Po dolgih letih sem ponovno vzela v roke Bulgakova, Mojster in Margareta. Tudi ob ponovitvi – užitek.

Berem knjigo, ki se v precejšnji meri posveča delu dneva, ki mi je še kako blizu, v katerem se pogosto pojavljam na MK in še pogosteje berem knjige, o katerih potem kracam: o noči.

Gre za roman Spi! nizozemske avtorice Annelies Verbeke. Glavna tema knjižice (nekaj čez 130 strani majhnega formata) je hkrati pojav, ki mi po svoje kroji življenje – nespečnost. Posamezni odlomki se me nežno dotikajo ali pa kar kričijo po poistovetenju, zato je najbrž ne morem nepristransko oceniti. 😉

Ugaja mi tudi tisto nekaj, kar sem že nekajkrat zasledila v nizozemski sodobni književnosti: nekaj, kar ni ravno hlad, morda nekakšna oddaljenost, pa čeprav pisanje govori o čustveno nabitih trenutkih. Človek res noče spravljati v isti predal vse literature posameznih narodov, ampak kaj, ko se po branju določenega števila knjig ene književnosti vendarle začnejo risati nekateri (resda megleni) skupni obrisi … 😉

Kaj naj torej rečem o Spi!? Poleg nore Matilde je to doslej najbrž najboljša knjiga iz te zbirke (nisem še prebrala vseh); ti mi tudi edini ugajata. Ker pa sem šele na sredini, je tole delna ocena, nekakšen vmesni čas, če se izrazim po športno.

Z romanom Petelinji zajtrk še ravno ujela zadnji oktobrski dan. Vtis: hja, kaj pa vem. Prijetno, sproščujoče, lahkotno branje, ampak definitivno ni Lainščkov presežek. Njegovi drugi romani, ki so zame brez dvoma čudoviti in eni izmed slovenskih literarnih vrhov, so veliko bolj dodelani in polni, ta pa je tak pravi filmsko linearen in predvidljiv.