Oktobrsko branje
Dušan Jelinčič: Umor pod K2
Če nisem šla vsaj trikrat med branjem preverit, ali res berem tole knjigo http://www.sanje.si/knjigarna/umor-pod-k2.html , naj me koklja. Pa še zdaj ne vem, a sem jo…ker tale Umor pod K2, ki je šel skozi moje roke, je bolj Pet prijateljev za odrasle kot pa “Za odlično, obrtniško dosledno izpeljano kriminalko se namreč skriva globlji svet eksistencialnih in transcendentalnih vprašanj, kjer se usodno in nepomirljivo srečujeta tudi oba svetova: zahodnjaški in vzhodnjaški… svež, živ jezik, s plastičnimi dialogi in slikovitimi opisi narave, ter naracija, ki na impliciten način odpira mnoga, za človeka katere koli kulture, bistvena vprašanja, odgovorov nanje pa ne daje, vsaj eksplicitno ne.” Žal.
Pavao Pavličić: Škola pisanja. Izjemno branje. Že njegova Koraljna vrata so bila v vseh smislih za kapo dol, Škola pisanja pa to še presega. Se mi zdi, da je Pavličić eden tistih avtorjev, ki piše take knjige, za katere ti je na koncu žal, da kot bralec nisi bil discipliniran in temeljito prebral tistih delov, ki niso čista akcija, ampak bolj razmišljanja. Berem pa v originalih, da vsaj malo ostanem v stiku s hrvaščino.
Thomas Brussig: Junaki kot mi. Prav tako ekstremno dobro branje. Nisem sicer razumela bistva knjige (kar se mi pogosto dogaja), a vseeno čutim, da je hotel avtor veliko povedati v prenesenem pomenu. Če so vas kot otroke maltretirali z raznimi bedarijami, boste v njegovih opisih maminih ukrepov gotovo uživali (ob Klausovi erekciji, mama reče: Klaus, pa menda ja ne, da si se spet igral z njim?). Za omeniti so tudi izvirni naslovi knjig ali člankov, ki se jih lik ob kakšni zagati spomni, pimer: Najstniška erekcija, kako preprečiti.
O neuspelih branjih (jih je veliko zadnje čase) bom kdaj drugič.
A. Skubic – Fužinski bluz
Drugo branje po kar nekaj letih (kar sicer naredim res redko). Na začetku sem rabila nekaj strani, da sem se ufurala :-) v jezikovne preskoke, ampak sem se jih navadila, pri Skubicu drugega pač kaj drugega ne preostane, in jih spet vzljubila. Z jezikom res zna mojstrsko (za moje pojme), z zgodbo sem se malenkost bolj trudila, ker mi eni miselni preskoki med prej/zdaj pri enem od pripovedovalcev niso bili čisto jasni.
En hecen vzgib sem mela zadnjič v knjižnici, ker sem si hkrati sposodila še Grenki med, ki sem ga tudi že pred leti brala. Čudna so pota 🙂
nekaj krimičev:
Andrej Rijavec – Medvedja kraljica (Mohorjeva, 2012)
je po obsegu simpatično skromen “kriminalni roman z aktualno naravovarstveno tematiko”, najden na polici s krimiči pred kakšnim mesecem. Odložen približno na tretjini; zakaj? niti več ne vem, morda zaradi pričakovanja klasične kriminalne zgodbe, pa gre bolj za tisto drugo, naravovarstvo, se mi zdi. zna biti komu drugemu všeč.
Rok Klančnik – Trinajsti apostol (Miš, 2012)
podnaslovljen kot “turistični triler”, kar tudi je. Avtor je turistični delavec, zato dolgi opisi destinacij po vsem svetu, ulic, predelov in jedi najverjetneje štimajo; morda pa tudi opisi seksualnih podvigov :-), ki jih je med vsem tem kar nekaj. Svetovna zarota nekako ne drži vode, oziroma bi bila lahko malo bolj premišljena in dodelana. Se pa knjiga lepo prebere, vsaj meni se je, žena (ki bere bolj poglobljeno) je knjigo kmalu odložila, da namreč vse ostaja preveč na površju. Na naslovnici ob avtorju, naslovu in malo photoshopanemu izseku da Vincijeve zadnje večerje tudi izjava Marcela Štefančiča, ki pravi, da je Klančnik slovenski Dan Brown.
Robert Wilson – Nepomembna smrt v Lizboni (Meander, 2011)
serija štirih (zaenkrat) v slovenščino prevedenih knjig; dotična je nekakšen zgodovinski triler, avtorja imajo nekateri (tako na zavihku knjige) za “novega Le Carréja a z zanimivejšim slogom”. Zna biti. Del zgodbe se odvija med 2. sv. vojno, drugi del v devetdesetih prejšnjega stoletja. Zanimivi odstavki in strani tu in tam, vseeno pa odloženo po 200 straneh, ker me ni več zanimalo, za kaj gre. Morda tudi zaradi okolja (čakalnica endoskopske ambulante), zato bom čez čas ponovno poskusil. Le Carré pa zanesljivo ni.
Frederick Forsyth – Kobra (Učila 2012)
Mojster je le mojster; čeprav je tole napisal pri 72ih, človeka pritegne in se lepo bere. Res je zgodba na trenutke naivna (ker zaradi droge umre vnuk služkinje v beli hiši, bo predsednik ZDA zdaj pa res dokončno uničil kolumbijske kartele itd.) in ne dosega recimo Odesse, Šakala ali Četrtega protokola, je pa vseeno med temi štirimi še najboljša.
@pilgrim: Kaže, da je padec železne zavese naredil malo frke na področju vohunk & kriminalk 😉 Tudi sama sem opazila, da je vse več takih z naravovarstvenimi temami in grdimi korporacijami … ampak meni ne potegnejo, umanjka nekaj, zaradi česar je fino brat ta žanra … še sama ne znam ugotoviti, zakaj je tako. Tudi če je knjiga sicer spretno napisana. Forsythe je pa res dober, sicer zna malo zanihat, a vseeno. V zadnji, ki sem jo prebrala – Četrti protokol – sem prav uživala.
Emmanuel Carrere: Drugi in jaz – obvezno branje za tiste, ki imajo težave s čustvi, razmišljajo o ločitvi, so tragično izgubili katerega od svojih bližnjih, so tako ali drugače hendikepirani, na smrt bolni ali prezadolženi. Izvrstno.
Suzana Tratnik: Rezervat – gospa Tratnikova me vedno znova preseneti. Tokrat je memoarsko družbeno kritična angažirana in nostalgično (samo)ironično naravnana brez istospolnih pretiravanj, ki jo sicer drugače vedno krasijo. Zaključek knjige (zadnji trije stavki) je naravnost fantastičen.
Andrzej Stasiuk: Taksim – na zavihku knjige piše slovanski on the road. Res je. In to dober. Zelo dober. Go East, reader, go East. Ne bo ti žal.
Sergej Dovlatov: Tujka ( v ruščini)
Dovlatova sem v slovenščini že predelal, kar je prevedeno, lotil sem se originalov. Na srečo je moja ruščina napredovala do te mere, da mi gre.Sej so slovenski prevodi dobri, ampak original je original. Rad bi pozkusil tudi z originali Dostojevskega.
Težnost – Tess Gerritsen
Eeeh, kaj naj rečem. Rahlo preveč sci-fi, rahlo preveč pocukran konec. Berljiv, ampak krimič je lahko še marsikaj več kot tole. Malo naštancan in mislim, da mi prav dolgo ne bo ostal v spominu.
Grenki med od Skubica bom pa zaenkrat preskočila in se drugega branja lotila kdaj drugič.
Luka Novak: Občutek pomladi v Litzirutiju
Tako veliko razočaranje, da ne vem, kje bi začela. Ne vem, čemu služijo fotografije, ne vem, čemu služijo opisi nekaterih znanih in manj znanih umetnikov (nam želi avtor malo popraviti splošno izobrazbo?) na straneh s fotografijami. Osebe so se mi zdele vse zelo površno opisane. Prav tako dogodki. Vse skupaj je nekako kar spolzelo mimo mene in pustilo slab okus.
Patti Smith: Pač mulca
Tudi ob branju teh spominov se mi je zdelo, da so dogodki preveč površno opisani in na hitro nanizani, a vseeno je avtorica dobro opisala čustva, mišljenje, življenje velikih umetnikov. Priporočam.
Samo Rugelj: Delaj, teci, živi
Prvič je avtor pretekel maraton, ker ga je nafintiral oče. Po ohoho letih se odloči, da bo podvig ponovil. Kupi spletni program vadbe in nato tri mesece trenira (bolj ali manj) po tem programu ter se odpelje na Dunajski maraton. Meni se je knjiga brala super, tekoče in hitro. In čeprav ne o delu ne o teku in ne o življenju nisem izvedela kaj pretresljivo novega ali se nad čim posebej globoko zamislila, sem se ob branju prav fino imela. Precej bolj kot ob delu, ki je bilo Ruglju navdih – Murakamijevi O čem govorim, ko govorim o teku. Verjetno tudi zato, ker na umestitev teka v svoje življenje razmišljam precej podobno kot avtor :-). Posebna dodana vrednost zame je tudi opis prihoda in urejanja podrobnosti na Dunaju, kajti tam bom drugo leto tekla tudi jaz :-). Se pa sprašujem, kako širok krog bralcev lahko knjiga dobi. Ker, če pogledam objektivno, si ne morem predstavljati, da bi lahko pritegnila netekače, pa tudi pri tekačih se mi zdi, da bo marsikateri od tistih, ki tek jemljejo bolj resno, da ne rečem usodno, zavihal nos in knjigo odložil…
Tadej Golob: Zlati zob
Fino branje, lahkoten, a hkrati z adrenalinom, pustolovščino in skrivnostnostjo zabeljen mladinski roman. Všeč mi je, kako so povezane temačne in svetlejše plati gor(e) in gorništva oz. alpinizma. Ko se bom spet vozila po tistih krajih, pogled na Loško steno ne bo več enak kakor prej. 🙂 Tudi rahla srhljivost in slaba plat “zaklada” sta me zelo pritegnili.
Motilo me je dvoje. Preveč razvlečen začetek in še enkrat pozneje prav tako preveč razvlečeno “vmeskanje”, tam, ko Tomaž čaka na lepše vreme in ne ve, kaj bi sam s sabo. Mislim, da bi knjigi prav prišlo kakih 20 strani manj. 🙂 In pa tisto z narečjem. Tu in tam v sicer knjižno slovenščino vpletene narečne besede me nekako niso prepričale. No, to že, da na tistih koncih tako govorijo, jasno. Ampak ker je bilo vse drugo v knjižni slovenščini (razen občasnega žargona in moderne vokalne redukcije), so se mi zdeli tisti redki narečni izrazi nekako prisiljeni, pa še konstantnosti jim manjka (enkrat uporabi za isto stvar nar. izraz, na naslednji strani – isti govorec – pa knjižnega ipd.).
Ilustrator je tudi tu in tam “zalutal”. Primer: avtor lepo pove, da je imel nono samo še en zob, in to v spodnji čeljusti, nono pa je narisan z zobom v zgornji čeljusti (tega, zakaj ima na glavi “rogove”, pa nisem razumela).
Sicer pa zgodba zelo vleče, in če imaš zraven še rad gore, je tem slajša. Priporočam!
V knjižnici sem vzela Škandal od Tanje Frumen in še ene soavtorice. Katastrofa od katastrofe! Jutri bom knjigo nesla nazaj in jim povedala, da si knjižnica ne bi smela privoščiti takih obupnih knjig, medtem, ko jim kar nekaj kvalitetnih manjka! Knjiga ni lektorirana, napisana je v slogu slabega osnovnošolskega spisa in sem po štirih straneh odložila. Ok,izdana je v 300 izvodih pri neki xy založbi. Ampak,da tak “ološ” kupijo knjižnice, je pa malo too much. In ženska se ima za neko hudo pisateljico. Mi gre na bruhanje!
Ne vem, če vas bom s svojim zapisom lahko vsaj malo potolažila, ampak – knjižnice imamo že dolga leta finančne težave, prirast knjig je vsako leto bolj boren, kakovostna literatura je draga. Vse večkrat nam ljudje (med njimi tudi avtorji) donirajo kak izvod iz svoje osebne knjižnice ali literaturo, ki so jo izdali sami.
Zdi se mi nezrelo in nedoraslo obtoževati knjižnice, če vam knjige na voljo niso všeč. Taka je ponudba. Verjemite pa, da je nabava zelo premišljena. Večina knjižnic kupuje knjige le še na pobude in želje uporabnikov. Med temi presodi koliko sredstev lahko nameni in izbere med željami in priporočili. In kot rečeno – dobi tudi nekaj darov.
Mene bi bilo v teh časih sram tako razmišljati, ko veste kakšna je situacija v državi, da ni za plače zdravstvenih delavcev, da ni za socialne podpore revnih, da ni za malice osnovnošolcev iz revnejših družin – nekateri bi se pa jezili, ker v javni ustanovi, kot je knjižnica, ki se financira iz javnih sredstev, med vsemi knjigami na razpolgo izberete pač eno, ki vam ni všeč.
Problem je po moje ravno v tem, da je knjižnica iz javnih sredstev kupila knjigo, ki si javnih sredstev po nobenem kriteriju ne zasluži. Nekako še lahko razumemo in za silo sprejmemo, da vsi uporabniki (ali večina njih) ne marajo slovenskih avtorjev, nagrajenih avtorjev, zateženih avtorjev … in tako dalje, razumljivo je, da se več bere popularna literatura kot (recimo temu za silo) umetniška, po celem svetu je tako, ampak če so stvari ne le iz vsebinskih, ampak tudi tehničnih (raba jezika itd.) razlogov povsem neprimerne za objavo in se kljub temu objavljajo v nekakšnih bolj ali manj zakritih samozaložbah, jih najbrž ni treba kupovati za javno rabo iz javnega denarja. Verjamem, da ste knjižničarke in knjižničarji dovolj vešči, da ne sledite le željam uporabnikov in prodajalcev in da zavrnete tudi kaj podarjenega, kar v zbirko ne sodi. Za to ste strokovno usposobljeni in ne nazadnje tudi plačani iz javnih sredstev, ne pa (neposredno, seveda pa posredno prek davkov) od uporabnikov.
Ni point v tem, da bralki knjiga ni bila všeč. Point je lepo zapisal insajder. Ni vse knjiga, kar izgleda kot knjiga, no!
Tale dva stavka sta sama s seboj v nasprotju, če smem pripomnit :-). Drugače pa sem ob branju ostala odprtih ust in naježenih las. Ker, če je tako, predlagam dodaten prihranek javnih sredstev, da boste lahko kupili še kakšno knjigo po predlogih bralcev več. Namreč, namesto dragih diplomiranih bibliotekarjev lepo zaposlite bistveno cenejšo delovno silo. Knjige zaviti in po abecedi zložiti na police zmore vsakdo, o ostalem bodo pa uporabniki odločali, a ne?! Se opravičujem, če sem nesramna, ampak tole je šlo pa čez vsako mero.
Mimogrede samo spominjam, da je zgoraj opisano že predlagal Luka Novak, kandidat SLS za kulturnega ministra (pred volitvami je to delovno mesto še obstajalo) in zdajšnji šef Urada za intelektualno lastnino, ki je predlagal, da naj vodenje (za začetek novih) knjižnic prevzamejo brezposelni v okviru javnih del. Vir:
Sobotna priloga.
V trenutno vzdušje ‘ni važno, če je pismen, važno je, da je naš’ to res lepo sodi, bilo bi pa presenetljivo, da bi se s tem strinjal tudi kak knjižničar …
Ne drži. Vzemimo za primer knjigo, ki bi jo najbrž vsi uvrstili med priljubljeno plažo, K. Woodiwiss Plamen in cvet. Trda vezava, kakršno navadno jemljejo knjižnice, stane 31 €, mehka pa 24 €. Ta cena ni niti malo nižje od cen t.i. kakovostne, umetniške, kakor koli že temu pravimo. Tudi redne cene drugih sorodnih knjig, ki se najbolje izposojajo, se sučejo med 20 in 35 €. (Nisem gledala, kako je s samozaložbami
Recimo (žepnic nisem upoštevala, ker jih knjižnice bolj malo kupujejo)
E. L. James: Petdeset odtenkov sice 1 in 2: 29,80 €
Kathleen E. Woodiwiss: Vreden ljubezni 1 in 2 – 38,00 €
Kerstin Gier: Nevesta je žal rekla ne – 24,94 €
Kathleen E. Woodiwiss: Neuničljiva: 24,00 €
Julie Garwood: Gradovi: 32,90 €
Mary Reed McCall: Onkraj skušnjave (mehka) 19,95 €
Stephanie Laurens; Vragova nevesta (mehka) – 19,95 €
Susan Elizabeth Phillips: Razvajenka . 34,96 €
Zdaj pa pojdimo k “dragi kakovostni literaturi – na slepo sem pobirala s strani nekaj SLO založb (redne cene)
Philip Roth: Ponižanje – 9,90 €
Drago Jančar: Severni sij: 17,10 €
Ladislav Fuks: Sežigalec trupel – 17,50 €
Jennifer Egan: Tatovi na obisku – 22,70 €
Andrzej Stasiuk: Taksim – 22,95 €
James Joyce: Pisma Nori – 20,40 €
Robert Musil: Zgodbe, ki to niso – 20,40 €
Jonathan Franzen: Svoboda – 36,00 €
Christopher Isherwood: Samec – 23,95 €, mehka vezava 8,99 €
Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti (mehka vezava) 16,99 €
Natsume Soseki: Koprnenje – 18,95 €
Pripominjam, da nisem iskala poceni knjig, ampak povprečne, ki niso znižane. Znižanih knjig je pa tudi kot toče, prepričana sem tudi, da si knjižnice lahko pri založnikih izborijo kak poseben popust.