OTROŠKA SLIKANICA ZAJEC IN ROGLJIČEK
No, danes pa smo jo le – v bistvu po naključju – našli. Kaj naj rečem? V temi SLIKANICE – KATERE DA? bi ji dala DA. Ampak brez klicaja. Zgodbica je dobra, v poplavi tega, kar je na voljo v knjižnicah, je zagotovo nadpovprečna. Ilustracije (Daša Simčič) so za moj laični okus zelo dobre! Tema zgodbe je zanimiva, privlačna, hkrati avtorici uspe, da ne zapade v osladnost. In tudi svež motiv – živ rogljiček! Čestitke za zamisel! Prav tako pravljica ponudi dodatno razmišljanje in razpravo z otrokom – zakaj je bil rogljič odvržen, ali je prav, da kruh odvržemo, če nismo lačni, ali lahko komu koristi, kaj storiti z odvečnim kruhom itd.
Za klicaj (DA!) pa pravljici – po mojem mnenju, seveda – zmanjka nekaj v zaključku. Pravljica stopnjuje rogljičkovo zgodbo v smer, da bo rogljiček dočakal svojo izpolnitev, ko ga bo nekdo opazil in pobral. Ko bo nekoga nasitil, bo opravil svoje “poslanstvo”. To je vse lepo in prav. Toda ko se to – po nekaj neuspešnih rogljičkovih “poskusih” – vendarle zgodi, je rogljičku namenjena le še vrstica:
“… rogljiček, ki je od mraza in strahu čisto onemel.”
Naenkrat vodilni osebi postaneta snežak in zajec, medtem ko resnični protagonist v zaključku čisto “izvisi” – je neaktiven. In ne le to; pravljica pravi, da je “od strahu čisto onemel”. Sporočilo ni več jasno. Zakaj od strahu, če pa je ves čas želel, da ga nekdo pobere? In ko se mu končno ponudi realna priložnost, da se bo to zgodilo, onemi – od STRAHU?? In nato niti besedice več o rogljičku. Zdaj bralec ne ve več, ali je rogljiček dočakal svoj smisel ali pogubo; ali je srečen ali ne. Dejansko se rdeča nit, ki jo pravljica vleče vse od začetka, tu pretrga.
Zaključek bi moral ponuditi še neko rogljičkovo dejanje oz. misel. Najprej ne bi smel otrpniti od strahu – kvečjemu od pričakovanja ali česa podobnega – potem pa, ko ga zajec da v košaro, da ga bo odnesel svoji družini, in je besedilo namenjeno zajčevi (ali splošni) misli, da njegovi otroci ta večer ne bodo lačni — bi to moral zadovoljno pomisliti rogljiček!
Mimogrede, ker že podrobno pišem o knjigi, dve napaki: Dober večer sta si voščila. >> “Dober večer,” sta si voščila. ALI: Voščila sta si dober večer.
In: … jaz pa nimam kruha za moje male >> za svoje male.
Zagotovo bomo še posegli po kaki slikanici Tatjane Kokalj. Gledano celostno moram slikanico Zajec in rogljiček pohvaliti. Res škoda, da konec ni malo bolj izpiljen.
K.
To slikanico so strokovnjaki iz Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ocenili kot nekakovostno (uvrstili so jo med knjige, ki nimajo nobene hruške so ali so prešibko oz. neprofesionalno izdelane ali literarno nezrele. Nekatere med njimi predstavljajo »ekološki greh«) Tudi veliko drugih knjig iste avtorice ocenjujejo kot neprimerne za branje.
Glej Pogled na drugo stran: http://www.mklj.si/index.php/digitalna-knjiznica/priporocilni-seznami/120-pregledni-in-priporocilni-seznami-za-mlade
Mimogrede, informacija za tiste, ki jih zanimajo dobre knjige za otroke, pravkar je izšel Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2010.
In pa: stalni udeleženci tega foruma, mar ne štejete kolikokrat se je že na takšen način na tem forumu ‘reklamirala’ kakšna knjiga te avtorice?
V tukajšnji iskalnik sem odtipkala 12 naslovov knjig omenjene avtorice. Pri dveh sem dobila po en zadetek (“najljubša ljubezenska knjiga”) oz. dva zadetka (izpred šestih let! – v rubriki otroških igric). Pri desetih – nič zadetkov. Tako da resnično ne razumem, kako naj bi stalni udeleženci tega foruma videli kakšno pogosto “reklamiranje” knjig te avtorice.
Kar pa se tiče “hruškastega seznama”, imam pa tudi kak pomislek (kot sem že nekje zapisala, je v tem seznamu moja knjiga Na otoku Puklmec uvrščena v napačno bralno obdobje). Ne trdim, da je Zajec in rogljiček (mimogrede, sinoči sem pozabila pripomniti, da naslov ni primeren, saj zajec, ki je v naslovu “glavni”, nastopi čisto malo in čisto na koncu!) literarni presežek ali vreden kaj vem koliko hrušk. Če bi imela knjiga ustrezen konec, bi ji zagotovo dala eno hruško. Ampak to sem seveda le jaz, popolni nestrokovnjak, očitno. Stroka pa, kot vidimo iz prejšnjega prispevka, v isti koš (tistih, ki ne dobijo nobene hruške) meče
a) prešibko/neprofesionalno izdelane knjige in
b) literarno nezrele knjige.
Kaj to pomeni za bralca? Da se bo morda, upoštevajoč ta seznam, izognil knjigi z dobro zgodbo, ker je pač slabo oblikovana in/ali ilustrirana. Ali obratno. In kaj to pomeni za “avtorja brez hruške”? Avtor ne ve, ali je zgodba po mnenju strokovnjakov preslaba – ali morda “izdelava” knjige (kar koli je že mišljeno s tem izrazom) ni dovolj kakovostna. Vendar pa pri slednji avtor nima veliko (če sploh kaj) vpliva. To je odgovornost založbe. In to še ne pomeni, da je avtor oz. njegovo delo nekakovostno. Pač pa pomeni, da ocenjevalci pri tem “mešajo jabolka in hruške”.
Kar se ilustratorke tiče, pa sem se posvetovala s strokovnjakom, ki mi je nanizal seznam kakovostnih slovenskih ilustratorjev in nanj uvrstil tudi Dašo Simčič.
Da se razumemo: na splošno ne oporekam strokovnosti ljudi, ki sestavljajo omenjeni seznam. Pravim le, da – zame – ni edini ali najboljši merodajni kazalnik, kaj je res dobro. Zakaj, sem pojasnila v prejšnjih odstavkih. Mnenje o tem si ustvarim sama, kar je razvidno tudi v temi Slikanice – katere da? zakaj?. Omenjeni seznam zajema samo slovenske avtorje, v okviru kritike slikanice Zajec in rogljiček pa še enkrat poudarjam, da je po mojem mnenju v poplavi vsega, kar ponujajo otroške oz. pionirske knjižnice (ogromno tujega, votlega, kičastega …), nadpovprečna. In pri tem ostanem. Gospe Kokalj ne poznam in mi “nič ne pomeni”. Dela presojam po tem, kakšna so, ne po tem, kdo jih je napisal.
K.
Da ne bo ‘obtožba’ neutemeljena. Pocingljalo mi je pač, ker sem se spomnil podobnega vprašanja o knijgi Draga Alina, draga Brina: http://med.over.net/forum5/read.php?33,4717238 8.6.09, več pa se mi ni ljubilo brskati, vem, da bi našel še kaj. A saj pravzaprav sploh ni pomembno.