Zdravo,

je kdo kaj bral letošnje finalistke za Onino zgodbo? Letošnje zgodbe, po žanru humoreske, sem natančno prebrala, ker sem letos prvič zbrala pogum in jim poslala nekaj svojega, pa nisem bila izbrana. To me jezi, ker se mi po prebranih finalistkah zdi boljša od večine (počutim se kot kak neuspeli talent na TV, ki besni nad komisijo). Sta mi bili pa dve zelo všeč (Pismo uredništvu in Nonino pismo za recesijo).

Pozdrav!

Hm. Onine zgodbe mi nikoli niso bile všeč (no, zadnjih par let jih nisem brala). Sem mislila, da nimajo med čim izbirat, ampak evo, zna biti, da samo komisija nima okusa ;-).

Glavo gor, punca. Če bi ti ratalo iz prve, bi bilo pravzaprav preveč kičasto, no!

Odločitve raznih komisij, žirij ipd. so čudna stvar, o kateri bi lahko napisali esej, pa vse skupaj ne bi nič zaleglo. Pravega recepta enostavno ni. Doživiš marsikaj, a ne moreš nič. Tudi komisija so “samo ljudje”. Da o različnih okusih in tudi strokovnih mnenjih ne govorim(o).

Pošlji zgodbo še kam, če je dobra, jo bodo nekje gotovo objavili!
Nonino pismo sem pa ravno prebrala (dobila na mejl) in moram reči, da mi je všeč!

K.

Titija,

ti izbori so hudo diskutabilni. Zgodb je prišlo tam okrog 200, izberejo jih pa deset. Verjetno uredništvo izbira tako, da bi pokrilo vse segmente Oninih bralcev. Tako je lahko tvoja zgodba zelo dobra, pa enostavno ni zadoščala tem skritim kriterijem. Ti kar vztrajaj!

Poslala. Letos prvič.
In prišla med deseterico.
Zelo sem vesela.

Čestitike! Ti privoščim čimboljšo uvrstitev! (čeprav je kičasto 🙂

Jaz sem prebrala Nonino pismo vnukinji, bilo mi je zelo všeč, ostalih zgodn ne poznam, tudi člani komisij so ljudje z zelo različnimi kriteriji in okusi, če je zgodba dobra je potrebno vztrajati. Že pred leti sem se udeležila nekega natečaja, med 180 avtorji sem se uvrstila med prvih dvajset, pa sem o ostalih prispevkih imela tudi sama zelo različno mnenje, nekateri so bili res vrhunski, nekateri pa po moji laični oceni na tisti seznam še daleč niso sodili. Če pišeš dobro vztrajaj, veliko uspeha ti želim

Titija, ali bi meni poslala tvojo neobjavljeno zgodbo, ev. pa jo lahko objaviš kar tukaj.

Prebrala sem vse, najmanj so mi všeč Palačinka, Kako sem preživela recesijo in se celo smejala, ker je kot srednješolski spis, in mogoče Pismo uredništvu, ker je tako nakladaška. Druge so take, da je v vsaki nekaj dobrega in se jih večinoma fino bere. Na Facebooku se navija za Pismo uredništvu.

Tudi sama sem letos poslala zgodbo na Onina zgodba 2010. Moja zgodba ni bila izbrana. S tem sem se lahko sprijaznila, ko pa sem prebrala izbrane, pa … ne vem, po mojem skromnem mnenju nekatere še naslova niso zadele.

A odpremo krožek neizbranih pa objavimo neizbrane?;)

Sem takoj ZA! Čeprav me je do danes že minila tista “sveta jeza” :o) Prvi dan sem imela fiksno idejo o tem, kako bom podrobneje analizirala vse zgodbe; vsebinsko, pravopisno, skladenjsko blablabla, iskala prvine humorja (kaj niso zahtevali humoreske?), prav tako žensko glagolsko obliko (kar pes, z vsem dolžnim spoštovanjem, ni), in poslala na ONO, potem pa me je, moram reči, minilo … ker je zunaj sonček, ker smo zdravi in ker je prav, da privoščim zmago drugim desetim ženskam … bi pa z veseljem prebrala neobjavljene zgodbe :o)
LP

Bil je eden tistih običajnih dni, ko se privlečeš iz službe, skočiš po »ta večjega« v šolo in »ta manjšega« v vrtec. Potem imaš na voljo dvoje; ali pripraviš kosilo za moža ali pa se počiš pred televizijo in se poistovetiš z eno izmed mehiških junakinj. Sredi globokega razmišljanja, kaj izbrati, je skozi vhodna vrata prihitel gospod mož.
Le bežen pogled nanj je bil dovolj, da se kruto zavem, da je v fazi »JBSK-ja« (stanje »Jaz Bi Se Kregal«, sicer še neraziskano pri moških primerkih in precej krivično dodeljeno pripadnicam ženskega spola).
Na zaslonu je ravno precej poraščen Mehikanec strastno poljubljal precej zbotoksirano soigralko, tako da je imel še naš pubertetnik kaj od tega.
»Čas je za izredni družinski sestanek,« je modroval najstarejši član družine.
Posedli smo torej okoli mize. Skozi misli mi je švignilo nešteto možnosti, kaj bi lahko bilo tako nujnega … je kdo umrl … je kdo koga ubil … je on, bog ne daj, koga ubil!?!
Potem sem se v grozi spomnila na njegov pulover, ki sem ga pomotoma oprala s kuhinjskimi krpami in ga že lep čas uspešno skrivam. Ampak zavoljo drastično pomanjšanega puloverja pa res ne sklicujemo družinskih sestankov?
»Recesija je …« je začel najdražji.
Skušala sem mu nameniti enega pametnejših pogledov, kar jih premorem in ki so sicer rezervirani za moje nadrejene v službi.
»A mu naj povem?« me je prešinilo.
»Recesija je povsod, čuti jo večina slovenskih družin.« je nadaljeval.
»A naj vprašam zdaj? Kako naj vprašam, da ne bom izpadla spet tako, kot takrat, ko sem mislila, da je veto vrsta avtomobila,« sem se borila sama s seboj. In moje misli so odpavale daleč proč od govoričenja našega družinskega poglavarja.
Jaz, Ana Gornik, pri relativno polni zavesti, priznavam sebi in svetu, da trpim za čudno vrsto primanjkljaja … namreč, tuji izrazi v slovenščini so moja slabost. Ničkolikokrat sem se znašla v neprijetni situaciji. Slišala sem za to njegovo recesijo že pred tedni na televiziji, pa sem preklopila na drugi program, videla sem članek v časopisu s to besedo v naslovu, ampak članek na sosednji strani časopisa je obljubljal do tri kilograme manj v enem tednu in tako sem …
»Draga moja družinica, potrebno bo zategniti pasove,« je mož pomembno končal svoj monolog.
Ozrla sem se po preostalih dveh poslušalcih, saj sem preslišala vse, kar nam je imel vrhovni poglavar tako pomembnega za povedati. Upala sem, da bom lahko iz njunih obrazov razbrala pomembnost družinskega srečanja. Jure se je trenutno raje ukvarjal z enim od svojih novih mozoljev, Nejc pa se je silno zabaval ob tem, ko si je skušal stlačiti nogo v usta. Grdo me je prešinilo, da trenutno ne delujeta preveč pametno. To imata verjetno po meni …
»Ah, če je samo to,« sem rekla kar tako, samo da prekinem tišino.
»Samo to! Samo to! je ponavljal moj mož. »A ti mogoče ne razumeš, kaj je to »re-ce-si-ja«?«
»Točno tako, dragi,« sem si rekla v mislih in se spomnila, ko mi je pred mnogo leti prinesel avokado, jaz pa nisem imela pojma, ali je to zeleno čudo sadje ali zelenjava in ali naj ga skuham ali …
»Zmanjšali bomo stroške … vsak izmed nas se bo nečemu odpovedal. Za začetek nehaj kupovati predrage in docela neučinkovite kreme proti mozoljem,« je rekel možek in pri tem prav sočutno pogledal Jureta, čigar obraz je zadnje čase res precej podoben vulkanskim kraterjem.
»Nejc ne potrebuje gore igrač, kot vidiš, se večino časa zabava s svojimi stopali …« je zavzdihnil. »Nekaj časa ne bomo kupovali novih oblačil, imamo polne omare, tako polne, da svojega modrega puloverja že lep čas ne najdem.«
»Ti, Ana, si pa lahko lase kar doma pobarvaš, če že prav moraš, pa tudi h kozmetičarki ti ni treba laziti prav vsak mesec.«
»Zaradi takih stavkov se ljudje ločujejo,« me je prešinilo. Ampak še kar ni odnehal.
»Odkar ni več tolarjev in so evri, se vajina mama (če misliš, da s tem, ko preusmeriš pogovor iz druge na tretjo osebo, omiliš povedano, se motiš) obnaša kot Paris Hilton. Vse se ji zdi smešno poceni, pa še večino stvari, ki jih nakupi, je neuporabnih.«
»Zaradi takih stavkov se ljudje pošteno zmlatijo, preden se ločijo,« sem tiho razmišljala.
»Če dobro razmislim,« se je končno oglasil Jure s svojim mutirajočim glasom, ki je spominjal na glas dunajskega dečka z mešanico Barryja Whitea, »bomo z recesijo Gorniki nehali živeti, naokoli bom pa hodil z razbrazdanim obrazom množičnega morilca, ker ti je škoda dati keš za moje kreme, Nejc bo pa verjetno v mojem lanskem zimskem kombinezonu smučal, čeprav je med nama devet prekletih let razlike!«
Ati je začuda mirno odreagiral: »Saj bo kmalu minilo, boš videl!« Toda Jure je že stekel po stopnicah in fantastično treščil z vrati svoje sobe. Tudi to ima po meni …

Zvečer, ko so preostali člani družine že globoko spali, sem potihoma svoje neznanje dopolnila s pomočjo računalnika. V trenutku je izpisal:
»Recesija je zmanjševanje gospodarske aktivnosti znotraj ekonomije, ki ponavadi traja nekaj mesecev. Indikator oz. pokazatelj recesije je negativna gospodarska rast, merjena z zmanjševanjem celotnega bruto domačega proizvoda v državi (BDP) dve četrtletji zapored. Torej, če je rast BDP-ja v četrtletju, v primerjavi s prejšnjim, negativna dvakrat zapored, potem je ekonomija v recesiji.«

Spat sem šla s kepo v grlu, zavedajoč se, da smo najverjetneje blazno revni in da sem večinoma kriva jaz, saj jaz kupujem hrano in oblačila in mi je res vse smešno poceni, odkar je denarna valuta evro. Moja bujna domišljija je začela v hipu delovati; prav jasno sem se lahko videla v grozljivo ponošenih oblačilih s tricentimetrskim narastkom na glavi, ob meni mož v šestkrat premajhnem puloverju. Ob naju otroka, ki beračita … Jure uspe izvabiti drobiž od mimoidočih ob zgroženem pogledu na njegov vnet obraz, Nejcu pa mečejo denar v voziček, kjer si ga pridno tlači v usta, iz katerih mu med drugim visi strgana otroška nogavica.
V postelji sem se premetavala še pol noči, toda proti jutru me je prešinilo: »Recesija, družina Gornik ti napoveduje vojno!« sem si rekla v mislih.
Žal ne samo v mislih, saj se je prižgala lučka na sosednji nočni omarici in nek pomečkan obraz s še hujšo frizuro, ki je samo bledo spominjal na moškega, ki je pred desetimi leti stal z mano pri oltarju, je nič kaj nežno spregovoril: »Ana, kaj te že spet trga?«
In potem je šlo res še samo navzdol … v popoldanskem času sem spet nudila inštrukcije dijakom, česar nisem počela že leta. V službi sem se strinjala z vsem mogočim nadurnim delom. In se prijetno smehljala. Jure je kosil travo sosedom, čeprav je kar naprej grozil, da naju bo oba z očetom prijavil socialni delavki v šoli. Moj mož je vsa hišna popravila opravil sam, kar se je sicer kasneje izkazalo za večji strošek, saj smo dodobra poplavili kopalnico. Če sem čisto odkrita, sem se tudi takrat režala, ko je mimo mene priplavala košara za perilo.
Po tednih tekanja iz službe naravnost domov, bedastega opravičevanja vzgojiteljicam, ker smo Nejca pozabili v vrtcu, prenašanja važnih dijakov, ki so jim »ta stari« dali denar, da jim jaz očitno ščaram znanje direkt v glavo in po vikendih, preživetih pri tašči, ker bomo tako, citiram moža: »privarčevali tudi pri hrani, « mi je bilo vsega dovolj.
Družinski sestanek je bil sklican na moj ukaz. In ko sem mislila ravno zatežiti o tem, kako zanemarjena hodim v službo, kako sem si morala sama populiti obrvi, ker mi ni več dovoljeno obiskovati kozmetičarke in izgledam tako kot zlorabljeni Fredi Miler, se je moj pogled ustavil na mojih treh moških. Juretov obraz je bil veliko bolj »gledljiv«, le nekaj mozoljev mu je še krasilo lica. »To imam od košenja trave. Več časa sem na zraku in ne za računalnikom. Pa še zaslužim!« je ponosno zapiskal in zabrundal hkrati.
Tudi Nejc se je režal iz svojega stolčka. Njemu recesija pač ni mogla do živega. Oči so se ustavile na mojem življenjskem sopotniku. Tudi Igor je bil lepo zagorel, kar sploh ni čudno, saj je skoraj vsak dan po službi pomagal očetu na njivi. Potem je ob večerih razlagal, kakšno krasno in zdravo zelenjavo bomo jedli in koliko ozimnice bo pripravil. In smo se smejali njegovim domislicam, kaj vse bo konzerviral … Osramočena sem sedla na stol. Vsi preostali člani družine so vzeli recesijo kot izziv in se spopadli z njo, samo meni se je zdela kot najhujša kazen, ki me je lahko doletela.
»Mislim, da smo lahko zadovoljni,« je rekel moj mož. Težki časi so nas zbližali in prepričan sem, da je najhujše za nami. In potem je rekel nekaj, kar bi moral reči vsak mož svoji ženi, četudi sploh ni res: »Ana, tebe je pa ta recesija še najbolj polepšala. S tem tekanjem iz službe na inštrukcije ter obratno si prav čudovito oklestila svoje telo. Saj si še bolj vidka, kot takrat ko sva se spoznala …« In potem me je tako lepo pogledal, da je Jure v trenutku zardel do ušes, zamrmral nekaj o »starih pohotnežih,« dvignil Nejca v naročje ter odšel z njim na dvorišče.
Ostala sva sama … za isto mizo, za katero sva pred leti pojedla svoj prvi obrok kot novopečeni zakonski par, za isto mizo, na kateri sva previjala oba najina otroka, za mizo, kjer smo se tolikokrat glasno smejali in kjer sva, zadnje tedne ponoči pregledovala položnice … za isto mizo. In vse besede so bile odveč … recesija je bila premagana! In potem sva stegnila svoji roki čez mizo, prsti so se prepletli s prsti …
Pozneje, ko sem v kuhinji roporala s posodo in razmišljala o novih pramenih, se je na vratih pojavil moj mož s časopisom v rokah. Precej pametno je pogledal izza očal in me vprašal: »Draga, kaj meniš o tajkunih?«
»O, ne že spet te tujke,« me je spreletelo. On pa je še kar čakal in čakal. Prekinila sem s pomivanjem in modro dejala: »Ah, vetrovi pač … kot vsi drugi … vetrovi … mislim.«
In stopil je k meni in me poljubil na čelo. »Ah, Ana, s teboj je življenje res tako enostavno.« In je odšel spet modrovat v svoj naslonjač.

Nujno moram preverit besedo »tajkun« na računalniku. Menda ja ne bomo lačni zaradi nje???

Pasajjevseeno,

hvala, da si delila z nami tvojo zgodbo. Je jasna, posrečena, škoda res, da ni bila objavljena. Imaš trikrat ja.

Jaz pa sem včeraj prebrala v Oni, da so Pismo uredništvu diskvalificirali, ker je avtorica spodbujala glasovanje na Facebooku. Hm, kaj če odkrijejo tele poste, pogruntajo, da propagirate določeno zgodbico in diskvalificirajo tudi to :-))))))))
Razna glasovanja, odločitve žirije itd. so pa itak zmeraj ajsi, ker kakor koli že obračamo, kakršne koli kriterije že postavijo—- na koncu gre zmeraj za subjektivno odločitev. Zamenjaj samo enega žiranta, pa bo zmagovalec čisto drug. Pa naj gre za pisanje, petje, slikanje… karkoli. Tako da se nima smisla razburjat. Moj oče pravi: kolajna in kugla nikoli ne zadeneta pravega….

Jaz sem glasovala za zgodbo, ki mi je bila najbolj všeč – zgolj zato, ker upam, da bom zadela bon za Merkator 🙂

Micccc,
hvala za mnenje … bom pa še kar naprej pisala za literarne natečaje … a ne več za Onino zgodbo … :o)
Lep dan še naprej.

Onina zgodba je natečaj na katerem sem že sodelovala. Nisem se uvrstila. Tudi letos ne, čeprav sem upala, da se bom, saj je moja zgodba nekaj posebnega in se loteva drugačne recesije, kot jo poznamo mi. Lotila sem se “posteljne recesije”, varanja, upadanja ….Morda je bila zgodba predolga, morda je bila kljub uporabljenim besedam in namigom, čisto mimo, ampak sem se trudila, ideja o vsebini je bila izvirna.

Tistim, ki so jo brali, so rekli “ful dobro”. Nisem bila jezna, ker so objavili druge zgodbe. Moraš imeti res srečo, da izberejo ravno tvojo. Sicer pa bog ve, kakšni so kriteriji. Vse objavljene mi niso všeč, ampak dobro. Komisija je “strokovna” in potrebno je to upoštevati. Vsekakor, še bom sodelovala, morda pa enkrat le trofim, kaj razpisovalci hočejo na mojem odposlanem papirju prebrati. Kdo ve? Vem,da znam in to mi je dovolj. Ta natečaj pa samo izziv. Irena

Onina zgodba je natečaj na katerem sem že sodelovala. Nisem se uvrstila. Tudi letos ne, čeprav sem upala, da se bom, saj je moja zgodba nekaj posebnega in se loteva drugačne recesije, kot jo poznamo mi. Lotila sem se “posteljne recesije”, varanja, upadanja ….Morda je bila zgodba predolga, morda je bila kljub uporabljenim besedam in namigom, čisto mimo, ampak sem se trudila, ideja o vsebini je bila izvirna.

Tistim, ki so jo brali, so rekli “ful dobro”. Nisem bila jezna, ker so objavili druge zgodbe. Moraš imeti res srečo, da izberejo ravno tvojo. Sicer pa bog ve, kakšni so kriteriji. Vse objavljene mi niso všeč, ampak dobro. Komisija je “strokovna” in potrebno je to upoštevati. Vsekakor, še bom sodelovala, morda pa enkrat le trofim, kaj razpisovalci hočejo na mojem odposlanem papirju prebrati. Kdo ve? Vem,da znam in to mi je dovolj. Ta natečaj pa samo izziv.

Hvala, ker ste glasovale!