“omejitve in prepovedi” v vezah
Japkica, nekaterim moškim je preveč, da ima ženska en faks, kaj šele, da bi imela dva. :))))[/quote]
Zaradi mene, če jih ima 10. Kaj ji bojo vse te diplome, če bo na koncu prodajala solato na tržnici.[/quote]
Pravzaprav faks dan danes res ne pomeni več veliko.
S prodajanjem solate na tržnici ni pa nič narobe.
v Razočaranih gospodinjah je tudi veliko receptov o “prepovedih in omejitvah” ☺[/quote]
Zanimivo, kaj vse gospod cinični ne gledajo. :)))[/quote]
še bolj zanimivo kaj gdč. probajo misliti (pa jim ne gre)
kaj vedeti še ni nujno to gledati (OK ob menjanju kanalov se tudi opazi ☺ — in ob moji vzgoji o filmih pač hitro dojemam kaj je point dogajanja na ekranu )
saj se ne konča vsako prijateljstvo v postelji … mnoga se tam utrdijo, mnoga pa pred posteljo razpadejo.[/quote]Ah a res moraš in vse ideale zapackaš..?[/quote]
emmm — saj ti nisem privoščil srčnih bolečin, par okoli kepe ali pa nezaželene nosečnosti.
vse kar sem napisal je povsem običajno — še travmatičnosti nisem omenjal, pa prebolevanja …
o packanju … kakšne svinjarije so ti pa šle skozi vakuum, ko si prebrala mojo objavico?
To si pisal za idealno zvezo.Prvi mora bit tak in tak, drugi pa onak in onak. Res redko se najdeta dva skup ki se jima ni treba v ničemer prilagajat ker sta si bodisi tako podobna bodisi sta takega karakterja (bolj jebivetrska).
Še vedno je tako, da prej ali slej trčimo v predpostavke (v delovanje) našega partnerja. Nekdo je bolj ljubosumen in v druženju svojega partnerja z nasprotnim spolom vidi potencialno možnost za prebeg na drugo zelenico. In potem “noče težit”, ampak na vsake kvartre pa izjavi v stilu A res moraš it spet z uno grupo, dajva bit tokrat doma ipd. Ali pa nenehno poudarja res se slabo počutim, ko se družiš z unim tipom in igra na slabo vest.
Itak smo pa vsi krvavi pod kožo in se ne bomo kar z lufta sprijaznili z vsem, kar nam naš partner predloži. Zato pa obstaja komunikacija, da se dileme predebatirajo. Valda smeš izrazit tud svoje mnenje recimo o preveč lahkoživem kolegu (primer iz enega komentarja), saj vsak vidi drugačno sliko (čeprav gledamo pa vsi isto).
Načeloma sem proti omejitvam, sploh takšnim, ki drugega partnerja postavljajo v manjvredni položaj, v položaj otroka (razno diktiranje, kako se mora obleč, kako govorit, katere so prepovedane besede v družbi ipd. so mi out). Na drugi strani pa obstajajo omejitve z razlogom.Omejitve, ki so posledice naših moralnih vrednot, preko katerih ne gremo. Npr. metanje ogorkov po tleh, papirčkov, praznih embalaž. Banalnost, ampak kaj takega pričakujem od partnerja in če ne upošteva, ga opozorim.
Omejitve tudi v sami komunikaciji, ki mora bit spoštljiva tudi v kriznih situacijah (če si v afektu, pa vsaj utihni). To mi itak spada pod zrel odnos, ne pod komandiranje.
emmm – samoomejitve in spoštovanje, da sva oba Osebnosti.
-.-.-.-.-.-
itak pa zaleže samo jezikavo babo poslati v 3PM, vršti kosilo skozi okno in se proti jutru vrniti domov pijan do nezavesti — vsaj za dva dni bo mir v bajti ☺
Najbolj žalostno mi je pravzaprav tisto, ko ženska malodane moleduje, naj njen moški ne gre spet v tisto pijansko družbo (kar skuša doseč z različnimi prijemi, od prošenj do prepovedi), ker se z nje vrne naklan ko mina, postane “pameten” in če je ženska “preveč glasna”, mu roka uide… Potem pa zjutraj sledi njegova skesanost, češ, tak pač sem ko pijem, kaj si mi pa sikala, mar bi bla tiho in bi počakala, da se streznim.
V tem primeru je prepoved tisti zadnji krik… namesto da bi samo spakirala kufre in šla. Pa ne more. Ker je navezana. Ker mata froce. Ala pa skupne kredite. Al pa skupne sanje izpred 20 let. Prepoveduje mu zaradi lastne nemoči spremenit situacijo.
Če moški začne hodit v pijansko družbo, je že to ponavadi odraz njegove nemoči. V takem odnosu sta potem oba nemočna in nezmožna ohranit odnos na nekem zadovoljivem nivoju. Človek mora res bit sposoben živeti sam s sabo, preden gre v nek resen odnos, saj le ta ponavadi osebne, nerešene težave čez čas le še poglobi.
Če je človek že prej pijan prihajal domov in se je potem na začetku neke zveze malo prilagodil partnerki in to malo opustil, samo zato, da je mir v hiši in ne zato, ker je rešil osnovni vzrok pijančevanja, obstaja vleika verjetnost, da bo s popivanjem kmalu nadaljeval (takoj ko bo dobil občutek, da je ženska zdaj “njegova”). Tak človek se ni pripravljen soočati s svojimi problemi, kaj šele da bi se brigal za partnerja/ko, zato je tak odnos obsojen na propad.
Problem je tudi, ko moški moleduje, da bejba ne gre v tisto družbo “starih, nedojebanih” prijateljic, ki se šlepajo na Dr romane in stereotipe!!![/quote]
Paco, se čutiš dolžnega, da vsako žensko “žrtev” obrneš tudi v moško “žrtev”? Je point napisanega v blatenju določenega spola, ali v predstavitvi določene situacije?
pa v čem je “problem”, da se ljudje uničuje(m)jo med sabo???
ukiniti socialo pa se nas ne bo tikalo.
Će se dva pobijata, zaničujeta, trpi familija … what the fuck – ni moja tema.
Moj “problem” je, da potem, ko gresta narazen sociala dodeli enemu stanovanje (iz tudi mojih sredstev), itak plačujem preveč socialnih delavcev … pa še ugodnosti za vrtec, šolo, štipendijo … dobijo.
Ta “socializem” je skvaril in še kvari družbo — da vsakdo lahko serje po tujem brez, da bi jih fasal okoli kepe.
Prepoved se meni ne zdi v nobenem primeru dobra poteza. Tako kot pravi krivokljunka, je verjetno marsikdaj ta prepoved nek klic na pomoč, ko eden od dveh ne ve več, kako bi rešil določen problem. Ali deluje? Osebno mislim, da dolgoročno ne. Zato si tudi ne predstavljam odnosa, ki bi dobro funkcioniral s prepovedmi, vsaj v našem okolju ne.
Omejitve so mi pa en tak čuden pojem. Ko se vozim po avtocesti, ne morem pritiskati na plin do konca – oziroma če to naredim, bom plačala kazen ali pristala brez vozniške. Pa jaz se ne počutim “omejena”, ker ne morem voziti 160, ampak zgolj 130. Si predstavljam, da se kdo drug pa tako počuti. Meni pač nič ne pomeni to, da ne morem voziti 160 in pač tega ne počnem. Pri omejitvah se mi zdi, da je ključnega pomena, ali partnerja dojemata nekaj, kar se (ne) dogaja, kot omejitev, ali ne. Če ti nekaj ni pomembno, potem tega ne dojemaš kot omejitev. Verjetno imaš manj stvari, ki jih dojemaš kot omejitev, če se s partnerjem bolje ujameta, imata podoben stil življenja, podobne vrednote, razmišljata podobno, … Morda igra pomembno vlogo tudi to, kako zgodaj sta začela hoditi, če verjamemo, da si v mlajših letih bolj “gnetljiv” in prilagodljiv in da si takrat brez nekega hudega napora enostavno ustvariš skupen stil življenja “ex novo”. Tako da spremembe v svojem življenju ne dojemaš kot omejitve, ampak kot zgolj -spremembe. Kot da si prejšnje življenje prerastel in zdaj imaš drugo…
Torej mislim, da prepovedi nimajo mesta (in učinka) v partnerskih odnosih v zahodnem svetu, Prav tako občutek, da si omejen zaradi odnosa ne vodi v pravo smer…
srce – spregledala si bistvo teme – da je vnaslov teme v narekovajih … ne kot zakon, kazen, dve okoli kepe … ampak kot smiselnost … tako_imenovano …
Se pravi, da je tudi tvoj problem, če se dva pobijata in zaničujeta a ne, saj potem ti to plačuješ, kot praviš. :))
Forum je zaprt za komentiranje.