p. s.
by no chance, dragi mmmmmmmmmmm
mislim – kakšen smisel bi le imel pripis, če to ne bi bil. menda ja dodamo pripis v pismo za svojo teto po tem, ko smo že napisali zaključno pozdravno frazo in svoj podpis, pismo že prepognili in vtaknili v kuverto, potegnili z jezikom po lepilu … … a glej ga, zlomka, pozabili smo pripisati, da nas med prihajajočimi prazniki ne bo doma in to še pripišemo.
seveda pa imaš prav, da pripisi ne sodijo v poslovno pismo.
LP/Filip
P. S.
Čebelca – bolj bistven kot presledek med P in S je uporaba velikih črk.
Vsekakor pod podpisom. Uporabljam ga tudi v poslovni korespondenci – v glavnem v e-mailih. Res pa je, da se skoraj vedno nanašajo na odsotnost. V sporočilu je govora o poslovnih zadevah, na koncu (za podpispom) pa še napišem; (od) tega in (do) tega dne me ni, sem na poti, je pri nas praznik, …
Po mojem pod P. S. spada kakšno sporočilce, vprašanje, ki ne sodi v kontekst glavnega sporočila.
LP
Pripisu bi se pri poslovni korespondenci izogibala. Računalniško pisanje dopisov vedno omogoča, da željeno vključimo v jedro pisanja. Če pa se mu že nočeš izogniti, bi ga sama navedla za podpisom in pred prilogami.
Tudi pri dopisovanju ga uvrstim na konec teksta. Nekoč, ko smo pisali pisma “peš”, je res vključeval kako pomembno, a prej pozabljeno navedbo. Danes ga uporabim namenoma, ko želim s določenim poudarkom zaključiti pisanje.