Olje na balkonu – izvirna slovenska detektivka
prvič: najlepša hvala za pozitivne besede, ne veš, kako prav pridejo.
drugič: napaka! morala bi se oglasiti v torek v zvezdi, da bi ti lahko plačal pivo (al kaj pač ženske pijete po osmi zvečer),
tretjič: kar se tiče založbe: glede na moje izkušnje z drugimi založbami (recimo nekako štirimi, petimi) so na Sanjah super. ob tem, kar omenjaš me motijo le presledki. Kot likovnika (po profesiji), me moti, da so presledki med besedami različno veliki. precej bolj so mi všeč knjige, kjer je besedilo samo levostransko poravnano.
četrtič: da, če z “proofreaderjem” misliš nekoga, ki se mu da prebrati tipkopis, oziroma domači print, preden gre “v obdelavo”, ti bom rade volje poslal četrti primer inšpektorja vrenka, ki ravnokar nastaja.
petič: LP
Nisem kakšna ‘specialistka’ za detektivke, čeprav sem jih prebrala cel kup (dedukcija in pozornost na detajle sta moji šibki točki, tako da le redko uganem storilca). Lahko rečemo, da je tole kritika laika, kritika srednje zahtevnega knjigožera.
Všeč mi je. Pritegne. Ves čas drži bralca v napetosti, proti koncu kar ne moreš dati knjige iz rok! Po skopem orisu sumljivih karakterjev me malce spominja na Christijevo, Vrenko me je občasno spomnil na Morsea. Vendar v tem ni nič slabega, saj je avtor razvil čisto svoj slog. Zelo zelo všeč mi je kratek povzetek poglavja pod naslovom poglavja. Imenitni so tudi odstavki v ležečem tisku proti koncu romana, ki opisujejo Vrenkova navodila, kot se jih spominja Marko, ko zaslišuje. Krasno sovpadajo s situacijo. Mojstrsko, res! K zanimivosti prispevajo tudi nasprotja med glavnima protagonistoma. Prav tako je avtor vnesel širino v roman s ‘sprostitveno terapijo’ in nekaterimi ‘intermezzi’ (npr. Markovo razmišljanje o propadanju Maribora, čeprav morda malce preveč osebno – glede na skromnost ostalega, kar izvemo o Marku) ter uvedel zanimiv pristop glavnega preiskovalca k dedukciji (Sherlock Holmes se je zaprl v sobo z violino, pipo in sodom kave, Vrenko pa se poda na nenačrtovan izlet – analogija, ki pa ne moti, temveč prispeva k pestrosti dogajanja). Ob vsem tem je avtor uspel izrisati mentaliteto malega človeka (Marta) in opozoriti na še vedno prisotne predsodke (Rep) ter malomeščanstvo (Breznik). Izvrstno je naslikal mladostno zagnanost, idealizem in naivnost mladega pripravnika, ki ga včasih zanese iz ciljne smeri, in ob njem umirjenost, izkušenost in ‘vseganavajenost’ mentorja, ki se ogiba sodbam in stremi le k razrešitvi primera. Kljub temu pa Vrenko svojo ‘človeškost’ pokaže na koncu (in se nam s tem le še bolj priljubi), hkrati pa smrt nesrečnega zdravnika, do takrat podano brezosebno, bralcu močno približa, ko pove: »Samo sam s sabo se je zabaval. Nad nikomer se ni izživljal /…/. V družbi, v kateri bi se splačalo živeti, te fotografije ne bi smele vzbuditi nobene pozornosti.« Tukaj, bi rekla, se skriva jedro socialne note romana, ki je nemoteče prepletena z rdečo nitjo detektivke.
Določene stvari pa so me kljub temu zmotile.
VSEBINSKE:
Izseki iz revij so dobrodošla popestritev romana, kljub vsemu pa deluje naključje (oba osumljenca se znajdeta v revijah in iz obeh prispevkov Vrenko lahko potegne rešitve problema) neprepričljivo.
Zdravnikov ‘transvestizem’ je bralcu očiten mnogo prej kot Brezniku.
Tisto leto so se vsi štirje /…/ odločili, da bodo za pusta kurbe. Edino pokojni se je temu odločno uprl. > Pokojni je bil eden od štirih, torej se niso odločili vsi štirje, temveč (ostali) trije.
Nastasja pove: »Poklic opravljam, tako kot vi. Včasih je še bolj umazan kot vaš. Če se meni ne upira govoriti z vami, ne vem, zakaj bi se vam. /…/« Glede na tretjo poved bi druga zvenela bolj logično tako: Včasih je vaš še bolj umazan od mojega. (Torej bi se lahko tudi meni upiralo govoriti z vami.)
Izsek iz Jane: V intervjuju eno vprašanje ni v krepkem tisku. Iz zamegljenega dela razberemo kolumno Mojce Mavec, v kateri govori o Eurosongu in o Emi. Če domnevamo, da so kolumne vsaj delno povezane z aktualnimi dogodki, se zadeva časovno ne ujema (dogajanje je postavljeno v jesenski čas).
JEZIKOVNE: Uporaba prislova ‘včeraj’. Včeraj lahko uporabljamo, če se celotno dogajanje dogaja danes, oz. v premi govoru; sicer pa je potrebno uporabiti ‘prejšnji dan’, ‘prejšnjega dne’.
Nekatere zapletene povedi so zelo posrečene in delujejo celo duhovito, nekatere pa so moteče, zlasti če se vmes vrine priredje: S tem se je sestanek, saj po tej izjavi nihče ni več čutil želje po tem, da bi kaj dodal, zaključil.
Špegati je neknjižni, pogovorni izraz. Moral bi biti v ležečem tisku, navednicah ali pa zamenjan z ustreznejšim (kukati, oprezati).
Kot vidiš, Pilgrim, je roman name naredil dober vtis in vsekakor ga priporočam v branje. Zagotovo bom prebrala tudi ostala tvoja dela. Upam le, da ti bo naslednje romane lektoriral nekdo, ki je za to usposobljen. Olje na balkonu ti je namreč lektor pošteno skazil. Tukaj navajam nekaj primerov:
Kopice odvečnih vejic; nekaj najbolj bizarnih primerov:
– Ta je bil, sedaj, čeprav se je dan /…/.
– In, ne glede na /…/ po službi pit, namesto, da bi /…/.
– In kdaj, je bolje uporabiti eno, in kdaj drugo metodo?
– /…/ je zaključil Potopov, in hotel s tem povedati, da se tukaj, v primerjavi z njegovo rodno Rusijo, in ZDA, kjer je prav tako živel nekaj let /…/.
– Breznik je bil ob predlogu tako presenečen, obenem pa počaščen, da je kljub precejšnjemu strahu, sprejel.
Nekaj primerov manjkajočih vejic:
– Konkretnega, kar bi zadovoljilo tožilstvo res ne.
– /…/ ter mu naročil naj takoj /…/.
– Spravite to, kar se vam plete po glavi v zvezo s preiskavo, pa vam bom prisluhnil /…/.
– Bi lahko tisti list, ki ga je Breznik videl včeraj pri poročniku Latunoviću tudi brali na podoben način?
Lektor ne ve, kdaj je vejica pred in in kdaj je ni; isto velja za ali:
– Pogledal je ena in druga stanovanjska vrata, prijel za komolec inšpektorja, ki je hotel pozvoniti in rekel: /…/.
– /…/ tukaj pa mu šef vsako pravilo, iz katerega poskuša izhajati, zamaje, in prikaže z druge plati.
– /…/ ter se prepričali ali odklepa ključavnico v spalnici.
– Je njegovo videnje dogodkov resnica, nastala z upoštevanjem vsega zbranega ali le konstrukt /…/?
– /…/ ali se je Marku Brezniku samo zazdelo, ali je bilo res kaj na tem /…/.
Premi govor:
– »Zanimivo je tudi, da /…/,« je razmišljal »ali nas to kam pripelje? /…/«
– »In me močno zanima,« je nadaljeval »kaj je počel /…/.«
– »Hči ima enako ime kot mati?« je zamrmral Marko Breznik in dodal, »in žena je priimek obdržala.«
– Proti koncu romana je zmanjkalo prostora za kar nekaj narekovajev.
Drugo:
– Ženska in moški, identificirana kot zakonski par Ribič (par iz stanovanja 1-3) (MANJKA VEJICA) odide (ODIDETA) /…/. V izpisu varnostne kamere je sploh cel kup napak, največ v zvezi z ločili.
– /…/ njegova, sicer drugače (en stavčni člen je odveč; samo sicer ali samo drugače) zelo razumna /…/ žena /…/.
– /…/ z in za »firmo«.
– /…/ ni pretirano za verjeti.
– Poimenovanja ptic: z veliko se pišejo latinska poimenovanja, slovenska pa ne (Zlatovranka, Laška vrana, Turška grlica itd.). Zanimivo pa je, da v izseku iz revije Svet & ljudje dvakrat najdemo pravilen zapis slovenskih imen (torej z malo začetnico).
– /…/ bolj svetel /…/.
– Med kajenjem se dobro spomnim, da je bilo edino osvetljeno okno tisto kuhinjsko, od zdravnika. (npr. MED KAJENJEM SEM OPAZIL, DOBRO SE SPOMINJAM, DA JE BILO EDINO …)
– Ko sta odhajala, si je Martinu Vrenku močno zaželelo pijače.
– V spanju jo je slišal, kako brklja po kuhinji in po kopalnici, pa spet v kabinetu, kjer je spal, in ga narahlo poljubila.
– Drugič, zanima me, kdaj in kje vas je v rdeči obleki videl pokojni gospod Potokar in kako se je takrat obnašal? (TRDILNA POVED)
– Odšli ste v svoje stanovanje in skozi vaše (SVOJE) kuhinjsko okno pogledali v /…/. Zdaj pa napišite, kaj ste videli skozi tisto vaše kukalo.
– /…/ v materinem jeziku /…/.
– Z mikrosledi (MIKROSLEDMI) na mizi umrlega /…/ bomo dokazali povezavo s kemikalijami /…/.
– Policijska postaja, vsaj nadstropje, kjer sta pila kavo Vrenko in Rep, je bilo opuščeno in tiho. (OPUŠČENA IN TIHA)
Lp,
K.
Mene tudi v teh novejših slovenskih delih dostikrat zmotijo take stvari
slovnica, skladnja…
premalo plastično opisani prizori, stavbe..
preveč črnobelo
vsaj pri dveh avtoricah je bilo tako Maša? in Romana Berni, tako da jih ne vzamem preveč rada, imam pa potem že rajši Donno Leon, čeprav je mal pocukrana…
Oj, pilgrim, si preživel kritiko velikega marcela?
Mislim, halo, tipo prebere prvo in zadnje poglavje, vse ostalo pa precej diagonalno in na počez (vsaj kar se Olja na balkonu tiče), ter spiše sesutek slovenskih kriminalk na treh straneh. Ma, vsak ima lahko svoje mnenje, vse lepo in prav, ampak da prav pilgrimovega inšpektorja Vrenka nekdo, ki je kao knjigo prebral s kritičnim očesom, razglaša za homofoba (in to v enem članku, ki govori o kriminalki na slovenskem nasploh, kar TRIKRAT), ta je pa malo huda.
(še pomnite, kako je pilgrim sežigal knjige, press)
aj, aj, ravnokar se strgam s tal 🙁
Gospoda Štefančiča v – sicer dragi mi mladini – že nekaj časa ne berem več, ker imam občutek, da mu je že zdavnaj zmanjkalo časa za poglobljeno obravnavo preobilja stvari, ki si jih nalaga.
A vseeno Enka, IZREDNA HVALA za tvoj post, saj sem kritiki zelo podvržen.
Ker si me dobila ravno pri pisanju popravka, ki ga bom poslal na mladino, ga prilagam.
Replika na članek Kdo je morilec, avtorja Marcela Štefančiča ml. objavljenega v 35. št. Mladine (1.9. 2007)
Spoštovani,
V 35. številki Mladine ste objavili članek o slovenskih kriminalkah z naslovom, Kdo je morilec. Kot eden od omenjenih avtorjev sem prispevek z zanimanjem prebral. Z vsem povedanim se seveda ne strinjam – kar je dobro. Za higieno družbe so različna mnenja nujno potrebna. Je pa v prispevku vseeno nekaj, kar terja odgovor.
Ker literarni junaki nimajo te možnosti, dovolite, da namesto svojega prispevam droben, a pomemben popravek. Inšpektorju Martinu Vrenku, junaku kriminalke Olje na balkonu ste storili krivico. Označili ste ga za zahojenega homofoba in človeka, ki mu gre na živce globalizacija. V resnici je ravno obratno. No dobro, zahojen najverjetneje zna biti, živi pač v takih krajih. A nestrpen zagotovo ni. Med ogledom Pakistancev, Turkov in Kurdov med vožnjo z vlakom na londonsko letališče, na kar se sklicujete v prispevku, je Martinu Vrenku žal, da ne vidi nobenega klasičnega Angleža s polcilindrom. To drži, a žal mu je le zato, ker ga zabavajo stereotipi. Drugače pa na rasno in narodnostno raznolikost velikega mesta gleda z močno naklonjenostjo, ki jo pogreša v domačem okolju. Tako kot avtor romana. V ta namen je eden bolj pozitivnih in zaupanja vrednih stalnih likov mojih kriminalk policist Oskar Brajdič, Rom po starem očetu.
In drugič, višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko sovraži homofobijo. Še več, nanjo je močno alergičen. Tako kot avtor romana. V ta namen je eden bolj problematičnih stalnih likov mojih kriminalk homofobni in v stanju razpršene identitete tavajoči policist Aleksander Rep, ki je v stalnem konfliktu z inšpektorjem Vrenkom. Tudi v romanu Olje na balkonu ga zaradi njegovih homofobnih izpadov inšpektor pošteno vzame v precep. In zato boli, ko Martina Vrenka obsodite, da ob pobijanju »slovenskih gejev« v nekem drugem romanu, »… inšpektor Vrenko ne bi niti trznil«.
Morda se te lastnosti junaka romana razkrijejo ob temeljitejšem branju, za kar verjamem, da avtor prispevka, g. Štefančič ni imel časa, tu in tam pa je to tudi eksplicitno navedeno. Na strani 37 je v romanu zapisano, da je Martin Vrenko »…popolnoma brez predsodkov in več kot toleranten do najrazličnejših spolnih usmeritev.« Proti koncu romana inšpektor Vrenko močno ožigosa nestrpno okolje, v katerem živi. O fotografijah moškega v ženskih oblačilih pravi: »V družbi, v kateri bi se splačalo živeti, te fotografije ne bi smele vzbuditi nobene pozornosti. Ja, oblači se v žensko – in? Nosi lasuljo – in? Kaj potem? Zato, veste, smo krivci mi vsi. Z vsem našim licemerjem.« (Olje na balkonu, str. 202). In še kakšen primer bi se našel.
V omenjenem ne gre le za napačen oris literarnega junaka, ampak za precej krivično tolmačenje sporočil, ki jih roman implementira. Ravno boj proti zavračanju drugačnosti, nestrpnosti, homofobiji, ksenofobiji, rasizmom in (če želite) zahojenostim, mi toliko pomeni, da ga moram omenjati tudi v svojih romanih. Čeprav vem, da se za pravo kriminalko to ne spodobi.
Lep pozdrav in hvala za objavo popravka.
Avgust Demšar,
avtor romana Olje na balkonu
Dragi pilgrim!
Nisem vedela, kako čutiš do kritik in ali želiš o njih razpredati ali ne, zato sem bila raje kratka. Ma, me je včeraj ponoči, ko sem brala članek, Štefančič resnično razp… Saj ne, da sem res verjela, da vse, o čemer piše, tako v nulo obvlada (sem brala bolj njegove članke o filmih, kjer res nisem kak stručko), a da zadeve obdeluje takole površno, to se mi zdi pa res višek nesramnosti do bralcev. Da o tebi in Vrenku sploh ne govorim.
Hvala, da deliš popravek z nami! Napisal si ga skoraj natančno tako, kot bi si jaz želela, da ga napišeš :-). Ko sem spisala svoje prve vtise o Olju na balkonu, sem napisala tudi: “V pilgrimov občutek za duhovitost in v neizbežno (prijazno!) ošvrkanje raznih družbenih nebuloz pa verjetno ni tule gor nihče niti dvomil.” S tem stavkom sem mislila ravno na vse to, kar opisuješ v popravku, pa mislim, da se v knjigi najde še kaj. Resda Štefančiču in morebitnim ostalim bralcem ne gre odrekati pravice do želje, da bi bile slovenske kriminalke samo kriminalke in ne še nekaj zraven, a kar se tiče mene osebno, mi je bilo pri Olju prav to še posebej všeč. Angažiranost v smislu zavračanja različnih nestrpnosti, ki je, za moje pojme, v roman odlično vpletena, saj ostaja del zgodbe in ne štrli ven kot kak vsiljeni tujek, po drugi strani pa kolikor toliko pozornemu bralcu ostane v spominu prav toliko kot zgodba sama. In tudi tvoji zaviti stavki so mi všeč, pa čeprav kdaj v enem izvem kakšno malenkost dvakrat ;-). In pika.
samo zato, ker je del žanra.
psevdonim je agatha christie, psevdonim je aleksandra marinina, psevdonim je erle stanley gardner….
na začetku so bili psevdonimi uporabljeni zaradi tega, ker je bilo “prave” pisatelje sram, da si s pogrošnimi romančki izboljšujejo proračun, pozneje je psevdonim postal “del igre”.
ko smo na založbi razmišljali o uporabi psevdonima, smo si rekli, zakaj pa ne. ker pri pisanju poskušam upoštevati večino žanrskih pravil, pa dajmo še to 🙂
pa še nekaj je, ljudi s(m)o firbčni. na tiskovni konferenci ob izdaji knjige in potem v parih razgovorih z novinarji, je bilo temu vprašanju vedno namenjeno, po moji presoji, preveč časa.
za psevdonimom se ne skrivam. priimek demšar je dekliški priimek moje babice, ime avgust mi je bilo zvokovno všeč. moje “pravo” ime je tomaž zupančič, kruh si služim kot visokošolski učitelj likovne didaktike na pedagoški fakulteti v mb, imam družino z dvema hčerkama. vse to je bilo povedano tudi na literarnem večeru na festivalu sanje…
pa še pragmatičen razlog. večkrat moram uporabljati svojo bibliografijo. in zdaj se pod enim imenom na cobiss-u zbira strokovna, pod drugim pa “poljubna” 🙂
malo hecno bi izgledalo, ko bi se med referencami na prošnji ministrstvu za visoko šolstvo (za npr. sofinanciranje znanstvene monografije) opiral na to, da med drugim znam pisati tudi “zahojene” in “trapaste” kriminalke.
samo zato, ker je del žanra.
psevdonim je agatha christie, psevdonim je aleksandra marinina, psevdonim je erle stanley gardner….
na začetku so bili psevdonimi uporabljeni zaradi tega, ker je bilo “prave” pisatelje sram, da si s pogrošnimi romančki izboljšujejo proračun, pozneje je psevdonim postal “del igre”.
ko smo na založbi razmišljali o uporabi psevdonima, smo si rekli, zakaj pa ne. ker pri pisanju poskušam upoštevati večino žanrskih pravil, pa dajmo še to 🙂
pa še nekaj je, ljudi s(m)o firbčni. na tiskovni konferenci ob izdaji knjige in potem v parih razgovorih z novinarji, je bilo temu vprašanju vedno namenjeno, po moji presoji, preveč časa.
za psevdonimom se ne skrivam. priimek demšar je dekliški priimek moje babice, ime avgust mi je bilo zvokovno všeč. moje “pravo” ime je tomaž zupančič, kruh si služim kot visokošolski učitelj likovne didaktike na pedagoški fakulteti v mb, imam družino z dvema hčerkama. vse to je bilo povedano tudi na literarnem večeru na festivalu sanje…
pa še pragmatičen razlog. večkrat moram uporabljati svojo bibliografijo. in zdaj se pod enim imenom na cobiss-u zbira strokovna, pod drugim pa “poljubna” 🙂
malo hecno bi izgledalo, ko bi se med referencami na prošnji ministrstvu za visoko šolstvo (za npr. sofinanciranje znanstvene monografije) opiral na to, da med drugim znam pisati tudi “zahojene” in “trapaste” kriminalke.[/quote]
Hvala za pojasnilo.
Izbira imena mi je všeč, že zato, ker ne daje lažnega vtisa knjige tujega avtorja, kot npr. Robert Ron.
Pilgrim, to, kar si doživel s strani gospoda Štefančiča, je le še en dokaz, da cel kup ljudi počne cel kup stvari, o katerih nimajo pojma. To, kar je zapisal, je sramota za vsakega bralca (in pisca). Od take kritike imamo prav toliko, kot če bi vam zdaj jaz začela razlagati kvantno mehaniko. 🙂
Sicer pa, saj veš, kako pravijo: Papir vse prenese, zlasti toaletni. In tista kritika bi še najbolj spadala natisnjena nanj.
K.
Po bolj ali manj nesrečnem izboru ”dopustniških” knjig, sem se tudi jaz dokopala do Olja na balkonu in jo prebrala na mah. Moteče mi je bilo, da glavni junak precej spominja na Morsa, zabavno pa, da se vse dogaja V Mariboru (sem prebivalka tega mesteca) in sedaj razumem zakaj opozorilo na začetku, da je podobnost z resničnimi ljudmi, nenamerna. Za slovenski knjižni trg pa se mi zdi ta zvrst, hrabra odločitev in pohvale vredna.
@mitzie:
hvala za mnenje.
imaš prav, najverjetneje sem v tistih časih res malo preveč prebiral colina dexterja in gledal johna thawa v vlogi inšpektorja morsa.
upam, da bo v nadaljevanjih ta podobnost zbledela, inšpektor endeavour morse je namreč sicer sposoben kriminalist, obenem pa ogabno nadut snob.
Pilgrim, hvala za neprespano noč – že dolgo nisem tako na dušek in z užitkom prebrala knjige.
Jutri jo vračam v knjižnico. Če kdo, ki bi jo rad prebral, hodi v Knjižnico Bežigrad, jaz jo dopoldne prinesem nazaj.
Dragi Pilgrim,
oglašam se res že kar sramotno pozno in tudi nimam kaj posebnega dopisati, saj so o knjigi drugi molji povedali že res veliko.
Kot prvo, Olje sem zmazala na dušek. Tozadevno je knjiga sijajna, pritegne in ne izpusti iz krempljev.
Edino, kar bi si želela, je, preprosto rečeno, da bi bila knjiga obsežnejša. Pa ne toliko v smislu, “joj, da bi dlje trajala”. Ne, pogrešala sem podrobnejše opise vsega: prizorišč in dogajanja, zlasti pa podrobnejšo karakterizacijo. (Mi je pa zelo zelo všeč tip razlike med inšpektorjem in pomočnikom, s čimer v knjigo vneseš različne odnose do družbenih vprašanj!)
No, povsem možno je, da si hotel napisati knjigo brez vse “nepotrebne navlake”. Tudi takšen tip krimićev obstaja. Če je bil to tvoj cilj, ti je v nulo uspelo.
Osebno pa bi si vseeno želela, če bi bili vsaj liki nekoliko bolj razdelani, da bi torej iz likov, ki so nekje na pol poti med tipi in liki, vendarle nastali pravi liki, nekoliko bolj zapleteni in s tem zanimivejši. Nimam v mislih 500-stranskega špeha, ampak le toliko obsežnejše pisanje, da bi osebe lahko nekoliko bolj zaživele, zadihale, da bi se bralec lahko na katerega od njih celo navezal ipd.
Sicer pa prejmi moje iskrene čestitke!
@Katja10, hvala. ob tvojem molku sem mislil, da je vljudnosten.
Se v celoti strinjam z napisanim, mislim, s tistim kritičnim delom.
Za enega “nepisatelja”, ki v prostem času pač sestavlja krimi zaplete, je to – psihološki oris oseb, ki je verjeten, obenem pa tak, da osebe oživijo in bralcu zlezejo pod kožo – mogoče tudi malo pretrd oreh. Upam sicer da ne, a nikoli ne veš.
Za prve tri kriminalne primere, ki so že napisani in oddani založbi, je malo prepozno, jemljem pa na znanje za vnaprej.
Če bo sploh še kaj “vnaprej”. Po tistem, v mnogočem – priznam – upravičeno kritičnem, obenem pa na trenutke izredno žaljivem, omalovažujočem in zaničevalnem pisanju v Mladini, nisem napisal več niti besedice. Se mi je uprlo.
PS: se pa ob tem (saj ne, da bi se imel za kaj več kot lokalnega šund pisca, a to knjigo imam pač vedno v mislih) spomnim krasnega, enega najlepših literarnih obračunov s “kritiki”. se spomnite, kako se je znani moskovski literarni kritik Latunski spravil na Mojstra in njegov roman, kako ga je zmrvil v prah in kako se ubogi Mojster potem ni več pobral, zažgal svoj roman in pristal v umobolnici. in kako se je potem – o kako sladko – njegova Margareta v spregi s hudičem maščevala Latunskemu, kako mu je razdejala stanovanje in …
Dragi pilgrim
>pisanju v Mladini, nisem napisal več niti besedice. Se mi je uprlo.
No, kot hud bralec bi vendar že moral vedeti, kako je s temi ocenami: lahko so sijajne spodbude, iz zgodovine pa vemo, da večinoma niso. Lahko so zanimivo dopolnilno branje – lahko tudi ne. Sama tega nisem prebrala (zdaj me res že zanima in bom šla pobrskat), verjamem pa, da gre za kakšno mešanje jabolk in hrušk, cepljeno z “marcelom”.
Kritika, kot je (domnevam) ta, ki te je doletela – in zlahka bi koga drugega – zagotovo ni razlog za molk. Ne vem, kako se Olje prodaja, so ga pa knjižnice odkupile v lepi količini.
Poleg tega sem zdajle pokukala na Cobiss: glede na to, da je Olje izšlo že enkrat pred poletjem, je na danešnji dan izposoja več kot solidna. Če bi bila zanič, bi si bralci krimičev, ki že tako v povprečju podcenjujejo SLO avtorje, knjigo na začetku na veliko izposojali – čez mesec dni pa si je ne bi hotela izposodit živa duša. In bi na policah ležali kupi Olja na balkonu. Pa sploh ni tako.
Mimogrede, zdi se mi, da sem uganila, kdo je eden od tvojih likov, čeprav poveš tisto o “naključni podobnosti). 😉
Ehm, pilgrim, moj dragi pravi, da je včasih, ko je še bral Mladino, natanko vedel, kateri film se splača it gledat – natanko tiste, ki jih je Marcel spljuval. In bojda ni bil nikoli razočaran.
Jaz Olja še nisem brala, ker sploh ne pridem do tega, da bi brala kaj, kar je daljše od 50 strani, pa si ne upam v knjižnico, ker bo spet delo trpelo.
Saj bo bolje, samo da prevedem ta 700-stranski špeh 🙂 Glih za novo leto 1x …
Kitty
Dragi pilgrim,
še o članku v Mladini: zdi se mi, da si bil pretežno naključna žrtev. Da je Marcelu manjkal samo še en SLO krimić, da se mu sprosti žolč. Skratka, da je Olje imelo vlogo povoda … povrhu je bila knjiga še razmeroma odmevna, torej kot nalašč. Tak je vsaj moj vtis po – priznam – razmeroma površnem branju (je pač ponedeljek, ki ne prizanaša nikomur).
Šele danes sem utegnila res natančno prebrati omenjeno kRITiko. Hej, pa saj ne pljuva le po tebi, Pilgrim; gospod je temeljito pošpukal tudi večino slovenskih bralk! Hm, dobro, ne preberem niti besedice več. Se mi je uprlo. Še navodil na detergentu ne bom več brala (sicer eno mojih najljubših čtiv!), pa naj razžre ploščice, moje nohte in silkepil in kventi forti in vse!
Malo se hecam, kajpak, in malo pretiravam … ampak res, pilgrim, nea ga seri in ne daj se odvrniti od pisanja zaradi enega takšnega kvasača! Jao …! Pa zakaj bi se morali Slovenci sekirati, če so naše kriminalke tako grozne – saj imamo g. Štefančiča, ki o pomanjkljivostih, napakah in trivii ve VSE in bomo verjetno kmalu lahko naslajali svojo nepotešenost ob čisti popolnosti, ki bo izšla pod njegovim pravim imenom in bo nemara imela naslov: Marjan je zabodel Tineta na Tromostovju. :)) Aja, seveda pa bodo uživali le redki – tista večina bralk, ki jim (nam) ne seže dlje od Cosma, itak ne bod(m)o razumele, za kaj gre. :((
Strašno krivico je storil tvojemu Vrenku. Ampak postavi se v Vrenkovo kožo. Kaj bi storil? Bi odnehal? Bi se jezil, kot zdaj jaz tukaj razsajam, ali kot si se morda jezil ti, pilgrim? Kolikor sem ga spoznala, ne. Mirno bi se zazrl skozi okno in rekel kakšno pametno, kot “Svet ne razume umetnikov, seveda pa jaz nisem umetnik, zato razumem svet.” 😉 In bi nadaljeval!
In še to: prva poved, ki jo izpostavi Štefančič, je res malo šlampasta zaradi tiste dvakratne kuhinje – ampak tudi to je delo lektorja. Saj navsezadnje lastne napake najprej spregledaš in tudi meni, ki nimam ravno malo kilometrine, se je pred kratkim zgodila prav takšna podvojitev, in to v manj zapleteni povedi (in prebrala sem jo vsaj štirikrat, pa tega nisem opazila!). Ja, shit happens. Ampak daj no, kje pa ni tako? Samo na goofe raznih veleslavnih filmov poglej! Se zjočeš – ali pa polulaš od smeha!
Ok, dovolj. Zdaj pa brž pero in papir, mislim tipkovnico ven in pisat! 🙂
K.
P.s. Kje je tvoj odgovor na kritiko? So ga objavili?