Olje na balkonu – izvirna slovenska detektivka
@Kerstin: odgovor na članek so v popolnoma enaki obliki, kot je podan v tej temi nekaj postov višje, objavili v Mladinini rubriki Pisma v naslednji, 36. številki. takoj, brez pripomb.
Saj vem, princip je enostaven in danes na različnih področjih žal vse preveč prisoten:
1 – zamisliš si neko lepo teorijo,
2 – soočiš jo z realnostjo,
3 – ugotoviš, da se tvoja teza in realnost nekako najbolj ne ujemata,
4 – ne zavržeš teorije, kar bi od tebe pričakoval resen strokovni (znanstveni, novinarski…) pristop, ampak
5 – obdržiš svojo tezo, skomigneš z rameni in si rečeš: toliko slabše za realnost.
🙂
Kerstin je tole tako dobro napisala (hehe, vključno s kRITiko), da v bistvu skoraj ni kaj dodati. In če bi bila najkonstruktivnejša kritika mlajše in izbirčne populacije bralk okoli dvajsetih, ki se lahko pohvali s kar nekaj bralne kilometrine in ki si lastne izvode kupi iz svoje štipendije – primerek Olja na balkonu sem zagledala v njeni polici.
Vprašala: “Kakšna se ti zdi?”
“Dobra,” je bil odgovor, ki pove vse.
Ne daj se, pilgrim.
Jaz pa moram reči, da se kar strinjam s Katjo. Verjetno se je ideja MŠ že motala po glavi in ko je izšlo dokaj odmevno Olje, je pač padlo po njem. Ne morem se delat pametne, ker res ne vem, kako bi se počutila v tvojem primeru, ampak bi bilo škoda, če bi se pustil enemu Marcelu. Ki ga denimo jaz, prav zaradi te kritike, v Mladini in drugod niti ne povoham več. Ne ker bi mu zamerila grde besede, ampak enostavno zato, ker je z Vrenkom izgubil vso kredibilnost.
Končno mi je uspelo: dobiti Olje na balkonu v knjižnici in zboleti (a ne preveč) tako, da sem lahko v enem dnevu prebrala knjigo.
Zelo mi je bila všeč, simpatični so zame nekoliko staromodni kratki opisi poglavij, glavni junak se prikupi, všeč mi je ker ni on v prvem planu (zelo me motijo kriminalke, ki potem pišejo le o tem, kakšen je detektiv, zame mora biti ta nekoliko v drugem planu), razmerje med detektivom in njegovim vajencem je malo podobno tistemu iz Umorov na podeželju, čeprav je bil meni Breznik tu malo antipatičen. všeč so mi razni humorni vložki (kot tisto, da se je Breznik gledal na posnetkih varnostne kamere in si je bil kar všeč ali pa njegovi komentarji ob poročilu). Slog je lepo berljiv, a ne popreproščen. Tudi naslednje iz zbirke bom z veseljem prebrala.
Dve pripombi: malo sem užaljena, da je samo iz velikosti čevljev ugotovil, da niso ženski, ker “nobena ženska nima številke stopala 42”. To ne drži (žal).
Drugič: domnevam, da bo Ivana Premk nastopala v naslednjih knjigah, zato bo po mojem moteče, da je glavni junak Vrenko, njegova pomočnica pa Premk, zame preveč podobno.
Roman sem že priporočila naprej. V Cobissu pa še ne našla Retrospektive.
Lep pozdrav vsem, še posebej gospodu pisatelju!
Zelo sem vesela, da sem Vas zasledila tu, saj sem se tudi jaz spraševala, kdo ste.
Ne spoznam se ravno na literaturo, sem daleč od strokovnjakov, ki so tule, vseeno pa bi Vam povedala, da mi je bila vaša knjiga zelo zelo všeč in jo je (po mamini reklami) prebrala že vsa družina (brez kreganja v kakšnem vrstnem redu se bo to zgodilo, pa seveda ni šlo 🙂
Iskrene čestitke in seveda komaj čakamo naslednjo knjigo!
Ja, drži, da št. 42 za žensko res ni nobena rariteta več. Poznam nekaj žensk, ki so nižje od mene (pa nisem ekscesno visoka, ampak samo nekoliko višje rasti) in se ponašajo s to precej večjo številko čevljev od moje.
Je pa po drugi strani res, da bi vsak zanikrn kriminalist moral razločiti med ženskim in moškim čevljem, celo če gre za gojzarje. Z dragim nosiva čevlje iste številke, a si jih niti slučajno ne bi mogla deliti: če nič drugega so ženski znatno ožji, pa tudi sicer se kopita razlikujejo.
Sklep: pzp. bi lahko šlo za žensko, saj ženska lahko obuje moški čevelj in tako “blefira” spol, moški pa bi le stežka spravil nogo v ženski čevelj iste številke, kot je njegova, najbrž pa bi imel težave tudi, če bi se skušal spraviti v ženske čevlje večje številke od svoje.
@mitzie: hvala, a upam, da čim manj ljudi gleda tv za dobro jutro, so me kar malo prisilii, češ, da je dobro in nujno za reklamo. sicer pa nisem od tistih, ki bi jim to pasalo.
Pilgrim!
“Od petnajstih založb mi ena tretjina sploh ni odgovorila, nekaj jih je odgovorilo, da se s tem žanrov ne ukvarjajo (kot da gre za nižji žanr). Žal je še vedno tako, da se razlike med ‘nizko’ in ‘visoko’ literaturo brišejo, pa čeprav živimo v postmodernem času,” trenutnega ustvarjalnega okolja nikakor ne razume Demšar.
Bi mi razložil? Žal je tako, da se razlike brišejo? Ali ni žal le tako, da se razlike NE brišejo?
NEKAJ PRAVIL VAN DINEA:
– zgodba ne sme biti ljubezenska, – morilec ne sme biti detektiv ali poklicni morilec, – storilca je potrebno odkriti s pomočjo logičnega sklepanja, – dolgi opisi, zarote in ustvarjanje atmosfere so nepotrebni, – NA KONCU SE NE SME IZKAZATI, DA JE ŠLO LE ZA SAMOMOR, – avtor ne sme bralca namerno vleči za nos.
V članku stoji, da si se striktno držal teh navodil. 😉
(Saj ne, da bi mene motilo, da je bil vendarle samomor. Kaj drugega, npr. da ga je ubil tisti končni osumljenec (oprosti, pozabila ime), me ne bi prepričalo.)
K.
@kerstin
članek v mariborčanu, o katerem pišeš, ni bil avtoriziran. oboje je bilo (s strani študentke, ki je intervju opravila) napačno razumljeno in zato netočno zapisano.
o postmodernizmu: povedano je bilo, da se razlike med visoko in nizko umetnostjo (high-low) v času postmoderne brišejo, zato ni razumljivo, da se založbe še vseeno kot kuge otepajo krimičev in podobnega.
zapisano pa je bilo tako nelogično, kot je zmotilo tebe in še marsikoga, mene pa celo malo ujezilo (še sploh ker si zadnje desetletje služim kruh s predavanji o teoriji postmoderne likovne pedagogike).
glede pravil pa je bilo o njih in van dineu govora nekaj malega, nekako tako, da se jih avtor večinoma drži, tu in tam pa kako prekrši, a o tem ne bomo, saj bi morebitnemu bralcu olja razkrili preveč …
mediji pač, kaj hočemo 🙁
Kerstin, prvo pravilo med bralci detektivk pa je, da se ne izda konca – če pa je to že nujno, se na začetek na veliko napiše, da gre za spoiler, tako da tisti, ki tega nočejo izvedeti, temo preskočijo.
(No, jaz bom šla vseeno brat, ker me zanimajo tudi drugi vidiki. Pilgrim, tebe pa sprašujem, kakšna je bila kritika v Književnih? Na netu sem videla samo naslov, Dela pa doma nimam.)
@Oja: ma, ne vem, kaj si naj mislim; prijatelju, ki me je opozoril nanjo, se je zdelo,da ni najboljša, založniku na Sanjah “nič posebnega, precej tipično slovensko”, meni pa se je zdelo precej v redu.
Da me le ne obsojajo rasizma, pa sem zadovoljen 😉
sicer pa presodi sama:
http://www.moj-album.com/uredi/behemot/10217853/?os=10217865
Hm, Oja, meni se je pa zdela kritika precej negativna, čeprav je seveda težko vzeti Vodovnika za kako merilo. Če bi šlo za zanesljivega pisca, bi njegov sklepni odstavek, zlasti v povezavi s prej omenjeno Donno Leon, lahko razumeli kot namigovanje na neizvirnost, če že ne plagiatorstvo. Sklepni stavek pa je enako kot prvi odstavek bolj izraz nemoči avtorja, ki bi rad kaj napisal, pa ne zna. Torej je težko soditi, ali mu je knjiga bila všeč, pa mu je spodletelo, ali ne ;-)?
Pilgrim, osebno ti lahko dam priznanje za kompozicijo in karakterizacijo, razplet pa me je razočaral. Toliko družbene kritike (vsa čast, lepo dozirana v ozadje), na koncu pa lik pritiskom te družbe vdano podleže in se kar sam pokonča? Hmm, želel sem si kaj bolj usodnega …
Če bi hotel biti ciničen, bi rekel: “Najboljša slovenska kriminalka, vendar to ne pomeni veliko.” No, bi moral iti še enkrat brat Lovce na Rembrandta, pa ne vem, ali bi po tvoji klasifikaciji tudi Pokrajina št. 2 sodila v ta žanr … Vsekakor bom bral tudi naslednjo knjigo. Mimogrede, odmev na Olje vsekakor dokazuje, da je bila nedavna debata o vplivnosti tega foruma (vsaj na tiste, ki ga redno spremljate) zelo na mestu.
@Oja: se strinjam, tudi jaz sem tisto kritiko vzela kot obnovo, zato je sploh nisem omenjala tule gor.
@Insajder: kolikor je to zadevo možno brati kot kritiko pa tudi meni deluje negativno. Razen če avtor res ni znal napisat nič pametnega, pa je tisto kar hudo namigovanje na plagiatorstvo samo odraz tega, da je obnovi (zelo ponesrečeno) želel dodati vsaj dva svoja stavka.
Ob tem, ko je Vodovnika Olje spomnilo na Donno Leon, je pa meni nekaj hecno. Zdaj imamo že vsaj tri “osumljence” na katere spominja Vrenko. Kaj je s tem? Ali tisti, ki jih Vrenko spominja na tega in tega inšpektorja, berejo samo kriminalke določenega avtorja in dejansko poznajo samo enega kriminalističnega inšpektorja takšne vrste? Ali je Vrenko tako zelo univerzalen? So si vsi takšni inšpektorji med seboj (preveč) podobni? Pilgrim?
@Enka:
Vrenko ni tako univerzalen, prej je domet slovenskih piscev krimičev omejen (govorim lahko le zase :-).
je pa tudi res, da izbire in možnosti za ne vem kako veliko ustvarjalnost kaj dosti ne preostane:
inšpektor endeavour morse colina dexterja je samski, snob, ki posluša klasiko in pije pivo kot žolna,
sira doyla holmes je samski, igra violino in se drogira z opijem,
agathina poirot in marplova sta samska in (vsaj prvi) je gizdalin par exellence, pa še nagravžne likerje pije,
nastasja kamenska aleksandre marinine je vztrajna in (večinoma) samska,
brunetti je (precej kičasto) poročen in dvakrat oče, ter le tu in tam spije kak deci vina, pa še to se mu gnusi (pač ženska pisateljica),
jack frost rodneya d. wingfielda je vdovec in težak ter nemarnež, pa še baraba, ki ne šljivi pravil službe,
tom barnaby v svojem izmišljenem midsomerju je poročen in oče in zvečer spije viski,
salvo montalbano andrea cammilleria je samski, sploh ne pije (razen pri kosilu) in je pošten do obisti,
kurt wallander je ločen, oče odrasle hčere in tečnoba,
van veeteren hakana nesserja je upokojen in zdaj knjigarnar,
rebus iana rankina je ločenec, oče, kroničen pijanec in freudov privrženec,
arkadij renko je ločenec tudi,
proteo laurenti je poročen, še več, hčera mu tekmuje za miss trsta,
fitz je poročen, petdesetletni oče dojenčka, kroničen pijanec in zasvojenec z igrami na srečo,
martin beck je ločen in osamljen,
oče brown je župnik,
perry mason je advokat,
columbo je čudak nad čudaki,
kay scarpetta je forenzičarka,
philip marlowe je eksistencialist,
arsene lupin je gentleman,
foyle se gre svojo vojno,
stockinger je poročen z zobozdravnico,
inšpektor rex je pa celo pes …
vsi pa imajo nadnaravne sposobnosti, povečano intuicijo, vztrajnost, pronicljivost in kar je tega. strahopetec ni nobeden, v svojih primerih so uspešni vsi, etc. etc…
@pilgrim: arkadij renko se je v cetrt stoletja, odkar ga poznamo, na novo porocil, ovdovel, sedaj (Stalin’s Ghost) ima pa vsaj na zacetku se kar obetavno ljubico.. (ne bom povedala naprej…:)))))
lp, proxima
KONČNO tudi jaz prebrala. Čakam naslednne iz serije. Ne znam povedat, kaj mi je bilo všeč; ampak BILA MI JE VŠEČ.
Aja; strinjam se z Enko o najboljšem stavku. Ne gre mi iz glave. Zjutraj, ko sem si umivala zobe, sem se spet spomnila nanj in pošteno nasmejala.
Znam pa povedati, kaj me je motilo (tega je malo):
* Kot je nekdo že omenil, priimki so si malo preveč podobni (Vrenko, Premk in Breznik); meni zvenijo tako podobno, da potem mešam osebe (čeprav pri Premkovi pomaga, da je ženska)
* ne maram omenjanja blagovnih znamk, ne vem, zakaj. Saj jih ni bilo veliko, zato se tudi zdaj ne spomnim, katere znamke so bile (npr. Moderndorferja imam zelo rada, ampak v Odprla sem oči in.. je odločno preveč vseh poimenovanj oblek, parfumov itd. Mi je šlo prav na živce.)
To so seveda male motnje, ki užitka ob branju ne prav nič zmanjšajo.
Hehe, Pilgrim, zelo si me nasmejal. Evo, za tvojo statistiko dodajam še Wexforda (Ruth Rendell): poročen, dva mladoletna otroka, zmeren pivec, liberalec. Tudi nekje v Vrenkovi kategoriji, po doslej prebranem.
Vsi literarni detektivi (no, vsaj ti, ki jih poznam jaz) imajo skupen trenutek prebliska, ko se slika sestavi in vse skupaj pade na pravo mesto. Pravzaprav bi jim lahko rekla pisatelji. :)))
@insajder: mislim, da g. zavrtanik, urednik in direktor sanj svojim avtorjem nemudoma sporoči, ko knjiga izide. morda so v bukli malo (pre)hiteli? je pa ravnokar izšla še ena retrospektiva, namreč v kondorju zbirka draga jančarja s tem naslovom.