Otrok nima družine
Najprej izpoved moje stiske: Ne štekam enih bluzatorjev, ki nimate nič konstruktivnega za povedat osebi, ki želi nasvet in tle sam svoje frustracije zlivate gor. Če nimaš kej pametnega za prispevat, ne komentiraj. Prou srce boli, ko vidim, da eni sam želite osebo še v slabše filinge spravit.
Skratka, mamica, predlagam ti, da sinku poveš, da ga imaš zelo rada in da ti je hudo, da je tako kot je. Potem bi pa jaz nadaljevala v smislu: Nekateri ljudje kot sva midva s tvojim očijem nismo za skupaj živet. Zato sva šla narazen, ker bi se skupaj kregala in bi nam bilo vsem trem težje in slabše. Družina običajna res nismo več, ampak te pa imamo radi, skupaj ali pa narazen. Tvoje babice in dedki te tudi imajo radi. In če pogledam tako, v bistvu smo mi vsi ena velika družina. Ti, jaz in oči in vsi tvoji stari starši, teta Anja (si zmišljujem zdej ime), stric Marko, sestričnica Nina…
Jaz mislim, da je sinko v stiski, ker se primerja z drugimi. Ne želi izstopati, ker to v tem primeru ni prijetno zanj. Vse bo še okej. Sam pogumno. Ti si mu cel svet. Jaz sem odraščala z mamo, oče mi je bil moj dedek. In zdaj ko sem starejša, sem neskončno hvaležna za dedija. In razumem za nazaj, da sem mela krasno družino, čeprav sem se kot otrok bala pred drugimi povedat, kako je pa pri nas.
Forum je zaprt za komentiranje.