Osamljenost ostarele mame

Mama je stara 80 let. 5 let je vdova. Vedno je bila z možem, prav tako je bila preveč navezana na nas. Vedno je cela familija morala z njo praznovati vse praznike, niki ni znala biti sama. Zdaj je res sama. Vsak dan sem pri njej, vse urejam in ji vozim. Sama se, hvala bogu, rihta, kuha, pere. Problem je, ker je osamljena. Ima en kup ostarelih prijateljuc, s katerimi se slişi po telefonu, še vedno pa pade v depresivno stanje, če mene ni. Lahko jo pokličem 5x na dan, ni isto. Brat živi na drugem koncu, ima svoje življenje, vsaj 2x dnevno pokliče, vendar sem za vsak dan sama. Njena žalost me prizadene, prilagajam naše obveznosti, naše obiske, sploh pa počitnice samo njej. Dom in pomoč na domu zaenkrat zavrača. Zanima me samo, če sem dolžna skrbeti za mamo v taki meri, da jo zabavam. Pamet pravi ne, srce pa je zmedeno… V bistvu je problem v meni, ker mislim, da ji moram olajšati osamljenost, vendar me ta skrb obremenjuje in mi je vedno bolj odveč. Kaki pamrten nasvet? Hvala.

Ojej…ni dobro, res ne, kot ugotavljas sama, še zlasti zato, ker pravis, da ima ‘svojo generacijo’ – še vedno. Zato je njen pretiran sebicni odziv brez realne osnove. Naj se s svojo generacijo bolj poveze – konec koncev bodo pocasi odhajali…

Misli malo nase – na svojo druzino, bližnje; da ne bos na koncu ti sama… Ne pises sicer, kako se tvoji bliznji na to odzovejo, saj ti verjetno ob vsem tem zmanjka casa ne samo zase, temvec vse ostale okoli…

Seveda ni dobro. Tu imas svoje življenje. Naj si najde animacijo ali naj gre v dom, tam bo imela dosti družbe . Moja tašča je v domu, je vsa zadovoljna ker imajo dosti družabnih zadev, ustvarjajo, doma se je pa dolgočasila.

Seveda ni dobro. Ti imas svoje življenje. Naj si najde animacijo ali naj gre v dom, tam bo imela dosti družbe . Moja tašča je v domu, je vsa zadovoljna ker imajo dosti družabnih zadev, ustvarjajo, doma se je pa dolgočasila.

Pa poživimo novi mon s kakšno debato, razmisljanjem, morda tudi nekoliko nenavadnim partnerstvom, ki sta ga javno razkrila spodaj posredovana Slovenca …

Meni zelo nenavadno in nedoumljivo, a nekaterim – ocitno – taksna poli razmerja ne predstavljajo vecjih tezav, kljub prihajajočemu družinskemu zivljenju.

Kaj menite, forumci, kako bi se vam zdelo,  ce bi partner nekega dne predlagal odprto zvezo?

https://www.zurnal24.si/magazin/odnosi-in-prosti-cas/video-ta-slovenca-tudi-v-njeni-nosecnosti-prakticirata-odprto-zvezo-366233

Tvoja mama je zelo zahtevna. Vsak dan si pri njej, ji pomagaš. Le kaj bi še hotela. Srečna je lahko, ker je še kolikor toliko zdrava. Verjamem, da ji je hudo, ker je sama in depresivna. Ampak tudi tebi ni lahko. Ostani taka kot si, mami pa povej, naj toliko ne jamra, ker je drugim starostnikom mnogo huje, predvsem tisti, ki so hudo bolni, nepokretni, itd.

Mama naj tudi malo počiva, gre na sprehod, kaj naredi, naj gleda televizijo, posluša radio, koga pokliče po telefonu, naj moli ali posluša mašo. Dan ji bo minil kot bi mignil.

Kaj če bi mami našla neko ‘pomembno zaposlitev’, da pozabi na dolgčas? Je mogoče tip osebe – uboga jaz?

Če je skoz doma me niti ne čudi, če se pritožuje. Verjetno ji ne bi bilo dovolj niti, če bi kar stanovala pri njej.

V glavnem.. ti se moraš naučiti reči tudi ne. Če imaš obveznosti pač ne moreš še k njej. Če hočeš nekam na dopust, greš, ne pa da se stokrat prilagodiš.

Ona si pa mora poiskati zaposlitev. V LJ je super društvo upokojencev. Imajo več lokacij, ogromno dejavnosti, tako da sem 100% da se nekaj za vsakega najde. Če je samostojna, mobilna.. definitivno za razmislit.

Pa saj so društva tudi drugje. Če jo to ne zanima pa jo bo treba spravit na realna tla saj te potemtakem čustveno izsiljuje. Ti imaš svoje življenje. Ne moreš ga posvetit le njej, sploh če imaš svojo družino. Če je njej pod častjo iskat animacojo drugje, naj bo tudi tebi prihajati k njej.

Prav in lepo je, da ji pomagaš in da zanjo skrbiš, vendar imaš pravico, da postaviš mejo, ki je tebi sprejemljiva.

Ti si tista, ki more reči npr. 5 x na teden bom prišla za eno uro k tebi, 2 x na leto pa bom šla na dopust za 10 dni, če se ti to zdi dovolj.  Tisto drugo kar čutiš itak ni veliko vredno, ker ne delaš iz srca, ampak zgolj iz obveznosti.

Mislim, da je tudi čas, da mami najdeš pomoč, bodisi npr. 2 x tedensko po eno uro, ko tebe ni. Gre za podjetja, ki pomagajo starejšim, lahko tudi s pogovorom.

Potem so tu tudi Društva upokojencev, kamor se lahko vključi in je vsaj malo aktivna ali gre vsaj na en izlet letno za majhen denar.

Bistveno je, po mojem mnenju, da pomagaš, vendar da pri tem postaviš razumno mejo. pa da brez slabe vesti predelaš krivdo, ki te verjetno najbolj obremenjuje, če rečeš ne. Če imaš mo žnost se pogovori s kakšnim psihologom kako se naučiti slabo vest vreči čez ramo.