Tove Jansson “Poletna knjiga” je mala knjiga o babici in vnucki na otoku nekje na severu, vmes zanimive misli o otokih in ljudeh z otokov, kar me je vedno zanimalo- boduli so nekaj drugacnega, res.
lp

Eka, Poletno knjigo sem ravno prejsnji teden prebrala in takrat razmisljala, kako je to ena od knjig, ki jo lahko priporocis komurkoli med osmim in osemdesetim letom.

lp, proxima

Toro je napisal:
>sam pa se borim Twenty Seventh City, ki me ne pograbi prav najbolje.

Nekaj mi pravi, da so Franzenov edini veliki met prav Popravki … 27th City me je sicer pritegnil, vendar nikakor, nikakor in niti zdaleč ne dosega Popravkov. Tudi The Discomfort Zone … no, ni knjiga za v anale. Vsekakor bom prebrala Strong Motion, če imam knjigo že doma, ampak zdaj sem velik del vneme že pokurila.

No, da ne bova preveč zoprna: tudi napisati eno mojstrovino je nekaj, ne? Takih pisateljev je kar nekaj, mednje bi npr. uvrstila tudi Jachyma Topola s Sestro, ki me je skoraj obsedla, medtem ko sem Angela samo zdolgočaseno listala in kmalu odložila.

Bruckner: Nenehna vzhičenost. Zanimivo in prijetno branje, ampak se ne bi ravno v vsem strinjala z njim, ker kdajpakdaj malo preveč karikirano poenostavlja določene zadeve. Sicer pa prijetno vikend-branje.

Prebrala sem prvi del Gradišnikove Roka voda kamen in ostala zelo hladna. Sicer, ne vem kaj sem pričakovala, vendar vračam v knjižnico ostala dva dela nedotaknjena….čeprav so mi drugače dela kjer se akterji iščejo in trpinčijo sebe in druge še kar blizu, mi pa to delo ne sede…žal.

@Enka: Bojni zapiski so izšli pri Učilih in se jih seveda da dobiti po tistih njihovih še kar ugodnih cenah. Pri njihovih izdajah me moti, ker so knjige šle očitno skozi OCR, potem pa z minimalnimi korektorjevimi posegi v tisk. Deloma katastrofalno, ampak bolje kot nič. Pa še nobenih ilustracij nikjer, bljak. Genijev v kratkih hlačah pa tudi jaz ne najdem in se toplo priporočam za namige.

@Katja10: 27th se mi še kar vleče, ampak ne povsem neznosno. Saj sem si sam kriv, kaj pa rinem v nepreverjene vode, kajne, potem pa se tukaj cmerim. Bo treba malce zamenjati avtorje; trenutno imam na vidiku Mitchella, Annie Proulx in Richarda Russa.

Hvala, Toro! Saj mi je vmes že končno kapnilo, da so Bojne zapise pri Učilih skrili – v knjigo Mulci na pohodu :-). Glede njihovih izdaj Pregla pa…niso najbolj privlačne, res, ampak cena odtehta svoje. Ker ko pogledam kakšne nesramno drage izdaje raznih slovenskih klasik pri drugih založbah…grem večinomakrat kar raje v knjižnico…

@Toro: posipam se s pepelom – Popravki so me povsem navdušili, ampak kaže, da ostalo res ni nič osupljivega. Tudi jaz sem bolj ali manj dvignila roke nad njim. Sama se bom za spremembo vrgla v kak krimić, čutim pravo potrebo …

a propos Katja10: če se boš res vrgla v kak krimič;

ravnokar končujem tri precej solidne:

Heinichen Veit – Vsakemu svojo smrt, prijeten slog, kraj dogajanja: trst…

Ian Rankin – Krvave skomine [inšpektor Rebus na sledi krvoželjnemu morilcu] – malo preveč podrobni opisi obdukcije, drugače pa še kar, kraj dogajanja: London, majtmotiv: škot v Londonu

Andrea Camilleri – Oblika vode (prvi primer komisarja Montalbana) – šele na začetku, obeti dobri.

@Pilgrim: hvala, hvala, dejansko se bom vrgla na Rankina. Pzp. imam Hide & Seek in Knots & Crosses že doma. Za pokušino sem predelala knjigo kratkih zgodbic, ki so me pritegnile s precejšnjo raznovrstnostjo in obenem prepoznavnim avtorskim pečatom, pa z lepo pomešanima humorjem in resnostjo.

Sodeč po zgodbicah, se Rankin morda ne zdi eden od tistih najbolj vrhunskih in smrtno resnih, vsekakor pa soliden + premore kup reči, ki jih človek v krimičih sicer ne sreča prav pogosto. Upam, da bosta knjigi enako dobri.

Tudi Camillerija imam že nekaj časa na seznamu “obveznega domačega branja”, za Veita pa slišim prvič in ga bom tja nemudoma umestila.

Katja: ce ti pod roke zaide kak Christopher Brookmyre, se ga tudi ni treba otepat :))

(btw, wikipedia ima celo oznako zanra Tartan Noir, kamor spada razen Brookmyrea med drugim tudi Rankin, od katerega se nisem brala nicesar; mi bo ze se prisel pod roke…:))) vcasih ga ni cez dober, inteligenten krimic…)

lp, proxima

@Proxima: eden mi je že, mi je bil tudi všeč, le da je – vsaj v tisti knjigi – za moj okus pretiraval z duhovičenjem.

Pogoltnila Rankinovo Knots & crosses. Ultra berljivo, vendar ne tako zanimivokot zgodbice, v katerih je šlo za več kot zgolj golo reševanje ugank. No, saj je šlo tu tudi, ampak nekako ni bilo tako sočno.

Katja: meni je pa skor prihajalo ob socnih psovanjih establishmenta, vlade, policajev in tepcev…:))))

Citat iz Country of the Blind:

“Are you kidding?” he said with a quiet whisper of laugh. “Just because it’s a total farce and they’ve left smoking guns lying everywhere, you think it wasn’t the government? Come on, they’ve made a complete arse of absolutely everything else they’ve turned their hands to. The health service, education, transport – what makes you think assasination would be any different? In fact, I’m feeling a bit stupid myself that, with all the mess, fuck-ups and general incompetence, I didn’t recognize it as their MO earlier.”

lp, proxima

p.s. vsaka podobnost…:)))))))))

@Proxima: že v teh dneh se lotim njegove naslednje knjige – morda je bila samo ta nekoliko bolj medla. Nikakor nisem izgubila veselja do Rankina …

Sem končala Henning Mankell – Korak zadaj in začela s Paasillinovim Očarljivim skupinskim samomorom.

se kdo spomni naslov oddaje, kjer so predstavljali pisatelja Veita Heinichena … ne vem, ali je bila oddaja o tujcih v Trstu ali o tržačanih… zamudila sem jo, jebelacesta

Izključno zaradi pomanjkanja časa sem čisto predlogo prebirala Na visokih petah. Vtis ostaja odličen, knjigo priporočam. Več sem napisala na ustrezni temi. Uf, zdaj pa Agota…prav sline se mi cedijo.

Trenutno berem oldtimerje. Tako pravim knjigam, ki so pri hiši že kakšnih 20 let, pa še niso prišle na vrsto 🙂

Po prvih treh poglavjih knjige Daleč od ponorelega sveta ( Thomas Hardy ) ne morem verjeti, da se knjige nisem nikoli prej lotila. Zelo lepo napisano, malo starinski jezik, zato je treba kar pozorno brati, kar pa sploh ni težko. To je ena od tistih knjig, pri katerih takoj padem noter in me res zanima, kaj se bo zgodilo

Zdaj me pa resno zanima, koliko takih neodkritih biserov se še skriva po mojih knjižnih policah. Ker za knjige, ki jih imam doma, kar nikoli ni časa, ker je vedno nekaj drugega bolj nujno prebrat – ali iz knjižnice ali od kolegov ali za službo. A se mi sploh splača knjige kupovat?

Pravkar dokaj na dah prebrala Intimnost Kureishija, njegov stil je dejansko tak, da te potegne v pripoved. Sem pa precej razočarana. Po “gajštni” knjigi Buda iz predmestja sem enostavno pričakovala več kot medlo in neodločno stopicljanje na mestu.

Jaz sem mesec začela z Orwellovim 1984, se potem tolažila z zadnjim Harryjem Potterjem, zdaj pa sem na slabi polovici Pamukove Ime mi je rdeča. Bojim se, da bom na slabi polovici tudi ostala. Enostavno mi ne potegne, čeprav niti točno ne vem, kaj mi na knjigi ni všeč. Zdi se mi razvlečena, čeprav so mi ponavadi všeč ravno takšni debeli in “počasni” romani.
No, vsaj Orwell je bil dober, čeprav ne vem, kdaj si bom upala spet kaj njegovega vzeti v roke. 🙂

Ta konec tedna sem bila pridna.
Najprej se nisem mogla ločiti od Umetnost krpanja Elizabeth Berg. Mogoče je malo površno napisana, nekatere stvari niso izpeljane do konca, vseeno pa mi bo ostala v spominu.
Zdaj pa berem Suzano Tratnik: Tretji svet in mi manjka še malo malo do konca. Škoda, ker moram jutri v službo.

Dokončala še drugega Iana Rankina, Hide & Seek. Prijetno branje za konec tedna.

Tanka knjižica “Več ognja, več vetra” avtorice Susanne Tamaro mi je – ugledana me policami knjižnice – vzbudila zanimanje tudi zato, ker me po njeni “Pojdi, kamor te vodi srce” ni pritegnilo nobeno od njenih del. Skozi različne letne čase lahko sledimo avtoričinemu razmišljanju o življenjskih vrednotah in tistih vprašanjih, na katera prej ali slej naletijo ljudje, ko pridejo v zrela leta. Na trenutke mi je blizu, na trenutke tuja…

Zlomljeni april (Ismail Kadare) je izpolnil pričakovanja. Temačni svet plemenske Albanije približa tako, da ga praktično zavohaš, razmerje med mitom in njegovim estetiziranjem pa obdela na način velikih klasikov. Trikrat ZA!

Za njim sem v šusu prebrala Išmaila (Arsenijević-Zograf), tudi nadvse priporočljivo. Monolog petnajstletnega beograjskega pankerja, ki se odvija leta 1979, je tudi v prevodu odlično zadet.

Po vsem tem sem ocenila, da sem bila čisto dovolj pridna za detektivko, in zdaj z užitkom guštiram Barbaro Vine (psevdonim Ruth Rendell) in King Solomon’s Carpet.