Otročiček v šoferjevem naročju
Danes skoraj nisem mogla verjeti svojim očem. V mestu avto, šofer in sopotnik spredaj, vsaj ena oseba zadaj in otročiček star morda tri, štiri leta v šoferjevem naročju. Oba seveda nepripasana.
Žal sem preveč časa preverjala, ali sploh vidim prav, tako, da si nisem zapomnila registrske tablice. Brez odlašanja bi obvestila policijo …
Mene tukaj v okolici grdo gleda najmanj pet parov oči – ravno zaradi tega razloga. Samo oni svoje otročke in vnučke še vedno furajo spredaj. 🙁 Pa celo dve perli od očet imamo, ki svoji hčerki (ena ima dve leti, ena pa sedem let) prevažata spredaj na motorju. 🙁 Tudi policija ne odreagira, smo že klicali, ampak se vedno izgovorijo, da ne morejo nič, če jih sami ne dobijo. Da pa bi prišli kdaj sem, jim pa “ne rata”:(
LP
JANIS,daj prosim preberi šeenkrat prvi stavek!!!!!!!
Normalno,da mi ni vseeno toda nekomu recimo bo čudno,da ti svojega otroka poljubljaš vsake pet minut in se mu bo zdelo,da se “čudno” vedeš do njega,pa te bo prijavil za nadlegovanje!?
Vem,da lubčkanje in ta grozna vožnja ne gresta v isti koš ampak nevemo a je avto stal,je bil parkiran ali je vozil z njim.
Pa sej je ful stvari nevarnih recimo rolanje,kolo,… pa kaj čmo vse to otroku odvzet?
Moje mnenje je tako napisala pa bom šeenkrat,da TEGA NE ODOBRAVAM IN MOČNO UPAM DA JE BIL AVTO PARKIRAN.
Ma kaj pa vem … OK, tudi jaz ne odobravam vožnje po mestu na tak način ali pa da greš nekam na daljšo razdaljo tako … se pa zgodi, da se na vasi tudi mi kdaj tako prevažamo (pa to govorimo o razdaljah ki niso daljše kot 1 km z zelo znižano hitrostjo vožnje – pa ponavadi tudi poskrbim da sta oba … oče in sin … pripasana z varnostnim pasom voznika). To je za malega taka dogodivščina in je potem ves ponosen, da je avto vozil. Se še spomnem časov, ko je mene moj oče tako prevažal in kako je bilo to fino.
A ja … sedaj me boste pa verjetno res linčale … ja, se je tudi že zgodilo, da je moj peljal malo ta malega spredaj na športnem motorju (200 – 300m) … pa brat od mojega ravno tako. Seveda zelo zelo zelo počasi in previdno, sam če bi ve to videle bi vam verjetno čeljust vem sfrlela, ne?
Vsak po svoje. Se pa tudi jaz hudujem, ko vidim po cesti recimo 2 letnega otroka na zadnjem sedežu, ki veseljo skaklja gor in dol po avtu. In na žalost jih ne vidim ravno tako malo (pa to govorimo, ko grejo na kako daljšo pot … recimo na morje ali iz morja).
Ko je bila moja tako majhna, sem se nonstop kregala s svojim očetom, ker jo je prevažal tako, kot je zgoraj opisano. Dosegla nisem nič(hvala bogu se ni nikoli nič zgodilo), saj se je njemu dobro zdelo, tamala pa je vriskala. Dosegla sem edino to, da sta se odpeljala “normalno”, nazaj pa zopet po njegovo:((
Imam pa tudi eno čisto sebičen razlog, zakaj se bi vtikala v to, kako – varno ali ne, starši vozijo svoje otroke – iz istega razloga, kot hočem, da motoristi nosijo čelade in kot hočem, da se v avtu vsi vozijo pripasani.
Sem enkrat prebrala v enem članku in se mi je vtisnilo v spomin. Torej, zakaj to ni samo njihova stvar (konkretno se je šlo za motoriste) – ker v primeru nesreče imajo motoristi veliko možnost hudih poškodb glave (če seveda preživijo) in stroški zdravljenja takih poškodb so enormni- ker se dolgo časa zdravijo, se ponavadi nikoli ne pozdravijo itd. Denar, namenjen za zdravstvo,je omejen, prispevam pa ga tudi jaz in več kot gre denarja za zdravljenje takih poškodb, ki bi si jih dalo enostavno preprečiti, manj je denarja za druge stvari- npr. preventivne preglede pri ginekologu, zdravila zame. In zato to ni samo njihova stvar…..
Tudi meni se to zdi skrajno nedopustno!In KJG ne verjamem da bi j6534 načela to temo če bi bil avto parkiran.
Moj 2letnik je prava trmica in žal večkrat tudi doseže svoje ker je res noro vztrajen, ampak ko smo v avtu, bo sedel v svojem sedežu in PIKA!!!Takrat me ne zanima če se dere in tuli, tako bo in nič drugače.
Me kar zmrazi ko vidim kako kolegica vozi tamalega v vrtec, sedi zadaj na sedežih, nepripet, kaj šele da bi bil v stolčku…Sem jo malo povprašala zakaj tako, pa je rekla da pač noče v sedež. Mate pa jajca, je bil moj komentar, dalje pa se ne vtikam. Njen odgovor je bil, kaj pa ma za bit?!
Tako da vsak po svoje, ampak meni se to ne zdi neko vtikanje v vzgojo, pač pa smo starši tisti ki moramo poskrbeti, da so naši sončki čim manj izpostavljeni…nesreč je že itak preveč…
BGV, statistično gledano naj bi se največ hudih nesreč zgodilo ravno na takih “kratkih” vožnjah. Lahko greš še tako zelo počasi, dovolj je, da en drug prileti vate. To, da otrok v avtu ni pripet in prosto skače po zadnjih sedežih ni nič bolj sporno kot dejstvo, da je otrok za volanom ali na motorju!
Žal je moja prijateljica razmišljala podobno, kot ti. Le, da niso dali otroka za volan, da mu bo dobro in bo “ponosen”, ampak so ga iz avtosedeža odpeli, ker je hudo jokal. Da bi ga dedek potolažil, itak je bilo do njihovega cilja nekje 800 m. Ampak usoda se je poigrala – nasproti vozeč šofer je med vožnjo zaspal in čelno trčil v prijateljčin avto. Otroček je žal umrl. 🙁
Otrok je lahko ponosen tudi na druge načine.
LP
ŽN … če bom gledala na to kakšne vse nesreče se dogajajo, bom ostajala cele dneve doma in ne bom šla nikamor. Otroku pa tudi ne bom privoščila nič “prepovedanega”, ker … bognedaj, da ne mu kaj zgodi. Tako mesece ponoči nisem spala po tem ko sem prebrala tu na forumu o tistem otročku, ki je umrl ponoči brez posebnih znakov bolezni. Cele noči sem se prebujala in hodila gledat ta malega če diha. Prebirala sem kroniko, pa forume tipa Bolečina ob izgubi bližnje osebe … in postajala histerična.
Lahko se zgodi da nas povozi avto, ko pravilno prečkamo cesto … ali da trešči v nas avto/tovornjak/avtobus in ostanemo ravno tam. Zato ne razmišljam o teh stvareh. Se izzivam nesreče (kot da bi šla na glavno cesto z otrokom spredaj, jaz sem govorila o vožnji čez dan po uličicah v vasi), ampak pa tudi ne paničarim … … vsaj ne več. :)))
Tudi pri nas (eno leto pa še malo starosti) imamo zaenkrat eno in edino trdno fiksno pravilo, ki se ga bomo držali kot pijanec plota – v avtu smo vsi pripeti, hčerka v svojem sedežu, pa če gremo z avtom samo za 50m!!!! Od tega se ne bo odstopalo, pa če se bi tamala razpištolila do konca v sedežu. In nič varnejši nisi na kratkih vožnjah kot na dolgih – okrog svojega doma, kjer že vse poznaš in si vajen cest, še hitreje kaj spregledaš. Pa se lahko tudi voziš zelo počasi, ampak ti to čisto nič ne pomaga, če je tisti, ki se zabije vate, hiter. Saj bo mogoče on kriv, a kaj ti to koristi pri poškodovanem ali (bognedaj) mrtvem otroku. In v Sloveniji je na cesti zadosti norcev, da lahko hitro kakšen prileti izza ovinka.
BGV, pripenjanje obeh s pasom (in v naročju) je pa še bolj problematično kot sploh ne pripeti – v tem primeru bi v primeru naleta oče deloval kot ovira, ki bi stisnila sina ob pas in bi ga zmečkal. Sin ima verjetno večje možnosti, če bi ga zabrisalo po avtu….
Jaz ne odobravam takih dejanj glede voženj in vsega ostalega ” kar je nam nevarno “. Ne čutim se pa tudi poklicana, da bi se zaradi tega vmešavala.
V tem primeru bi non stop visela na telefonu in vrtela 113 ali CZD.
Vsak starš je za svojega otroka odgovoren. In še nikomur ga niso odvzeli in ga predali rejnikom, če je bil na prvem sedežu. Posledice itak nosijo starši – in to še kakšne – če se karkoli zgodi.
Kaj naj vsakega, ki kadi v prisotnosti otroka zatožim centru, da ga starši ogrožajo?
Ali če mu v trgovini ne kupim bommonov in ga vlečem iz trgovine sem seveda za pred sodnika za prekrške, ker grobo ravnam z otrokom?
Ali pa starega dedija peljejo na urgenco in ga tam pustijo in gredo na dopust in so telefonsko nedosegljivi 14 dni?
Ali pa ko je pač sosedova Polonca na igrišču v polulanih hlačkah, ker je mamica skočila čez plot z poštarjem v tem času.
Nisem nobeden rešitelj hudega in še najmanj tožnik.
Nekaj drugega je nesreča ali pa izzivanje le te! Vam pa, ki to počnete brez slabe vesti, vseeno želim, da se vam ne pripeti kakšna tovrstna tragedija.
LP
Glede te teme se jaz popolnoma strinjam z ŽN.
Naj povem svojo izkušnjo: peljala sem se v avtu s svojima dvema otrokoma. Samo do železniške postaje. Le 2 km, po mestu (ne LJ), vozila sem slabih 50 km/h. In kaj se mi je zodilo? Tik pred koncem vožnje mi je na cesto s stranske poti skočil avto, v katerem je sedela gospa, ki me je enostavno spregledala. Trčili sva na polno, skoraj brez zaviranja. Jaz čelno v njen bok. Ko je prispel rešilec, kaj je bilo prvo vprašanje? Ali sta bila otroka v avtu pripeta z varnostnim pasom. Seveda sta bila oba v svojih sedežih, varno pripasana. Ne upam si niti pomisliti, kaj bi bilo, če ne bi bila! To je še posebej poudarila tudi zdravnica, ki nas je pregledala in ugotovila, da smo jo vsi trije v našem avtu odnesli skoraj brez skrivljenega lasu. Toliko pa sem odgovorna, da mi je kristalno jasno, kako bi moja otroka poletela, če ne bi bila pripeta!
BGV, nad tabo in tvojim milo rečeno neumnim razmišljanjem sem pa vedno bolj razočarana :((( Zberi se, punca! Saj si vendar mama…
Tako kot dela bugi, se pri nas vsake toliko časa afnamo na domačem dvorišču, dolgem 20m, kjer ni šanse, da bi se lahko karkoli pripetilo, če ne štejem, da pade iz strehe strešnik na avto. Na cesti tega ne počnem. Moj otrok je bil do sedaj v avtomobilu nepripet samo 1x in to pri meni v naročju na poti na urgenco zaradi dihalne stiske, ko mi ni smel zaspati. Se pa ne vtikujem v druge, čeprav tudi sama vidim te male šoferje skoraj vsak dan. Menim, da če se jim bo kdaj kaj zgodilo, bodo itak svoj križ nosili sami in sami bodo morali s tem tudi živeti naprej, kar je pa po moje najtežje.
Ne, najhujši križ bodo nosili otroci, ko bodo morda zaradi glupih staršev imeli uničeno celo življenje, ker bodo morda pristali na invalidskem vozičku, ali pa bodo imeli tako hudo poškodovane možgane, da bodo do smrti defektni in odvisni od drugih. Trpljenje staršev ob tragediji njihovega otroka, ki bi jo bilo možno preprečiti, je pri tem zanemarljivo in ni omembe vredno.
Prav si predvidevala, da avto ni bil na parkirišču, dvorišču ali osamljeni poljski poti. VOZIL je po mestu ( ki sicer ni Ljubljana, a vendar …) v času prometne konice malo pred tretjo uro.
Mislim, da se ne vtikujem v življenja drugih in bilo bi mi težko obvestiti policijo po eni strani. Po drugi strani pa, mar ni dolžnost nas vseh, da zaščitimo in varujemo tiste, ki tega ne zmorejo sami …
A bi mogli vsi enako razmišljati, enako živeti? In če ne mislimo vsi tako kot ti smo že neumni in neodgovorni?
Veš … prav vseeno mi je, kaj si ti misliš o meni. Jaz zase vem, da mojega otroka ne spravljam v nevarnost oziroma ne večjo nevarnost kot ji je izpostavljen pri vsakodnevnih opravilih kot je prečkanje ceste.
Sicer sem pa popolnoma zbrana, hvala. Ni ti treba skrbet še zame. Saj imaš svojih skrbi več kot zadosti.
No, j6534, meni je vseeno ali je to Ljubljana ali pa kranj. Majhen otrok na prvem sedežu nima kaj delati. Pa če tudi se pelje avto “le” 30 km/h.
bom pa dodala tole; najbolj zanimivo mi, ker ste nekateri zadnjič s prstom kazali na podobno temo o odgovornosti (tema o spanju otrok na poroki), danes pa preberem, da znate biti tudi, iz mojega stališča gledano, nekateri ravno tako neodgovorni, kot ste zadnjič drugim očitali v zgoraj navedenem primeru. Vidite, kako nismo vsi na vseh področjih idealni? Pravzaprav, to jaz nisem niti mislila.
Pa brez zamere.