Otrok nove partnerke me ne spoštuje

Spoznal sem novo partnerko, super se razumeva, po nekaj mesecih sva začela tudi skupaj živeti pri njej. Rad imam urejeno stanovanje, partnerki to ni tako pomembno. Zato večino čiščenja opravim jaz. Problem je v tem, da me njen otrok ne spoštuje. Ima hčerko najstnico. V začetku smo se zelo dobro razumeli. Sedaj, ko smo začeli živeti skupaj, ne spoštuje mojega dela v družini, ona pa ne zna pospravit za seboj. Ko jo opomnim, postane prav zoprna. Partnerka mi pravi, da naj bom popustljiv in se prilagodim, a sam ne morem sprejeti, da morava s partnerko vedno pospravljati za njo. Saj kakšno hišno opravilo opravi,ko se ji reče, a je narejeno površno. Tudi sam imam hčerko, ki je sicer že v srednji šoli in živi z bivšo partnerko. Pri njej takšnih površnosti nisem bil vajen. Zaradi tega se s partnerko vedno bolj kregava, najin odnos trpi. Partnerko imam rad, a z njeno hčerko nikakor ne vzpostavim odnosa. Razmišljam celo, da bi se odselil, čeprav se drugače dobro razumeva in jo imam zelo rad. Ne vem, kako naprej.

Teci stran, žensk brez otrok, ki te bodo spoštovale in s katerimi si boš ustvaril svojo družino, je več kot dovolj.

Tole je nasvet ženske, ki je zaključila s prikoličarji.

Tole ni videti, da bi imelo kaj s spoštovanjem, bolj z najstniškimi leti in navajenostjo od prej.
Ne bo šlo zlahka, edina ideja ki mi kapne je, da boš moral punco jemati bolj resno, kot sogovornico in bosta morala skupaj določiti pravila. Pri tem mora biti tudi nekaj njene besede, ne samo tvoja.

Pozabi da te bo najstnica spoštovala in da ji boš ukazoval! Njena mati ji daje potuho že celo življenje, zakaj bi bilo sedaj drugače.

po parih mesecih seksa misliš, da boš kar komandiral po tujem stanovanju in nek svoj red delal. Ženska je tudi avša, da že po parih mesecih privleče v stanovanje imetnika organa, čeprav ta njenega otroka ne prenaša.
v glavnem umakni se in najdi kompatibilno partnerko.

Imel dve mamici … sem mislil, da je prva bila samo slučaj … sem še le pri drugi videl, da je treba od mamic samo stran bežati! Mogoče se najde kakšna, ki je res vse porihtano … ampak to je že večja sreča, kot pa zadeti na eurojackpotu … Pri obeh sem se počutil kot financ minister, otroka me nista spoštovala oz. ubogala, če sem jima ukazal bolj naglas in še vztrajal pri tem, da pospravita za sabo, pa sta obe začeli težiti, naj se ne derem na njuna otroka (pa se sploh nisem drl!). Ko mi je tadruga rekla, da ni moj otrok, da bi mu lahko ukazoval, sem ju pa še isti dan nagnal iz hiše.

Ti povem iz lastnih izkušenj.

Problem je v partnerki, ki te nima dovolj rada, da bi ti v resnici dala pooblastilo za vzgojo njenega otroka, čeprav ti pripada položaj “očeta” v sestavljeni družini. In njeno popustiljivo starševstvo, ker ima slabo vest zaradi razhoda z očetom otroka.

Pogovori se s partnerko in določita tvoja vzgojna pooblastila, če to ne bo delovalo, je naslednja pot partnerska terapija (kvalitetnega terapevta) ali pa razhod. Začrtati morata pravila, kaj pričakuješ in kaj se mora spoštovati.

Preberi tudi kaj knjig od Marka Juhanta, npr, Varuh otrokovih dolžnosti, da boš partnerki znal argumentirati, da je v dobro otroka, da se navadi določenega reda.

Kakšno poblastilo za vzgojo in kakšen položaj očeta? In kako vezo ima to s partnerkino ljubeznijo?
Ne se hecat, ne moreš najstnici pripeljat enega tipsona, ki bo špilal očeta in nekaj komadiral, to še pri majhnih otrocih ne pali, ker pač ni oče in nikoli ne bo. Je samo mamin partner in kot tak mora z otrokom vzpostavit nek normalen odnos, s prevzemanjem vloge očeta ga sigurno ne bo.

Kakšno poblastilo za vzgojo in kakšen položaj očeta? In kako vezo ima to s partnerkino ljubeznijo?
Ne se hecat, ne moreš najstnici pripeljat enega tipsona, ki bo špilal očeta in nekaj komadiral, to še pri majhnih otrocih ne pali, ker pač ni oče in nikoli ne bo. Je samo mamin partner in kot tak mora z otrokom vzpostavit nek normalen odnos, s prevzemanjem vloge očeta ga sigurno ne bo.
[/quote]

No, no… tako brezupno ni. Si je pa treba očetovsko vlogo zaslužiti, ne pade kar z neba.
SIcer pa to velja tudi za biološke očete.

No, no… tako brezupno ni. Si je pa treba očetovsko vlogo zaslužiti, ne pade kar z neba.
SIcer pa to velja tudi za biološke očete.
[/quote]

Si ne rabi nič prislužiti, ker v resnici ni nič od njega odvisno. Če ga je mama izbrala za novega partnerja, je očitno prestal preizkus, da je kompetenten za moškega v družini. Mama mu mora zato dopustiti, da to vlogo tudi odigra. To ne pomeni, da ga mora otrok klicati oče, ampak da je moškemu dopuščeno, da normalno vzgaja. Tudi če bi bil otrok na počitnicah pri bratrancih/sestričnah, bi stric in teta tega otroka vzgajala, če bi bilo potrebno. Enako bi bilo na primer v primeru rejništva ipd. Nobena od navedenih oseb ni roditelj otroka, a je samoumevno, da ga vzgaja. Zakaj to ni samoumevno tudi za nove partnerje ločenk? Moralo bi biti.

Avtor ima problem, ki ga ima tudi marsikateri poročen moški: žena mu je vzela v družini “pravo glasanja” in ga spremenila v delovno silo, bankomat, serviserja in spolnega partnerja, ne priznava pa mu, da je njej enakovreden partner. Partnerji so sodelavci ne samo v postelji, temveč predvsem v vsakdanjem življenju, kar vključuje tudi vsakodnevno vzgojo otroka, ki živi s partnerjema – ne glede na to, ali obstaja z otrokom biološka vez.

Ne vem, zakaj se vedno vpije, da si mora moški prislužiti vlogo očeta. Kaj pa mame? Po tej logiki, bi si tudi mame morale prislužiti vlogo očeta. Narava pa hoče, da samo spoštujemo drug drugega in dopuščamo, da uresniči svojo naravno vlogo. Če bo otrok videl, da mati novemu partnerju zaupa in mu dopušča, da je moški v hiši, ne bo nobenih problemov.

Ej stari si mislil da boš s svojim f u k o m pridobil tudi stanovanje.
Malo morgen če bi bil na mestu njenih otrok bi te zabrisal ven skozi zaprto okno.
Tipičen primer mama potrebna .
desc fa fukotožen.
Rezultat otroci vsega krivi..

Si ne rabi nič prislužiti, ker v resnici ni nič od njega odvisno. Če ga je mama izbrala za novega partnerja, je očitno prestal preizkus, da je kompetenten za moškega v družini. Mama mu mora zato dopustiti, da to vlogo tudi odigra. To ne pomeni, da ga mora otrok klicati oče, ampak da je moškemu dopuščeno, da normalno vzgaja. Tudi če bi bil otrok na počitnicah pri bratrancih/sestričnah, bi stric in teta tega otroka vzgajala, če bi bilo potrebno. Enako bi bilo na primer v primeru rejništva ipd. Nobena od navedenih oseb ni roditelj otroka, a je samoumevno, da ga vzgaja. Zakaj to ni samoumevno tudi za nove partnerje ločenk? Moralo bi biti.

Avtor ima problem, ki ga ima tudi marsikateri poročen moški: žena mu je vzela v družini “pravo glasanja” in ga spremenila v delovno silo, bankomat, serviserja in spolnega partnerja, ne priznava pa mu, da je njej enakovreden partner. Partnerji so sodelavci ne samo v postelji, temveč predvsem v vsakdanjem življenju, kar vključuje tudi vsakodnevno vzgojo otroka, ki živi s partnerjema – ne glede na to, ali obstaja z otrokom biološka vez.

Ne vem, zakaj se vedno vpije, da si mora moški prislužiti vlogo očeta. Kaj pa mame? Po tej logiki, bi si tudi mame morale prislužiti vlogo očeta. Narava pa hoče, da samo spoštujemo drug drugega in dopuščamo, da uresniči svojo naravno vlogo. Če bo otrok videl, da mati novemu partnerju zaupa in mu dopušča, da je moški v hiši, ne bo nobenih problemov.
[/quote]

Strinjam se s ciljem, ki ga želiš predstaviti, ne pa tudi z načinom kako do tega priti.

Moje izkušnje pravijo, da lahko vzgajaš, kolikor ti vzgajani v resnici s svojim spoštovanjem in priznavanjem avtoritete dovoli. Te avtoritete pa ti ne more nihče dati (npr mama s svojim dovoljenjem, da vzgajaj), niti je ne moreš pridobiti nasilno, še posebej če ne zaupaš sam vase. In večina ljudi, ki padejo v vlogo starša nebiološko ali pa samo na hitro – si ne zaupa. Ker za zaupanje nima realne osnove. To osnovo pridobiš počasi – z ravnanjem, izkušnjami, razmišljanjem, delom, poslušanjem, itd – kar ponavadi imenujem “zaslužiti si”.

Res je, da je veliko na partnerki – a ne vse.
Seveda pa si je treba tudi realno vlogo mame zaslužiti. Če malo bereš in gledaš okrog – lahko hitro vidiš kupe mam, ki si tega v resnici ne zaslužijo. Posledice so pa vidne na otrocih oz. v družinskih odnosih. Ko npr. beremo “sin me pretepa in zmerja”… in podobno.

In tole je čisto res.
Po mojem razumevanju se to ne zgodi čisto čez noč… ampak si je tak moški status “zaslužil” – s tem kar je in kako ravna.

Najstniki in najstnice so že itak težavni, znajo biti prepirljivi, glasni, nemarni, provokativni, stvari puščajo za seboj! Partnerkina hči ni tvoja hčerka in po svoje je razumljivo, da ima do tebe odpor. Za otroke je velik stres, da se družina razdre. Ni enostavno kar sprejeti novega “očeta”. Na vse to bi morali biti tisti, ki si ustvarjate novo družino, pripravljeni.
Brez skupnega pogovora in sodelovanja tebe, tvoje partnerke in njene hčerke, ne bo šlo. Sploh pa, če ji bo mama dajala potuho!

Si ne rabi nič prislužiti, ker v resnici ni nič od njega odvisno. Če ga je mama izbrala za novega partnerja, je očitno prestal preizkus, da je kompetenten za moškega v družini. Mama mu mora zato dopustiti, da to vlogo tudi odigra. To ne pomeni, da ga mora otrok klicati oče, ampak da je moškemu dopuščeno, da normalno vzgaja. Tudi če bi bil otrok na počitnicah pri bratrancih/sestričnah, bi stric in teta tega otroka vzgajala, če bi bilo potrebno. Enako bi bilo na primer v primeru rejništva ipd. Nobena od navedenih oseb ni roditelj otroka, a je samoumevno, da ga vzgaja. Zakaj to ni samoumevno tudi za nove partnerje ločenk? Moralo bi biti.

Avtor ima problem, ki ga ima tudi marsikateri poročen moški: žena mu je vzela v družini “pravo glasanja” in ga spremenila v delovno silo, bankomat, serviserja in spolnega partnerja, ne priznava pa mu, da je njej enakovreden partner. Partnerji so sodelavci ne samo v postelji, temveč predvsem v vsakdanjem življenju, kar vključuje tudi vsakodnevno vzgojo otroka, ki živi s partnerjema – ne glede na to, ali obstaja z otrokom biološka vez.

Ne vem, zakaj se vedno vpije, da si mora moški prislužiti vlogo očeta. Kaj pa mame? Po tej logiki, bi si tudi mame morale prislužiti vlogo očeta. Narava pa hoče, da samo spoštujemo drug drugega in dopuščamo, da uresniči svojo naravno vlogo. Če bo otrok videl, da mati novemu partnerju zaupa in mu dopušča, da je moški v hiši, ne bo nobenih problemov.
[/quote]

Si ti ena ta nova ali en ta novi?

sluga ljubavi.

Dejstvo je, da morata sprejeti pravila vidva s partnersko na samem in se oba d ržati dogovora. Nič ni narobe, če mora hčekra pospraviti za seboj. Je pa narobe, če ti tvoja partnerka ne prisluhne ali vsaj naredi koraka proti tebi. Je pa res, da smo ljudje različni, eni res lahko živijo v razmetanem, umazanem in jih nič ne moti. sta mogoče glede tega različna??

“Spoznal sem novo partnerko, super se razumeva, po nekaj mesecih sva začela tudi skupaj živeti pri njej.”

Bedaka ne more nihče spoštovati, tudi otrok ne.

Odseli se, kdo ti brani. Če se postavim v vlogo hčerke, bi mi šel zeloooo na živce. Sicer pa MORAŠ urediti s partnerko, ne s hčerko, ne vem, od kod sploh ideja, da težiš hčerki. Tudi ob predpostavki, da partneričina vzgoja v resnici dopušča preveč “površnosti”, se moraš najprej pogovoriti s partnerko, kaj ona zahteva od hčerke. Oz. pišeš, da “Partnerka mi pravi, da naj bom popustljiv in se prilagodim” … torej odgovor imaš. Po par mesecih nimaš pravice ukazovati hčerki, “oče” ji nisi, sploh ker itak razmišljaš, da bi se odselil.

Če te motijo nenarejena gospodinjska opravila, jih naredi sam ali povej PARTNERKI, da naj jih ona oz. naj reče hčeri oz. se odseli, če se ne bosta s partnerko uskladila.

Ti svoje OCD navade in prakse obdrži kar zase in jih ne vsiljuj drugim. Ker edini primer “vzgajanja”, ki si ga navedel, se je vrtel okrog čiščenja, pospravljanja. Kot navajaš, tudi partnerki urejeno stanovanje ni “tako pomembno”. Imajo pač kot družina drugačne standarde čistoče oz. kaj je sprejemljivo.

In najstnica ima po svoje tudi prav: če ji ne bi težil, bi verjetno tudi prej pospravila za sabo (saj, kako je bilo pa prej?), ker pa to tebi veliko pomeni, ti pa “prepušča”, da to sam urediš. Skratka, izkorišča tvojo obsedenost s čistočo, ker VE, da boš pospravil ti, če ona ne bo. Ti “neurejenosti” ne moreš gledati, ona jo pa lahko. Se pač upira, ker ji vsiljuješ svoj “red”. Zakaj bi ta moral biti kaj boljši kot njen/njun?

Ali je tudi to, da se preseliš k nekomu po parih mesecih odraz tvojega OCD-ja, presodi sam.
Saj veš, “pošlihtano življenje” pa to…

Pooblastila za vzgojo resno? Ta dekle ima svojega očeta in avtor ji to ne bo nikoli, lahko ji kvečjem samo prijatelj in tu se zadeva zaključi. Imam podobno izkušnjo iz mladosti in čim je očetova partnerka začela špilat drugo mamico sem z njo zaključil, ignore dokler se nista razsla z ocetom.

Punco pa po drugi strani tudi razumem, nek xy jebiveter ti pride v stanovanje in te začne komandirat, čakaj malo kolega kdo si ti njej ze? S tvojim nasvetom bo dobil od njene hčerke samo prezir in še manjše spoštovanje. S spoštovanjem je pa tako, tisti, ki ga zeli, ga mora tudi sam pokazati in to se ne pokaze s tem, da prides v tuje stanovanje komandirat tujega otroka. Na njenem mestu bi ji v momentu, ko bi zacel srat s komandirajem objasnil, da mi kot prvo ni oče in nikoli ne bo, kot drugo mi v stanovanje moje mame nima kaj komandirat, drugace ima na izbiro ali gre sam cez odprta ali mu jaz pomagam cez zaprta vrta in da se bova ze z mamo zmenila kako in kaj.

skenslaj žensko.oče gor ali dol.ko ste skupaj ste druzina in te je dolzna ubogati.če ji mama vse dovoli to pomeni,da je NE vzgaja.
v teh časih starši ne vzgajate otrok ali kako?

Pa a ste se s tvojim prihodom dogovorili za kakšna pravila, ali si se kar ti sam odločil, da “boš naredil red”? Ne gre tako. Ti si prišlek, ti si tisti, ki se prilagaja, to je eno. Drugo pa, o nivoju čistoče in pospravljenosti se dogovori s partnerico, ne s tamalo. Če ti nivo ne ustreza, ga nimaš pravice vsiljevati nikomur, lahko sam sprejmeš kompromisni dogovor, ali pa greš.

Si že bil na pogovoru pri gospodu župniku? Če živiš na koruzi, je to greh. Morata se poročiti, in to obvezno cerkveno. Partnerka mora s hčerko trikrat na teden k maši. Potem bo vse v redu. Če ne, jo moraš zapustiti. Vse to ti bo gospod župnik razložil. Bodi blagoslovljen.

Enako kot že nekateri drugi tukaj ti priporočam da se razideš z njo.
Je dovolj samskih zunaj in vsako leto več…

Kakor sem prebral, mi zgleda da se je hči navadila veliko od svoje mame in ena od teh je zanemarjenost.
Prvo kar jaz pri partnerjih poiščem je, če zna skrbeti za prostor v katerem živi. Brez te osnove nikoli nimam veliko upov da bo kaj iz njih.