Overthinking

Kako ustaviti preigravanje črnih scenarijev v svoji glavi? Je sploh možno po več travmah in slabih izkušnjah priti do točke, da si sproščen in ne konstantno zaskrbljen kaj vse gre lahko narobe? Pa ne mi o pozitivnem razmišljanju, ker v teoriji vse štima, sem pa videla da v konkretnih situacijah zmrznem in sem že v fight or flight mode avtomatično. Torej prva misel je negativna, ta instinktivna. Kako bi lahko to spremenila? Ne želim si zapirati možnosti v življenju zaradi preteklosti, a vidim da so moji odzivi prepleteni s strahom. Na koga se lahko obrnem za pomoč?

Delaj po ustaljenem vzorcu dokler se ne naveličaš oz. spoznaš, da ti tudi to ne pomaga! ?

Če tisto kar opisuješ v startu nebi bilo možno potem se 2/3 folka lh na mestu zagunga nekm?!

Življenje je itaq kratko, tk da bo minlo tole, pa če še tk boli. V končni fazi zdravje ni zgolj v hrani, je tudi v tem kaj razmišljamo oz. kako. Ohranjaj upanje na boljši jutri in se potrudi čimmanj samopomilovati.

Jaz ne razumem,želiš se distancirati od negativnega razmišljanja,vendar ne smemo omenjati pozitivnega? Odrasti.Kakor pravi komentar višje, naveličala se boš jamrati.

Saj ravno to je problem, jaz sem zelo pozitivna po naravi, znam uživati v življenju in res živim na polno. Brez omejitev, kar si zamislim in zaželim, mi vse uspe doseči, a vedno so borbe s tem strahom. Ne gre se za to, ampak za ta negativen odziv, a je to podzavest ali kaj, ne vem. Ne pomilujem se, iščem rešitev za to, ker me moti. Želela bi biti spontana, sproščena, ne da bi me spremljal strah. Kako se tega znebiti? Obstaja zagotovo kakšen trening, “pranje možganov” ali vzpostavljanje zdravih vzorcev, ki bi nadomestili te, ki me skrbijo. Samo ne vem kje? Se mi zdi, da bi lahko dosti več naredila iz sebe in dosti dlje v življenju prišla, če me ne bi konstantno blokiral ta strah..

Rabiš strokovno pomoč. Deluješ depresivno.

Zato ker mi pozitivno razmišljanje ne pomaga, ne odžene strahu. Berem knjige, razmišljam pozitivno, uživam v življenju..potem pa pridem v situacijo, ko bi lahko šla korak dlje, se nekam v situaciji premaknila – npr.priložnost za dobro službo, jaz pa v trenutku odreagiram instinktivno kot da me je nekdo napadel in se moram braniti, rečem ne takoj, kot iz topa. Največkrat se mi to dogaja ko me situacija preseneti. Za tiste “napovedane” imam čas premisliti ib se vedno prav odločim, tudi za svoje cilje, želje, vedno pridem do konca ker vem kaj hočem in imam čas načrtovati, če spodleti A načrt, imam čas za B… ko pa pride nenadna priložnost, je moja reakcija negativna, obrambna. Cmok v grlu, srce v želodcu in nog ne čutim več. Ko popusti adrenalin, šele takrat lahko začnem normalno razmišljati. Vse do takrat je pa kot vojno stanje in temu primerno moje obnašanje.

Ne verjamem da je to depresija, bolj bi rekla glede na mojo preteklost PTSD. Ne znam si pomagati, psihologu bi šla, a na napotnico se čaka več kot leto dni. Kaj pa do takrat? Cepetam na enem in istem mestu in se ne premaknem, ko bi najbolj lahko izkoristila priložnost. Upam, da kdo tu gor zna svetovati, korda pozna kakšnega dobrega coacha, ki bi mi znal pomagati, da to rešim, ker je že moteče

Huuh… Amm..ne vem! Mislim pa, da imamo s tem kar zelo vsi probleme, predvsem ženske smo nagnjene k vnaprejšnji “drami in obupu”, ker se pč bojimo in težko zaupamo. Ampak sčasoma spoznaš, da panika nč ne pomaga. Zamoti se z delom? Govoriš o “reprogramiranju vzorcev mišljena” , brala sm 1x knjigo Urbani menih avtor je P. Shojai… Pou nism štekala??? če te to zanima, vzami jo v roke, obrni se na stroko… Zavestno delaj na blokadi tmnih misli, sčasoma boš to prenesla v podzavest. Stay strong! ??

Hvala za priporočilo knjige, vedno rada preberem kaj novega. Sem med zadetki naletela še na eno, Celular memory healing, mi po opisu deluje da bom našla kakšen odgovor tudi tu.

Se trudim in ja večinoma mi uspeva, kar tudi ni slabo, želela bi še tiste nepredvidljive situacije “obvladati” vsaj do te mere, da si ne zapiram vrat po nepotrebnem. Da se naučim vsaj ustaviti in prešteti do 100, da se telo umiri ali nekaj takega..? Da lahko potem razmislim in odgovorim. Če bi se dalo stisniti pavzo bi bilo idealno?

Mah, knjig lahko prebereš cel kontejner, če ne predelaš v glavi.

Moje zdravilo za (neprimerljivo lažjo obliko tega, kar opisuješ) je bilo to, da sem se ustavila in vprašala: “kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?” In ko to sprejmeš, ugotoviš, da tisto najhujše ni tako slabo, oziroma sem dala skozi že marsikaj hujšega. Torej si v glavi naredi kratek vprašalnik:

1- lahko zaradi tega umrem?

2. lahko umre kdo od ljubljenih?

3. sem zaradi tega lahko ob eksistenco?

4. bo zaradi tega močno trpelo moje zdravje?

če so vsi štirje odgovori NE, potem rečeš JA.  Še vedno si lahko premisliš, če se izkaže, da to ni to, ne boš šla v zapor in ne bodo te postavili pred zid.

Preveč razmišljaš in se ukvarjaš z nečim, kar je pravzaprav zelo pogosto. Kot pravi že Frog smo ženske sploh nagnjene k vnaprejšnjemu razmišljanju o težavah. Pa z leti se to še poglablja, da ne govorimo o karakterni nagnjenost. Jaz sem že taka. Redko popolnoma sproščena, v vsaki situaciji pripravljena, da bodo težave. Ampak sem se sprejela, da taka pač sem. Moja okolica se ma pa sploh fajn, ker ko so največje težave delujem brez napake. Nikoli panike, mirno reševanje (ker sem pač vedno v pripravljenosti). Jaz tega dela mene sploh ne dojemam kot težavo. Po moje bi bila prav čudna, če bi delovala na izi.

REPLIKA

Neumen komentar. Kaj če so vsi odgovori pritrdilni? In nisi razumela, avtorica se ne zna ustaviti, ti pa ji predlagaš, najprej se ustavi. Avtorica tudi jest sem ti podoben, pa sem moški. Zelo težko prenašam spremembe. Verjetno moramo taki res več delati na zavesti, da podzavestimo. Meni pomagajo vaje za pravilno dihanje.

Čez noč ne bo šlo, lahko tudi nikoli – lahko pa poskusiš omiliti. Seveda počasi.

Navado se spremeni (opusti ali vzpostavi) v cca 66ih ponovitvah – če želiš npr. Vsako jutro narediti 10sklec, brez, da bi ti bilo (redno) odveč, se moraš siliti vsaj 66x (to je dva meseca+). Vsak “padec” ni konec, je pa za korak nazaj.

Enako velja pri “negativizmu”. Če vsakič, ko imaš “epizodo” se zavestno ustaviš in razsodiš – ponovi 66x. Bom dala primer (ki je butast, ampak smo neznanci na internetu).

Vsakič, ko kuhaš testenine, te je strah, da se boš polila z vrelo vodo. Vzemi si trenutek zase in razsodi: sem odrasla oseba (ki je fizično zmožna rokovati s težkim loncem vrele vode), zavedam se rizika, ki je opredeljen (lahko mi ob prenašanju iz plošče do korita pade iz rok) ter bom imela realistične preventivne ukrepe (lonec primemo dovolj močno, pazim, da niso spolzka tla, korito ni zanašamo s posodo, lonca be napolnim s toliko vode, da ga ne morem dvigniti) ter imam uveljavljene protokole v primeru, da pride do nesreče (vem, da moram opeklino takoj pod hladno vodo). Potem pa vsakič, ko te je strah se lotiti tega, si “ponovi”.

Strah in nesamozavest nista inherentno slaba – zaradi strahu pred prometno nesrečo ne vozimo vinjeni 250km/h po avtocesti; zaradi nesamozavesti ne gremo skočiti v deročo reko. Ni vse slabo. Samo primerno mora biti. Če te je strah zapraviti vse prihranke za športne stave, namesto položnice plačati, je to dobro. Če nisi “spontana” in se sredi žura koma pijana ne odločiš iti za volan na roadtrip, je to dobro.

Imej primeren strah in primerno samozavest. Nisi “strasten”, če pobereš enega tipa v lokalu in si potem nosečnica s HIVom; tako kot nisi varčen, če se pelješ z avtom 10km dlje, ker je tam kg jabolk 0,3€ ceneje, potem pa kupiš samo pol kile.

Ne rini histerično v neki YOLO lifestyle, samozavest mora biti na neki osnovi, drugače je nepremišljenost.

Ojej. Ja, vidimo, da imaš težave, ja.

Vidite? Se počutiš boljše, ko svojo idejo postaviš v množinski obliki? Ja imam probleme in za razliko od tebe to priznam.

Dejansko ni slabo to razmišljanje. Če rečem JA, si še vedno lahko premislim, vmes pa imam čas za to predelati in se umiriti, ker dejansko je navečji problem, da jaz instinktivno rečem vedno NE in potem obžalujem.

Dihanje mi pomaga, a traja nekaj časa, da se umirim, da lahko sploh razmišljam. Ta čas mi pa ni na voljo. Ljudje pričakujejo odgovor takoj, ko te vprašajo. Ne moreš odgovoriti čez 5 minut.

Pogumna sem, jaz bi, a strah udari močneje, zato je to dvoje v konfliktu med seboj in jaz frustrirana, ker sem rekla ne.

Verjetno bom res morala večkrat “na silo” reči ja, da se navadim in prehitim obrambni mehanizem.

Daj, nehaj brat knjige in se osredotoci sama nase, na svoja custa in obcutja, na svoje reakcije in tvoja lastna pravila!

Dozivi samo sebe s srcem!

Knjige so pisane na kozo avtorjem teh knjig, ne pa tebi!

Ce bos se naprej zivela po pravilih iz knjig, bos zglajzala do konca!

To sam trdim že celo oš,pa me vseeno prasci na vseh koncih slijo brati,zdaj še cpp.Bom vaš komentar podal prfoksu.hvala

Ker nimam veliko časa, ti na hitro odgovorim. Saj dobila si že dobre odgovore, pač čas in zavestno spreminjane vzorcev. Zelo bi ti pomagali kakšni antidepresivi, sploh če res gre za PTSD, pa seveda terapija.

Ironično pa je, da iščeš coacha, ampak praviš pa, da na psihologa na napotnico je treba čakati eno leto. Kaj pa psihoterapija brez napotnice, dokler ne prideš na vrsto? Pač plačaš, namesto coacha, oziroma ti je pač psiholog/psihoterapevt (pazi, niso vsi dobri) tvoj coach, s tem da ima izkušnje in izobrazbo.

Knjige, poslušanje glasbe, afirmacije, vse to ti lahko pomaga, ampak ne do popolne mere. Meni recimo zelo pomaga, če razumem, zakaj kakšen vzorec, njegov izvor (sama omenjaš strah, črne scenarije). Za to pa nobena knjiga, afirmacije ipd. ne zadostujejo. Res pa je, da so nek začetek. Knjige ti lahko dajo velik vpogled, seveda je pa nekaj teorija, drugo pa praksa.

Vsi hitri tečaji, ki jih želiš, ti bodo naredili le luknjo v denarnico in ti vzeli čas. Ker ne gre tako za en vikend vse reprogramirat, razen v nekih izjemnih okoliščinah (npr. tik pred smrtjo, huda bolezen) te zadeve rabijo čas. In nima smisla, da padeš na instant rešitve, ki ti bodo cilj premaknili še naprej. Saj morda se boš po njih en trenutek dobro počutila, ampak stvari niso tako enostavne, pa treba je delati na več področjih in nivojih.

Glede na to, da se ves čas braniš, najbrž del tvojih strahov in obrambe izvira tudi iz tega, da v otroštvu nisi bila podprta, mogoče si bila celo kritizirana. Pričakovalo se je veliko od tebe, pohval morda nisi dobila dosti, si pa morda dobila kritiko. Ali pa si slišala samo to, ne pa ostalega. Skratka, mogoče strah – strah pred ne biti dovolj dober, strah pred kritiko. Seveda pa jaz nimam pojma, najbrž še ti ne veš točno, in da boš prišla do odgovora, bo potrebno dosti več.

Marsikaj je bilo, res od otroštva dalje. Šele sedaj imam čas se s tem ukvarjati, ko sem zadihala od vsega in se postavila na noge. Vem, da bo trajalo, sem pripravljena tudi vlagati v to in čas, trud, denar. Ne vem pa na koga se obrniti, da ne bo samo izguba vsega zgoraj naštetega in še večja zmeda na koncu. Predlogi so zelo dobrodošli, če poznate res koga zanesljivega. Ne po sistemu “moja prijateljica je dobra”, da ji naredite uslugo, mene pa potem še bolj potunkate.

AD sem imela možnost poskusiti pred leti, takoj po tej travmatični izkušnji in mi niso pomagali. Toliko let biti v “pripravljenosti” je naredilo kronično spremembo v mojem odzivanju na trigerje. Tega bi se rada znebila. Ne počutim se depresivno, žalostno ali karkoli, celo lahko rečem, da se trenutno (v zadnjih 2 letih recimo) zaradi veliko sprememb in delu na sebi počutim boljše kot zadnjih 20 let skupaj. Zadovoljna sem s svojim življenjem, dosežki, mi gre vse kar si zadam. Ocena 9/10. Tista 1 so res malenkosti, na katerih še aktivno delam in zaključujem (recimo diploma). Me ne ovira ta zadeva toliko pri vsakodnevnih opravilih ali splošnemu počutju, gre se za bolj ali manj izredne dogodke, pri katerih preprosto zmrznem in odreagiram v obrambi, namesto da sproščeno razmislim in ocenim situacijo, se odločim za nekaj. Moj prvi odziv je avtomatično NE in umik, ali NE in jeza, NE in strah. Hudo mi je po tem, ker ne morem v tistem momentu poslušati sebe, kot mi je ena svetovala zgoraj, svojih čustev, želja, ampak prevlada ta obramba. Sem na primer dobila iznenada ponudbo za selitev na drugi konec sveta, služba, vse, sem tako hitro rekla ne, da človek ni niti uspel dokončati vprašanja. Zdaj že eno leto razmišljam kakšno priložnost sem izpustila, pa še isti trenutek sem obžalovala. Zakaj tako neumno odreagiram, hitro, nepremišljeno in vedno sebi v škodo? Ta nadzor nad tem delom “sebe” bi rada prevzela. Ne vem, če sem dovolj razumljivo napisala..

Ta ponudba ze ni bila resna, ce bi bila, bi ti jo omenili se nekajkrat, ne pa samo enkrat,ti bi pa vmes lahko premislila.

Plus se, ne obstajata samo odgovora NE in DA, obstaja tudi MOGOCE in MORAM PREMISLITI.

Drugace pa, manj kompliciraj v zivljenju, ne isci pri sebi samo govna, da jih popravljas, ampak uzivaj v tem, kar si!

To je čisto normalno, nagonsko obnašanje, privzeto in divjine več, ko se soočiš z nenapovedano situacijo. Včasih so bile nenapovedane situacije  praktično vse negativne.

Dejansko mora tvoj um preseči tvoj um, ker je pa zelo težko. To se ne da čez noč.

Nekateri svetujejo v takih primerih, da vzameš 10 sekund za premislek. Skratka najvarneje bo, če rečeš moram premislit…. Ker v nagonskih situacijah reagiraš nagonsko – brez premislka.

No, jaz sem si na tak način uničila življenje. Namesto, da bi rekla, moram premislitiiiiiiiiiiiiiiii

Pa  s čim se filaš v realnosti, to je tudi pomembno. Kar pride notri gre tudi ven. Kakšne knjige bereš, kakšne vampirske, temne v mladosti, otroštvu? Če si jih, ti sedaj to tolče ven in ni noben PSDT ali kaj podobnega, ampak si ti sama kriva, kar kar vnašaš to tudi iznašaš.

Je bila resna ponudba, samo sem jaz tako odločno rekla ne. Vem, ker mi bližnji povedo, da ko tako odreagiram, se me prav ustrašijo – resen, aroganten pogled, ton, drža, … jaz se pa tega svojega videza takrat sploh ne zavedam in ga ne nadzorujem, ker se borim s svojo reakcijo v telesu: mravljinci v rokah, nogah, vročica po obrazu navzgor, tresejo se mi roke, srce razbija.. ne znam izustiti BOM RAZMISLILA takrat. Meni pride ne kot edina opcija. Bom poskusila s temi 10sek in dihanjem, da se zberem vsaj toliko da lahko rečem moram razmisliti.

Uživam jaz v tem kar sem, a to kar me drži v življenju nazaj bom prej ali slej morala nekako dodelati, če ne bom obtičala večno v obžalovanju zaradi tega.

Nobenih takih knjig nisem nikoli brala. Niti mi ni všeč nič od hororja ali karkoli temačnega. Ravno obratno. Glede pstd so moja laična predvidevanja glede na realne dogodke iz mojega življenja, ne vem pa ali je res kako povezano ali ne, ugibam. Zato pa iščem nekoga, ki ve in bi mi znal svetovati

Mislim, da sva si zelo podobni:)

Nisem zdravnik ali psiholog, ne vem, kakšne ADje si jemala in v kakšni situaciji si bila takrat, to bi morala predebatirati z zdravnikom. Mogoče bi ti pomagali. Te pa razumem, če ti ni do tega.

Za terapijo predlagam, da iščeš kliničnega psihologa, ki je tudi psihoterapevt. Ne tistih terapevtov, ki imajo sicer naziv psihoterapevt, ampak nimajo psihološke izobrazbe. Seveda ni nujno, da so slabi, ampak je to področje rahlo neurejeno in postati psihoterapevt po recimo 2-letnem faksu (mogoče pretiravam, ne vem in se mi ne da brskat) ali imeti že kar nekaj let izkušenj ter seveda dodatnih kvalifikacij/izobraževanj je seveda razlika. Katera terapija točno bi tebi koristila, nimam pojma. Morda se pogovoriš s svojim osebnim zdravnikom, morda pojdeš do psihiatra in ga povprašaš malo o njegovih idejah, morda pa malo pobrskaš po spletu in greš k nekomu ter vidiš, ali ti ustreza ali ne.

Seveda ni nujno, da ti bo prvi takoj ustrezal, lahko da ti ne bo, lahko da boš to ugotovila šele čez čas. Lahko da ga boš “prerasla”, torej da ti bo zdaj kul, potem pa ne več, ampak dokler ne narediš prvega koraka, ne moreš vedeti.

Glede tvojega odziva na službo v tujini pa – če si takoj ugotovila, da si naredila napako, bi lahko človeka kasneje poklicala in se dogovorila za dodaten pogovor, informacije, da si se prenaglila. Najbrž res ni bila to tista taprava priložnost, in tudi to moraš sprejeti. Torej takrat sem se odločila tako in tako, sprejmem to in si oprostim.

Mogoče si kasneje premišljevala in razglabljala sama pri sebi, ter se na podlagi strahu odločila, da to ni zate, torej po tisti prvi reakciji, ampak overthinker se ne odloči v afektu in potem pusti, overthinker lahko pretirano analizira in mleje in razglablja in v bistvu ne naredi nič, ker še vedno premišljuje:S

Drugače tudi meditacije, avtogeni treningi in podobne aktivnosti zelo pomagajo pri umirjanju na splošno. Potem imaš tečaje čuječnosti, ki vplivajo točno na to, ampak meni ni bil tako ok. Ideja v ozadju je pa super in pametna – opazuješ in počasi spreminjaš svoje odzive.

Skratka, orodij imaš na voljo veliko, malo pobrskaj in naredi nekaj korakov dalje. Začni že danes s kakšno meditacijo, umirjanjem, magari samo počasnim in zavestnim osredotočanjem na dihanje (dihalnimi vajami), da se umiriš in poskusiš ne misliti na kaj drugega, da se misli razpršijo in počasi izginejo.

Mislim, da si naredila že veliko, je pa res, da je celo življenje ena naša pot in vsakič ugotovimo nekaj novega pri sebi ter nonstop raziskujemo. Tako da ni nič zabetonirano in rast je ves čas, seveda pa se je treba tudi ustaviti v trenutku in se potrepljati po rami, da smo dobri in da smo naredili veliko, torej ne ves čas stremeti k neki popolnosti.

Srečno na tvoji novi poti!