Pozdravljeni,

Prosim za pomoč.
Iščem otroško knjigo, katere bistvo bi bilo kako se otrok spoprijema z reševanjem težav ampak ne strokovno. Nekaj v smislu poguma ali pa kako je kakšen junak, čeprav v smislu okolice poseben, drugačen, bolan, zelo uspešen. Sama sem našla dve, in sicer Vile pripovedujejo o pogumu ter Zgodbe o pogumu ampak to ni čisto to kar iščem. Čez knjižnega junaka bi rada enemu bolnemu dečku povedala, da je zaradi svoje bolezni sicer drugačen, pa vendar enakopraven oziroma morda še bolši v določenih stvareh.

Hvala za pomoč in lep pozdrav.

Svetujem vam Demona iz gozda (Nika Maj). Zgodba govori o zavrženem dečku z disleksijo. Drugačnost mu postavlja na pot odraščanja težke preizkušnje, a se na koncu vendarle izkaže kot prednost, kot globlji smisel, ki ga dela zrelejšega, celo uspešnejšega, notranje močnejšega in trdnejšega od vrstnikov. Zaradi pozitivnega sporočila knjigo toplo priporočam vsakemu, ki se na trenutke počuti odrinjenega, nemočnega.

Alja Furlan: Mama, moji punci je ime Depra

Damjana Bihar: Na krilih prijateljstva

V Rasti – Odmevi in odzivi – je Marica Škorjanec napisala o tem naslednje … spodaj kopiram .. preberi in presodi, če iščeš kaj takega.

” Dogaja se v labodjem svetu, dom malega laboda Snežka pa je iz vodnih rastlin, dračja in slame spleteno gnezdo ob domači reki. Andersenova pravljica o grdem malem račku je gotovo botrovala pri navdihu za nastanek te zgodbe, vendar je njeno težišče zelo odmaknjeno od Andersenovega. Grdi mali raček je žrtev zaradi svoje drugačnosti, vsega trpljenja ga odreši sprememba, ko tudi on postane ponosna bela ptica. (Andersenova aristokratska teorija: »Ni pomembno, da si doma na račjem dvorišču, ampak to, da si se izvalil iz labodjega jajca.«)

Mali junak pisateljice Biharjeve ne zbuja samo sočutja ali celo pomilovanja, ampak je tudi sam dejaven. Snežek ni grdi labod, ki ga vsi zaničujejo in preganjajo. Je sicer drugačen. Ker slabo vidi, je neroden in nima prijateljev, vendar globoko čustveno in čuteče dojema vse pojave v svetu, ki ga obdaja. V svojem družinskem gnezdu z mamo in očetom preživlja varno otroštvo, čeprav tudi labodjo družino ogrožajo sovražniki in prizadenejo nesreče, najbolj izguba hčerkice Snežke, ki jo najdejo mrtvo na produ, kjer je morda umrla zaradi zastrupljenega zraka ali vode. Snežek zna v svoji osamljenosti prisluhniti najtišjemu nežnemu glasu, komaj vidni ličinki med listjem, ki ga prijazno prijateljsko ogovori. Šibkejši je vedno bolj ogrožen in sam, zato se Snežko odloči, da bo varoval svojo novo prijateljico. V splošnem hrupu in prepiru, podivjanem pasjem laježu ter krakanju vran se vsi trudijo, da bi preglasili ves svet. Ko so vsa bitja vedno bolj nesrečna, mu glasek svetuje: »Pojdi in naredi kaj dobrega.« Mali labod začne z majhnimi dejanji spreminjati svet. Reši čebelo, ki se utaplja, pomiri dve račji družini, ki se prepirata za svoj prostor ob reki. »Tu je dovolj prostora za vse … . Poglejte reko – ona kar teče … . Sonce sije na vse … . Rože cvetijo in dišijo za vse enako.«

Konec zgodbe je himnično privzdignjen, liričen. Po vsem strahu in negotovosti, ki jo občuti Snežko, ko se njegova mala prijateljica zabubi, doživita prijatelja veliko preobrazbo. Iz bube se izleže prelep metuljček, Snežek pa odraste v veličastnega laboda. Po dolgem molku, ki pa ni nem, saj »če si dovolj tiho, lahko slišiš misli in želje«, se lahko prijatelja spet pogovarjata. Metuljček se pridruži metuljemu plesu, beli labod pa z drugimi pticami poleti proti soncu. »Tako sem jaz, mali labod, poletel v veliki svet in s pogledom objel vse: živali, rastline in ljudi. Prešinila me je misel, kako je pravzaprav lepo skupaj živeti – vi pri meni in jaz pri vas!«