Orientacija

mene pa zanima, če ma kdo takšne težave z orientacijo kot včasih jaz.
Še posebej, če na določenem kraju še nisem bila. Večkrat se mi namreč zgodi, da recimo gremo kam, malo po ulicah, potem pa nazaj do avta. ???? Pol pa hodimo, jz si pa vedno mislim v glavi… a TU smo šli? Sploh nimam občutka za prostor oz. okolico, in si nikakor ne morem priklicat v spomin, da sem tu pred par urami hodila. Tak smešn občutek… 🙂 Ali pa recimo, potem ko že desetič zavijem v hotelu na narobe stran… 🙂 Pa točno vem, kje je moja soba, no, vsaj kje bi mogla bit… 🙂 da ne govorim o drugih podvigih. Prav smešno, moji možgani sploh nekako “ne dojemajo”… ma ne vem. Nekje sem prebrala, da se tega, torej smisla za orientacijo, ne da kej spreminjat, če nimaš, nimaš. 🙂
Sicer pa hvala bogu za vse prijazne ljudi, ki te usmerijo… Torej, če vas kdaj srečam na ulici, hvala že vnaprej! :))) hehehe…

kk zdej tu dol pridem…

hm men se to nardi ko sm koma pijan…..:)drgac mam pa kr dobro orientacijo..ja mogoce bi pa mogla bolj opazovat stvari:)ce ves kaj mislim..

Sva že dve…Če hodim po gozdu, se mi zdi, da skozi hodim naravnost. Če hočem potem ugotoviti, v kateri smeri je bila začetna točka, potem vedno mahnem mimo.
Joj, enkrat sem se izgubila v Trstu, moj mož je takrat nabavljal ribiško opremo v eni trgovini, jaz pa sem si ogledovala trgovine z oblekami. Ful sem se trudila, da bi si zapomnila, kje hodim, pa vseeno sem potem zgrešila…K sreči sem potem od daleč videla eno znano stavbo in sem po velikem ovinku prišla na cilj…:-))

LP,

Alenka

Jaz imam tudi zelooo slabo orientacijo oz. je sploh nimam, pa se zaradi tega sploh ne sekiram. Se mi še ni zgodilo nič slabega zaradi tega. Mi pa nikoli ni nerodno vprašati, kje sploh sem.

Jaz nisem ravno biser, ko gre za orientacijo, pomaga mi pa naslednja finta: vsake toliko časa pogledam nazaj in si zapomnim eno opazno točko (reklamni napis, ime ulice ali kakšno izstopajočo stavbo) – tako dobim občutek, kako bo, ko se bom vračala. Pomaga!!!

oh, jaz tudi! A to je baje značilno za ženske, da nam pač ne leži najbolj prostorska orientacija – gre za tiste finte, ko imajo ženske v možganih bolj razvite določene stvari, moški pa pač nekatere druge – no, in prostorska orientacija naj bi bila bolj v moški domeni, tako da, ne se sekirat, si čisto normalna! :)) Se pa baje da vsaj delno natrenirat to – da si pač bolj pozorna, razmišljaš, kje hodiš itd.

Npr. jaz ko sem še vozila ure za vozniški izpit in mi je npr. inštruktor rekel, zdaj pa idi do tja in tja, pa obrni in se vrni nazaj, sem se kao tam pač obrnila, a šla potem v drugo smer, torej še naprej, namesto nazaj, on pa krilil in kričal, da a se norca delam ali kaj!? :)))

Se strinjam z Majo. Baje, da zenske res imamo manj razviti tisti del mozganov, kar se tice orientacije in podobno.
Zelo podoben je tudi problem z zenskim parkiranjem (ze ki padajo zmeraj stosi na to temo z moske strani;). Zenske nimamo tako dobre globinske predstave kot moski, zato nam je res tezje parkirat kot njim. Brez heca…

Res nas je več takih. Tudi jaz imam slabo orientacijo. Si pa tudi pomagam tako, da če sem prvič kje, potem si skušam zapomniti kakšno posebno stavbo, ime kakšne trgovine, tako, da nekako sledim, kako se bomo vrnili. Kaj čemo?! Samo kake slabe izkušnje s tem pa tudi nimam.

Pa se vam to dogaja, tudi ko same okoli hodite?

Jaz namreč sploh ne “mislim”, kadar me vodi kdo drugi (npr. če se v avtu peljem kot sopotnica ali pa če komu sledim). Če pa sama hodim okoli, pa sploh ni panike.

Ko sem šla sama za en mesec v tujino, me je bilo kar malo strah, pa sem hitro ugotovila, da sploh ni panike, da se čisto znajdem in nikoli ne izgubim. Pa tudi zemljevid sem se takrat naučila uporabljati.

Tudi če se zdaj vračam recimo v Pariz, kjer sem preživela večkrat po 4-6 tednov mi ni panike, vsakič znova mi je vse jasno.

Imam pa blazne probleme slediti ustnim navodilom, ki vsebujejo “levo” ali “desno”. Takrat je najbolje, da mi kar z roko pokažejo, kam zaviti :))

eh jaz sem ista. kadar kolesarim imam ves čas mobitel na dosegu roke, pa fant mi skico nariše. ko grem kam z avtom (kam dlje) se obvezno zgubim. ampak do zdaj sem se na srečo še vedno našla.
Niti poti ki sem jih že 100X prevozila/ prehodila si ne zapomnim. Sem brezupen primer.

Js pa orientacija – dva različna pojma! Res je, da si tud js pomagam tako, da si zapomnim določene točke (npr. kako hišo s posebno fasado, reklamno tablo…), tak da to kar gre. Ampak leva, desna, to je pa živi polom! Sploh ju ne ločim, žal pa ma to slabost tudi moja hčerka. Zgleda, da smo ženske res slabše v teh zadevah pa kaj je to proti ostalim 99.999, kjer smo boljše! :))) kot moški!!!