Ni point v tem, da bralki knjiga ni bila všeč. Point je lepo zapisal insajder. Ni vse knjiga, kar izgleda kot knjiga, no!

Tale dva stavka sta sama s seboj v nasprotju, če smem pripomnit :-). Drugače pa sem ob branju ostala odprtih ust in naježenih las. Ker, če je tako, predlagam dodaten prihranek javnih sredstev, da boste lahko kupili še kakšno knjigo po predlogih bralcev več. Namreč, namesto dragih diplomiranih bibliotekarjev lepo zaposlite bistveno cenejšo delovno silo. Knjige zaviti in po abecedi zložiti na police zmore vsakdo, o ostalem bodo pa uporabniki odločali, a ne?! Se opravičujem, če sem nesramna, ampak tole je šlo pa čez vsako mero.[/quote]

Najlažje je pametovati o službah drugih ljudi. O njihovem znanju. Lahko te je sram. Bibliotekarji znajo zaviti knjige in jih zložiti po abecedi, je res, znajo pa še marsikaj drugega, vendar vidim, da nima smisla naštevati katera znanja še imajo. Ti itak ne boš razumela. Ti misliš, da je bibliotekar lahko vsak, ki ima 5 minut časa. Sramota. Rada bi te videla, kako ti pripraviš bibliografijo raziskovalca. Konferenco, izvirni znanstveni članek, monografijo, prispevek na konferenci brez objave. Še kaj drugega? Bi morda poskusila katalogizirati en zemljevid? Patent? Umetniško razstavo? Ne veš, o čem govorim, kajne?

Med drugim – v splošnih knjižnicah je zaposlenih zelo malo dragih bibliotekarjev in cel kup, citiram te: “cenejše delovne sile” – mimogrede – nabavo vodi gimnazijska maturantka, izposojajo, knjige zavijajo in zlagajo po abecedi študenti, učiteljice (bivše) in spet en kup gimnazijskih maturantk, vzgojiteljic in tako dalje.

Kar se pa tiče same nabave – kar sem vam hotela povedati je to, da je tista knjiga lahko prišla v knjižnico ZASTONJ, kot dar.

In ker toliko veste o naših službah, najbrž veste tudi to, da smo mi darove dolžni katalogizirati in jih ponuditi bralcem ravno tako, kot počnemo s kupljenimi knjigami. Zato trdim, da ne morete obtožiti knjižnice, ki je sprejela dar v vrhuncu največje finančne krize zadnjih desetletij.

Poleg tega – gledate samo s svojega zornega kota in preko svojih oči. Profil uporabnika knjižnice oz. bralca ni tak, kot ga vidite vi. Konkretno je tale knjiga prišla v roke nekomu in mu pač ni bila všeč. Nekomu drugemu bi pa lahko bila. Mi smo dnevno v stiku s tem in ker smo splošna knjižnica se trudimo narediti kompromis in zadovoljiti vse vrste uporabnikov. Se trudimo. Vendar kar je za nekoga dobro, je za nekoga drugega šund.

Če ste tako prefinjeni zahtevni bralci, potem bi pričakovala, da znate literaturo zase tudi pravilno izbrati. Zato so pa katalogi, ki jih izgrajujejo pregrešno dragi bibliotekarji…

In da – nabava je skupek želja, namigov in priporočil bralcev, ki mesečno nanizajo po več sto različnih naslovov. Na voljo je za 30 naslovov sredstev. Vodja nabave se tako odloči med nanizanimi željami in upošteva različno strukturo, starost in okus uporabnikov.

Ampak, vi itak veste bolje, kot tisti, ki to počnemo dnevno. Tudi jaz bi lahko rekla, da bi sigurno znala boljše upravljati vlak kot vlakovodja ali vzeti kri iz žile bolje kot medicinska sestra, ampak tega ne bom rekla nikoli, pa točno vem kateri vlak mi je bolj udoben in katera roka me bolj boli po jemanju krvi.

Sramota je, da vsak, ki ima 5 minut časa lahko sodi o drugih službah, tudi poslanci, ki verjetno vstopijo v knjižnico 1x letno.

In še to – o obveznem izvodu pa tudi eden od vaju še ni slišal, kajne?

Lej, knjižničarka, ne bom se preprirala s tabo, ker itak nočeš razumeti, kaj me je zmotilo pri tvojem pisanju. Zato res samo še tole:

1. OK je, da poveš, da knjige lahko pridejo v knjižnico tudi drugače kot z nakupom, na to niti nisem pripominjala (čeprav ti garantiram, da konkretna knjiga podarjena ni bila, tudi verjetnost, da je ravno tvojo knjižnico zadel eden od obveznih izvodov je precej majhna – ampak OK, tvoj point je na mestu – obstaja majhna možnost, da knjižnica knjige ni kupila).

2. Ti predlagam, da konkretno knjigo, okrog katere teče spor, vzameš v roke in poskusiš prebrati. Videla boš, da je to, da gre za šund, še njen najmanjši problem. Ponavljam, ni vse knjiga, kar tako izgleda.

3. Poanto tega, da knjižnice bibliotekarjev ne rabijo, pa si (hote?) kar spreobrnila v žaljenje bibliotekarjev po dolgem in počez. Presenečena boš, ampak na splošni ravni kar dobro vem, kaj vse spada v delovno področje bibliotekarja. In brez skrbi, da vse to cenim in spoštujem. Vendar pa bibliotekar (ali pa gimnazijski maturant, bivša učiteljica idr.), ki odločitev o tem, kaj bo knjižnica z davkoplačevalskim (torej tudi mojim) denarjem nabavila, prepušča množici, po mojem pač nima v knjižnici kaj iskati. Pika. Knjižnica je dolžna zagotavljati pravo razmerje med kvaliteto in šundom, tu (samo) zakon ponudbe in povpraševanja pač ne more biti merilo.

Tudi ti, pod točko 3., ne razumeš nečesa – razmerje je ali se vsaj trudi biti pravo oz. pošteno. Dejstvo je, da splošno knjižnico obiskujejo tako intelektualci kot neizobraženi uporabniki. Leposlovje pa se nabavlja večinoma res na podlagi zbiranja mnenj in želja, po principu – toliko plačam članarine in rad bi, da upoštevate moje mnenje. Če neizobražencu paše brati šund, mu ga poskusimo zagotoviti, kot tudi nekemu intelektualcu kaj bolj zahtevnega. In vsekakor se ne kupi vse kar podolgem in počez s seznama želja, nekaj pa se! In če se je slučajno znašla ta ali podobna knjiga in je bila kupljena, ker je bila na seznamu, bodi prepričana, da je na drugi strani vsaj 5, po tvojem merilu, kakovostnih knjig kupljenih tako iz seznama kot po drugih poteh nabavne strategije. Recimo, da od sredstev namenimo 45% za seznam želja.

Tebe je zmotilo to, da je knjižnica kupila to knjigo iz davkoplačevalskega denarja, ker knjiga ni po tvojem okusu, vendar ne razumem zakaj bi davek, ki ga ti plačaš zato, da javne knjižnice delujemo, bil bolj “težek” od davka, ki ga plača nekdo, ki mu je pač všeč šund!

Glede znanja bibliotekarjev in tako grozno visokih plač – te povzemam: za zaviti knjigo in jo postaviti na polico po abecedi – si pa ti začela. Seveda se stereotipa zelo zavedam, vendar iz izkušenj po svetu ugotavljam, da je na žalost naša deželica daleč nazaj glede na tujino, kjer je delo bibliotekarjev cenjeno in spoštovano, bila sem ga deležna tudi sama in v tujini, kjer sem se kalila, so bili na znanje, ki sem ga prinesla iz Slovenije, zelo ponosni. Žalostno je, da doma ni cenjeno in da je uokvirjeno zgolj v zavijanje knjig in pospravljanje polic. To veliko pove o narodu, veliko več, kot o nekem naključnem bibliotekarju.

Kreganje ni niti moj namen. Sva lahko prijateljici? Resno to pišem. Ne da se mi kregat.

Na tej točki se popolnoma strinjam z Enko. Nihče nima nič proti, če knjižnica kupuje knjige vseh zvrsti, NMi pa prav, da se razmerje v zadnjih letih drastično obrača v prid knjig vprašljive kakovosti. Tudi lahkotne knjige niso vse enake – so dobre in so slabe. In ker, kot tožijo knjižnice, denarja ni veliko (to verjamem) bi človek res pričakoval, da izbor ne bo – v tolikšni meri – v rokah bralcev (očitno so upoštevane predvsem želje ene vrste bralcev). Zato ste vendar tu bibliotekarji. In kolikor vem, naj bi imele knjižnice po zakonodaji tudi nekakšno napol pedagoško funkcijo, ne vem točno, kako je to formulirano.
Ne spomnim se, za katero knjigo je šlo, ampak res je bila taka, ki si komaj zasluži to ime: v eni večjih knjižnico so kupili na desetine izvodov te knjige, nekega drugega, dobrega in povrhu berljivega romana pa štiri. To pač NI normalno razmerje. A mora prav vsakega bralca v hipu čakati v knjižnici vsak šund, za dobre knjige pa pogosto čakamo v vrsti po tri do šest tednov in več?

Strinjam se s knjižničarko, da mora bibliotekar obvladati veliko znanj in med bibliotekarji so dejansko taki, ki jih naravnost občudujem. Če bi vedela njihova imena, bi jih na tem mestu z veseljem pohvalila poimensko. Žal so med njimi tudi taki, za katere se človek čudi, kako so sploh končali na tem študiju – tako sem že naletela na knjižničarko, ki ni vedela, kdo ali kaj je Freud, če omenim najhujši primer.

KATALOGIZIRANJE: Domnevam, da to počnejo v NUK in ne vsaka knjižnica posebej, No, pa saj to ni pomembno. Naj samo z enim zgledom ponazorim znanje, ki ga izkazujejo ljudje, ki katalogizirajo knjige.

Če si človek v moji knjižnici ogleda police z oznako NEVROLOGIJA, na njej najde naslednje: priročnike za samopomoč (kako krepiti samozavest, premagati sramežljivost …), psihiatrične učbenike, psihološke učbenike, mislim, da celo Junga … mah, na njej je tako rekoč vse – samo nevrologije ne. Pa kako lahko nekdo, ki razvršča knjige, enači psihiatrijo, psihologijo, nevrologijo in ameriški samopomočni pofl? Te knjige bi bolje razvrstil vsak gimnazijec (celo tak brez mature). Najprej sem mislila, da so se zmotile knjižničarke, ki polnijo police, po pregledu kataloških oznak pa je bilo jasno, da so preprosto napačno katalogizirane. Enako čudne napake je najti na področju družboslovja in humanistike..

Človek seveda ne more obvladati vseh področij, to je jasno. Ampak od nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem delom, bi pričakovala, da bo v primeru, da ni prepričan, za kaj gre, toliko skromen, da bo zadevo preveril vsaj v Wikipediji. Med šlamparijo in neznanjem ter dobro opravljenim delom so dandanes samo trije kliki z miško. Očitno je to za nekatere preveč – ali pa je njihovo zaupanje v lastno strokovnost brezdanje.

To debato o tem, ali naj knjižnice na veliko nabavljajo pofl literaturo, ker jo pač zahtevajo bralci, sem že enkrat načel.
Za tiste ki to zagovarjajo, bi podal še enkrat naslednjo primerjavo:
Državljani radi pijemo pivo: potemtakem bi ga morali na občini deliti zastonj, pa še slovenske pivovarje bi s tem podpirali.

Eno knjigo omenjene avtorice sem prebral. To ni lahka literatura, to je nekaj, kar je fizično knjiga, vsebinsko in jezikovno pa navadno sranje.