoloženje.
Prva je zbirka kratkih zgodb Harukija Murakamija – The elephant vanishes. Zgodbe so umeščene v vsakdanje življenje, ampak s precej nenavadnimi elementi in dogodki, ki niso nikoli do konca razloženi. Glede tega me precej spominjajo na Kafko. Sicer se knjiga niti približno ne more primerjati z meni najljubšo Južno od meje, zahodno od sonca, je pa prijetno branje sploh v stilu ‘ena zgodba po napornem dnevu’. Vsekakor pa se mi zdi, da je Murakami še eden izmed pisateljev, ki si zaslužijo še več prevodov v slovenščino. Tistim, ki pa angleščino vsaj približno obvladate pa vsekakor priporočam nakup njegovih knjig tudi v angleščini, saj so zlahka berljive.
Druga knjiga je The last watch, ki je nadaljevanje (četrti del) trilogije Sergeia Lukyanenko – The night watch. Nič posebnega, saj se zgodba o vampirjih, čarovnicah in volkodlakih ter nočni in dnevni straži samo nadaljuje. Vsekakor pa priporočam tistim, ki jim je bila trilogojija vsaj približno všeč. Zadevo bi tako kot vso trilogijo uvrstila v kategorijo lahkega branja tam nekje zraven Twilight sage.
lep pozdrav
Andreja
Skubic: Popkorn
Nagrajena zgodba me ni pritegnila. Pripoved glavnega junaka, ki deluje, kot da bi bil pod vplivom Haldola, je neprepričljiva, že brana in dolgočasna. Delov, ki bi te posrkali vase, je žal občutno premalo. Tudi konec je preveč shizofren. Žirija je napisala, da je jezik v Popkornu bogat v vseh legah, jaz pa sem zasledil le eno samo lego: nekoliko umetno ljubljanščino. Upam, da drži, da je to Skubičevo najslabše delo.
Thomas Bernhard: Stari mojstri, komedija
Če imaš za sabo že kar nekaj njegovih knjig, lahko rečeš, da gre za še več istega, no, name je Sečnja vseeno naredila večji vtis.
Primerno branje za trenutke, ko sovražiš ves svet – ko gre za gnus nad svetom, je namreč Bernahard zagotovo dosegel že kar ezoterično stopnjo 🙂
Če se že gre v Španijo, se spodobi, da se prebere kaj španskega.
Jesus Ferrero: Amador ali pripoved srečnega človeka (euroman)
To je zgodba, ki zagovarja dejstvo, da je sreča v glavi, ne pa v zunanjih okoliščinah. Mladenič Amador je prepričan, da je rojen pod srečno zvezdo, pa čeprav vse okrog njega namiguje na to, da je daleč od sreče. Rodil se je namreč v ženskem zaporu, živel na avtomobilskem odpadu, zgodaj izgubil starše, nato živel v poboljševalnici… Pa vendar v vsaki “slabi” stvari, ki se mu zgodi, najde veliko dobrega. Precej huda stvar (vpletenost v bančni rop) ga na koncu celo pripelje do največje in, kot kaže, trajne sreče. Nekje na sredi se mi je zdelo, da bo za moj okus malo preveč homoseksualne tematike, pa se je izkazalo, da ni tako hudo. In ljubezenski opisi so čudoviti.
Zelo optimistično delo. Brez zagrenjenih, vedno nezadovoljnih, stokajočih in pritoževajočih se tipov.
Albert Sanchez Pinol: Mrzla koža
Knjiga je uspešnica, prevedena v 29 jezikov. Dogajanje je postavljeno na izmišljeni otok, mimo katerega ne plujejo ladje. Na njem se je za eno leto izkrcal mlad irski aktivist, ki naj bi opravljal
meteorološke meritve. Roman me ni prepričal. Večkrat sem ga hotel odložiti. Sicer ima kar nekaj odlik: lep jezik, dobro dozirano napetost, originalnost, prepričljiv psihološki profil glavnega junaka. Vsako noč se bori za življenje, saj ga napadajo morske pošasti, podobne ljudem, le da imajo med prsti plavalno kožico in so brez las . Zavetišče najde v svetilniku, kjer prebiva svetilničar Batis. Toda tovrstna fantastika me moti. Če pisatelji že uporabljajo izmišljena bitja, naj bodo v tem prepričljivi. Najslabši je zadnji del romana, ko želi tem pošastim dati človekoljubne poteze, ljudem pa počastne.
Pozdravljeni,
jaz pa berem knjigo sodobnega indijskega pisatelja Amitava Ghosha: Lačna plima; The hungry tide.
Izšla je v zbirki Moderni Klasiki, CZ. Žal mi je le, da je prevod slab in da je polno pravopisnih in tipkarskih napak.
Govori o američanki indijskega rodu Piyi, ki se vrne v Indijo raziskovat delfine. Zelo fajn branje.
Marika
Lewis Buzbee: The Yellow-Lighted Bookshop
Tole so deloma osebni spomini, deloma zgodovina knjigarn in razmislek o njih. Očarljivi zunanjosti vsebinsko žal ne parira – na kar kaže tudi to, da jo prekladam že kakih štirinajst dni (ker res redko knjigo napol prebrano odložim, se še kar trudim).
Sicer pa ima tudi svetle točke, npr.: zgodba o pariški knjigarni “Shakespeare and comp.”, ki je omogočila izid Joycevega Uliksesa in s tem povezane štorije (mimogrede, obstoječa “Sh. and comp.” s to prvo ni povezana). Ali pa razmišljanje o book-snoopih (je kdo? Priznam, da sem – da poskušam čimbolj neopaženo … no ja … ugotoviti, kaj berejo drugi recimo v čakalnicah, na vlaku ali pa na plaži in buljim v platnice, če knjige ne prepoznam od daleč).
* David Sedaris: Nekega dne jaz govoriti lepo
Pričakovala sem nekaj drugega (kaj več o problemih pri učenju francoščine), dobila nekaj tretjega, a vseeno; zanimivo branje. Ne pa toliko, da bi ga ravno propagirala okoli. Mnogo bolj sem navdušena nad:
* Maruša Krese: Vsi moji božiči
Zgodbe so me tako potegnile vase, do so mi bile prekratke in jih je bilo premalo. Zdaj po spletu iščem njene pesmi.
Junot Diaz: The Bried Wondrous Life of Oscar Wao
Seveda sem se po vsej silni hvali in Pulitzerju tudi sama zagrebla za ta roman. No ja, saj ni švoh, čeprav me je ob vodilni temi imigrantov v tuji državi takoj zgrabil deja vu (v smilsu White Teeth in Middlesexa). Najbolj moteče so se mi zdele aluzije na znanstveno fantastiko in sci-fi, saj me omenjeni žanr izrazito dolgočasi, najbolj všeč pa mi je bila zgodba Oscarjevega deda pod Trujillovo diktaturo. Po mojih merilih torej solidna štirka, če ste fani Gospodarja prstanov in te druščine, pa vas bo najbrž zelo navdušila.
Magdalena Tulli: V rdečem
Še en Evroman, ki ga kljub skromnemu obsegu nisem zmogla do konca. Preveč megleno, zabrisano, nepovezano – mika me, da bi rekla samo sebi namenjeno. Veliko bolj me je navdušila Olga Tokarczuk, če že govorimo o sodobni poljski prozi.
Colin Dexter: Last Bus to Woodstock
Zgodnji Morse, ki po cirka tridesetih letih izpade zastarelo. Motiv umora se mi zdi dokaj privlečen za lase, pri liku moškega, ki je ‘bolan’ od pornografije (ni spoiler), pa se zdi, kot bi poslušala Angelco Likovič. Če bo kdo kdaj pisal študijo o detektivkah, ki jih povozi čas – eto, lep primer.