Otroška travma
Pozdravljeni vsi skupaj.
Potrebujem nasvet. Sploh tisti, ki ste doživeli otroško travmo in jo mogoče celo premagali.
Skratka. Za mano je tega ogromno. Si nisem mislila, da me bo to lovilo tudi v starejših letih. Pa me in to tako zelo, da to vpliva na vseh področjih mojega življenja in na ljudi okoli mene. Lovi me že celo življenje se ne spomnim kdaj sem bila nazadnje “normalna” brez strahu, skrbi, stresa… Zgledam normalno v družbi se obnašam pozitivno. A v moji glavi je kaos. So dnevi, ko totalno odpovem se stiščim v en kot pa me ne prestavi živa duša. Pa samo premlevam kaj je bilo. Nemorem si pomagat. Ponoči me lovijo nočne more. Kriki, prošnje na pomoč mojih bratov in sester, jok, strah. Takrat nisem naredila nič kot otrok nisem zmogla a vseeno čutim krivdo. Sedim pijem kavo in se pogovarjam z prijatelji čisto x teme. Naenkrat mi stopijo v glavo razni prizori iz otroških let. Nočem jih pa pa se kar pojavijo. Kot, da bi jih nekdo potisnil tja. Strah me je napak, pridem iz službe in še eno uro premlevam kaj nisem naredila. Pa si 100x rečem nehaj vse je kot mora bit. Ne moja glava ravno obratno. Strah me je kakšno mnenje imajo drugi, strah me je, da ne prizadanem koga. Ko nardim napako se 10x opravičim in to z takim strahom, da se na to pripravljam celi čas. Ko je preveč pritiska zablokiram total. Hodim po prstih okoli ljudi, žal mi je celo za ljudi, ki so me prizadeli. Prenašam dolgo potem upravičeno poknem pa spet imam jaz slabo vest. Ne zmorem več. Zdavniška pomoč odpade. Sem poskusila pa so mi samo zabili tablete. Nočem bit celo življenje odvisna od tablet, da lahko normalno funkcjoniram. So mi rekli tudi naj se soočim z ljudmi iz preteklosti , Sem poskusila mislila sem, da bom dosegla vsaj opravičilo …mogoče bi pomagalo…dosegla sem samo posmeh in celo to, da si vse skupaj namišljujem… Seveda pred novo družino nihče noče izpasti grd.
Kako si pomagat? Poskusim se zamotit pa karkoli naredim to pride nazaj. Včasih se samo zbudim pa me pikne in se že jokam.
Dragi starši in bodoči starši. Ne delajte tega svojim otrokom. To pusti posledice. Pri meni takšne, da jih nebi privoščila niti najhujšemu sovražniku. Imejte jih radi.
Zlomljen otrok postane zlomljen odrasel človek in nihče si ne zasluži tega.
> Hodim po prstih okoli ljudi, žal mi je celo za ljudi, ki so me prizadeli. Prenašam dolgo potem upravičeno poknem pa spet imam jaz slabo vest.
Po prstiš hodiš, ker si to morala početi doma okoli svojih staršev v tvojem otroštvu, ker nikoli nisi vedela, kdaj bo počilo. ‘Slaba vest’ je tvoj obrambni mehanizem, ki ti je pomagal, da si lahko preživela svoje otroštvo okoli ljudi, od katerih si bila odvisna in zlorabljena. Zdaj ko si odrasla, je ta mehanizem disfunkcija. V prvi vrsti ščiti tvoje starše, da ne bi bili razkrinkani kot zlorabitelji. In kot drugo ‘ščiti’ tvojo travmo iz otroštva.
Jaz bi raje na sz. Glej obstaja veliko knjig in metod, kako si pomagat. Razreševanje z drugimi ne pomaga. Oni so pozabili. Če je mene kdo prizadel in sem hotela razčistit me je samo še bolj prizadel. Razčistit moraš sama s sabo, da te mnenje drugih ne gane. Zdravljenje z dihanjem, zdravlhenje z aborigini, življenje je tvoje. Na hitro nekaj knjig. Čiščenje nereda in feng šui.
Sanja618, 13.12.2021 ob 12:24
Pozdravljeni vsi skupaj.
Potrebujem nasvet. Sploh tisti, ki ste doživeli otroško travmo in jo mogoče celo premagali.
Skratka. Za mano je tega ogromno. Si nisem mislila, da me bo to lovilo tudi v starejših letih. Pa me in to tako zelo, da to vpliva na vseh področjih mojega življenja in na ljudi okoli mene. Lovi me že celo življenje se ne spomnim kdaj sem bila nazadnje “normalna” brez strahu, skrbi, stresa… Zgledam normalno v družbi se obnašam pozitivno. A v moji glavi je kaos. So dnevi, ko totalno odpovem se stiščim v en kot pa me ne prestavi živa duša. Pa samo premlevam kaj je bilo. Nemorem si pomagat. Ponoči me lovijo nočne more. Kriki, prošnje na pomoč mojih bratov in sester, jok, strah. Takrat nisem naredila nič kot otrok nisem zmogla a vseeno čutim krivdo. Sedim pijem kavo in se pogovarjam z prijatelji čisto x teme. Naenkrat mi stopijo v glavo razni prizori iz otroških let. Nočem jih pa pa se kar pojavijo. Kot, da bi jih nekdo potisnil tja. Strah me je napak, pridem iz službe in še eno uro premlevam kaj nisem naredila. Pa si 100x rečem nehaj vse je kot mora bit. Ne moja glava ravno obratno. Strah me je kakšno mnenje imajo drugi, strah me je, da ne prizadanem koga. Ko nardim napako se 10x opravičim in to z takim strahom, da se na to pripravljam celi čas. Ko je preveč pritiska zablokiram total. Hodim po prstih okoli ljudi, žal mi je celo za ljudi, ki so me prizadeli. Prenašam dolgo potem upravičeno poknem pa spet imam jaz slabo vest. Ne zmorem več. Zdavniška pomoč odpade. Sem poskusila pa so mi samo zabili tablete. Nočem bit celo življenje odvisna od tablet, da lahko normalno funkcjoniram. So mi rekli tudi naj se soočim z ljudmi iz preteklosti , Sem poskusila mislila sem, da bom dosegla vsaj opravičilo …mogoče bi pomagalo…dosegla sem samo posmeh in celo to, da si vse skupaj namišljujem… Seveda pred novo družino nihče noče izpasti grd.
Kako si pomagat? Poskusim se zamotit pa karkoli naredim to pride nazaj. Včasih se samo zbudim pa me pikne in se že jokam.
Dragi starši in bodoči starši. Ne delajte tega svojim otrokom. To pusti posledice. Pri meni takšne, da jih nebi privoščila niti najhujšemu sovražniku. Imejte jih radi.
Zlomljen otrok postane zlomljen odrasel človek in nihče si ne zasluži tega.
@ Sanja618
Edino moč, ki jo imaš v življenju je to, da spremeniš sebe. Najprej poreži kot kirurg brezkompromisno rakasto tkivo vse toksične ljudi iz tvoje preteklosti. Dobesedno na fuck off… pridem ti še samo na pogreb. Ne boj se delati napak, temveč se na njih uči. Opravičilo samo tistim, ki jih morebiti prizadeneš nenamerno. Tistim, ki jih prizadeneš namerno… si naj to zaslužijo. Zaupaj sebi, in se ne sekiraj za vsako malenkost. Nikomur nisi dolžna okoli sebe nič dokazovati… razen sebi. Pa mnogo stvari ne jemlji preresno v življenju. Tako bo prišla tista začetna samozavest… potem pa sky is the limit.
Sanja,
Upam, da se še kaj oglasiš. Otrok v tebi ti hoče nekaj povedati. Hoče spregovoriti o vsem,kar je hudega doživel. Ne utišaj ga. Prisluhni mu. Naj spregovori. Preberi knjige Sanje Rozman: Modrost, Umirjenost in Pogum. Mislim, da bo zate predvsem zadnja, vendar brez prvih dveh zadnje ne boš mogla zaobjeti v celoti.
Če boš utisala malo Sanjico v tebi, bo spet doživela ponižanje. Dovoli si,dovoli ji, naj spregovori. Pojdi na kvalitetno psihoterapijo.
Jz sm sla do killer ass psihiatra. Nobenih tablet sam terapija in to 2 ubistvu in mi je pomagal. Pol pa ja treba je se “zdrzat”.. Ko pri telovadbi ko shujsas pa potem vzdrzujes tezo. In sem zacela vrjeti v to da ima vse visji pomen. Tako da sm na novo vzpostavila vezo z Bogom in to ne z tistim Bogom ki kaze na moje napake ampak z tistim ki me ima rad bol kot imam jaz lahko sama sebe. Danes nisem dobro ampak sem veliko bolje. Vem pa tocno o cem govoris. Do 28 leta sm bla prou boga reva. Od takrat dalje pa delam na sebi in se prepricujem da je vse ok. In ni res da smo polomljeni otroci polomljeni odrasli. Sem v srecni vezi. Imam 5 letnega otroka ki ga ne pretepam kot so mene in ne prenasam familijskih uzorcov dalje. Sem uspesna v sluzbi in imam veliko prijateljev.. Imam relativno gledano lepo zivljenje. Valda bi blo pa loh bols tudi v moji glavi je se vcasih kaos ampak plavam nad povrsino..
Srecno
Hej!
Jaz ti priporocam, da si prebereš kakšno knjigo od Joyce Meyer, ali si ogledaš njen posnetek na youtubu, ko opisuje svoje življenje.
Njo je oče redno posiljeval, mama je vedela in ji ni pomagala. Če jo pogledaš danes (ima cez 70 let), je popolnoma ozdravljena oseba, niti pomislila ne bi, da je imela tako travmatično otroštvo.
Želim ti vse najboljše! Pa lep pozdrav!
Živjo,
meni je pomagalo leta razmišljanja, pisanja dnevnika, pogovora z ljudmi, ki so mi bli za kaj takega zadosti blizu… Pa iskreno povedano še precejšnja samo-medikacija s travo, kar pa mislim da je imelo tako pozitivne kot negativne vplive, ter ni poglavitno pr vsem skupaj.
Pri meni se mi zdi da situacija v otroštvu le ni bila tako huda, kot pri tebi, iz zgodbe sem dobila vtis da gre za fizično nasilje, pri meni je šlo (samo) za neprestano dretje in obtoževanje. Kakorkoli, zdi se mi, da je bilo najbolj pomembno tole:
– začutit in izrazit jezo zaradi stvari ki so se zgodile takrat
– začutit in nekako izrazit tudi krivdo, ki te preganja, si priznat, kje ti je morda lahko upravičeno žal, kje bi se želela izboljšat (ocenjuj se tako, kot bi ti ocenjevala druge, ne kot ti pravi tvoja samokritika), nato pa si zapomni da so vsi ostali občutki krivde, sramu ipd. samo iluzija, občutek, na katerega so te naučili s konstantnim postavljanjem v tako vlogo kot otroka. Zdaj se moraš tega od-učit, oziroma se naučit sprejemanja in pozitivnega odnosa do sebe. Pomaga, če imaš ob sebi ljudi, ki so tega sposobni…..
– se zavedat, da si zdaj ti odgovorna za svoje življenje, in da je najbolj produktiven način, kako uporabit jezo, strah in podobne emocije, tako da to energijo nekako usmeriš v izboljšanje svojega življenja tukaj in zdaj. No, pred tem je verjetno treba si to jezo priznat in jo tudi povedat.
– oprostit staršem, kakorkoli grozno se to sliši. Njihova dejanja so rezultat njihovih šibkosti in najverjetneje travm, ki jih imajo sami. Mogoče ne znajo bolje, ali pa takrat niso znali, še zdaj si tega ne znajo priznat… Ne glede na to, da si zaslužijo tvojo jezo, si ti zaslužiš pustit to za sabo in it dalje s čim boljšim občutkom. In s tem ko zamermo staršm vedno zamermo tut delu sebe, ker smo se toliko časa identificirali z njimi, če smo hoteli ali pa ne. In vedno potem najdeš nekaj njihovih lastnosti tudi v sebi. Pač, narediš iz njih najboljše kar lahko… Spet velja isto kot pri prejšnji točki – pred tem si moraš jezo in vse to priznat in jih izrazit, samo ko ugotoviš da se vrtiš v istem krogu zamer je čas da greš dalje.
Ko se utapljaš v takih občutkih, malo zadihaj, prisluhni tisti mali punčki v sebi, ki je še vedno sredi otroških travm in jo objemi, potolaži, tako kot bi moral tebe nekdo takrat… Potem pa si vzemi čas za premislek in ravnaj tako, kot se ti v tistem trenutku zdi da je najbolj zdravo zate in tiste ki jih imaš rada. Korak za korakom je potem bolje. Oziroma, se spremeniš, po glavi ti laufajo drugi problemi … je pa bolje. Ampak bo najbrž trajalo leta, tako da ne pričakuj prehitrih rezultatov.
No, upam da ne izpade preveč kot pametovanje, meni je tak pogled na stvari najbolj pomagal, pa vztrajnost … Baje da je tudi psihoterapija super, nisem pa (še) poskusila.
Pa veliko uspeha:)
Draga punca, le pogum. Poskusi poiskati dobrega psihoterapevta ki ti ne bo vsiljeval tablet če jih ne maram. Moraš pa vedeti da vse tablete niso zasvojljive. Pazi naše taka kot si si idealna tarča za čustvene plenilci on manipulatorje. Taki kar zavoha jo ranjene ljudi, ki se bojijo prizadeti celo tiste ki žali jo njih. Želi m ti vse dobro.
Forum je zaprt za komentiranje.