Opravljanje na delovnem mestu

Kako se vam da?!?

lahko rečem sledeče – delala sem v kolektivu s samimi ženskami in samimi moškimi.
Ni bilo primerjave – moški so dosti večji opravljivci in čveke.
Ženske pa dosti bolj zahrbtne.

Meni se ne da in vedno, ko se “prične”, vstanem in zapustim prostor.
Seveda sem jim zato potem pa jaz predmet opravljanja, ker ne razumejo, zakaj …

Saj ravno to … Pa kaj je una rekla, pa kaka je tista, pa … Koliko energije in časa za neke bedarije?

Delam med samimi moškimi in mi je super. Vse si povemo v ksiht, se včasih tudi fajn skregamo, ampak se tudi hitro pobotamo in se znamo pohecati. Ne opažam nekega opravljanja, zahrbtnosti… Se mi zdi, da so kot odprte knjige, ki jih berem, pa če povejo, kaj mislijo, ali ne. So kar zanimivi, ja. ;-))

Če bi lahko izbirala, bi sigurno delala med moškimi:). Žal je tako, da kjer so same ženske je kurnik na kubik:)).

Opravljanje pomeni zdravljenje lastnih kompleksov.

Nikoli ne opravljam, sem pa posledično strelovod za bedastoče.
A me prizadane? Ne. Ker mi ljudje v službi pomenijo zgolj sodelavce in čisto nič več.

Enako, sem v ženskem kolektivu in je porazno. Dve sodelavki skoz četata prek gmaila, kakor se katera oglasi, je že nabijanje, prov veš kdaj se dopisujeta. Ogabno. Opravljanja se ne udeležujem in ko se začne se brigam zase ali zapustim pisarno. In seveda kot ostale pravijo, sem tut jaz po vsej verjetnosti velika tarča opravljanje. Pa mi dol visi, ker nisem v službi zato, da bi sklepala prijateljstva.

Tudi pri nas je ogromno opravljanja. Ženski kolektiv. Kokošnjak!
Včasih mi je šlo do živega, zdaj nič več.
Kot pravi Yo, ljudje v službi so samo moji sodelavci. Zakaj bi se sekirala zaradi njih?