Pa kaj vsi žabarji rinete na to Šmarno goro?

Na Šmarno goro gredo ljudje iz različnih razlogov. Poleg lahke dostopnosti, te zgoraj čaka lep razgled in mogoče tudi dobro kosilo ali le prigrizek in pijača, če pa nekomu to ne paše, si pa še vedno lahko izbere drug cilj malo bolj stran od Ljubljane: Krim, Grmada, Tošč, Jošt, Šmarjetna gora …, kar je dostopno tudi v enem dopoldnevu ali popoldnevu ali pa tudi kaj bolj oddaljenega in težje dostopnega. Kar komu paše, a ne?

malora, kaj to pomeni, ko rečeste ŽABARJI?

Mogoče veš, da smo Ljubljančani žabice, žabarji, močvirniki? Vse skupaj kot posledica ljubjanskega barja, seveda.
Česar pa veliko neljubljančanov ne ve, je da to ni zmerljivka. Večina nima nič proti biti žaba :-))

ŠG je prav prikladen hribček za it gor (recimo) pred ali po službi. Rabiš 1 urco.

Čez vikend grem le zjutraj ali pozno popoldan, ko ni več gužve zaradi neljubljančanov, ki so tam čez dan, potem pa pljuvajo, da je itak brez veze tam gor.

Moj podpis. Me ne dobijo gor.

Jaz sem pa doma čisto pod Šmarno, s kolesom imam pet minut. In sem morda gor dvakrat letno, razen ko me spomladi zagrabi ideja da bi kaj shujšala, potem hodim kak mesec 2-3 krat tedensko. Že zelo dolgo se nisem na vrhu ustavila in kaj pojedla ali popila, ker se mi zdijo njihove cene naravnost oderuške. Med tednom, še posebej od marca dalje, ko se ogreje, je pot polna dišečih “srnic” ki so se sklenile malo našportat. Prepoznaš jih po oblaku dišav, ki jim sledi, oblečene so v fensišmensi švic majce in hlače, obvezne slušalke v ušesih in flaša vode. Verjetno so res žabarke (ker Šmarna gora je na severnem bregu Save, tam kjer se že začenja Gorenjska, da smo si na jasnem). Polno je tudi prešvicanih dedcev, norih tekačev in kolesarjev, psov ki veselo lulajo in kakajo, družin ki vlačijo peš tuleče dvoletnike na hrib, ki je zanje visok kot Triglav. Pisana druščina v glavnem.
Jaz sem v faco rdeča ko puran, švic mi teče po hrbtnem grabenčku, bohnedaj da me kdo ogovori ker ne izdavim kaj dosti več kot živjo.
In zakaj rinemo vsi skupaj gor? Ker je načeloma luštno, ravno prav dolgo in naporno, da si človek požene kri po žilah. Poleti je spodaj senčno in zeleno, pozimi vrh gleda iz megle. Ima pa Šmarka res nesrečo, da je tako blizu glavnega mesta in posledično je zato vsako leto bolj poteptana in preobljudena. Rekreacija je pač novi katekizem Slovencev, tudi če komu potem malo smrdimo pod nos.

kva kva?

šmarna gora je super kadar rabiš “en tahiter izlet” včasih to ob nedeljah združimo še z mašo in kosilom pa smo ob pol dveh doma – vse opravljeno – maša, kosilo in rekreacija:)

Jupi, sem takih postov vesela! Da so bili gor prvič in zadnjič! 🙂 Bo za nas, ki stalno lezemo v hrib, manj gužve…. čeprav kot rečeno…. jaz hodim gor po poteh, za katere si upam trditi, da jih 80% itak ne pozna!
Nasvidenje na šmarni (danes pa res na šmarki in ne na grmadi, kot ponavadi) čez uro in pol!

In zakaj točno si ti rinila gor?

Trikotna jasa je za tiste, ki radi kaj popijejo in pojejo, samo za pivce pa koča Luka.

Mislim, da avtoričin IQ ne seže tako daleč 🙂

Avtorica, kako se pa kaj z Rožnikom razumeš?
Če žabarji ne utegnemo na Šmarno goro, jo namreč mahnemo čez Rožnik. Smo packe, kaj?

Rada imam šmarno, rada hodim gor, ker je blizu, ker zato ne rabim neko posebno planinsko opremo, ampak grem lahko tudi v supergah gor. Šmarna je moja oaza v vročih dneh, ko se naužijem friškece, ko se sprostim, spotoma odvržem kak privat ali službeni problem, se malo zmigam in to je to….

Je res, da je kdaj gneča, ampak jaz videvam med tednom itak da samo vesele skupine migajočih odraslih, med vikendom pa vesele družinice, ki se veselo posladkajo, kaj fajnega pojejo, spijejo kak čaj….

Kje pa vi vidte toliko smrdljivih zašpehanih alkoholikov, men ni jasno?

Spodaj v dolini seveda :)))