Oktobrsko branje …
Ups, se opravičujem. Vem, da so njene knjige izhajale tudi pri založbi VED, sem tudi jaz enkrat naletela na njeno mino :-). In pri tej založbi na še nekaj podobnih amaterskih del. Ob Skodelici kave, ki sem jo odsvetovala tudi tu gor, sem zadeve končno povezala in ugotovila, kaj je pravzaprav skupni imenovalec.
No, poleg Visokih pet in Impresij iz depresije sem prebrala tudi delo od Pavla Huelleja: David Weisser.
Knjiga opisuje neko povojno poletje na Poljskem, ko šolsko mladino na prvi počitniški dan preseneti pogin rib v morju in jim prekriža kopalne načrte, tako, da si morajo na druge načine krajšati čas… brala sem z nasmehom na ustnicah.
Prebrala The Road (po Torovem priporočilu). Huda antiutopija, pri kateri se moraš resnično soočiti s svojimi strahovi in pretresati vest in občutja. Zadene, kot je treba, čeprav sem vseskozi pogrešala par podatkov – npr. o vzroku uničenja sveta in tem, kaj se je dogajalo v vmesnem času. Esej o slepoti, ki ga je vsekakor moral brati tudi McCarthy, je vseeno eno stopničko više, na vrhu tovrstnega čtiva pa še naprej ostaja Deklina zgodba Margaret Atwood.
Trenutno se hahljam ob Matildi Wolfa Haasa – groteskno in odbito, splošno priporočljivo (sploh, ker se itak vsi radi norčujemo iz severnih sosedov :)). Edino jezik se mi zdi malce tog – mišljen je bil pogovorno in čeprav se prevajalec temu trudi slediti, je po mojem vseeno preveč zadržan.
@Oja: tale Matilda je bila tudi meni všeč – menda edina doslej iz te zbirke. Najprej nekako nisem vedela, kakšen odnos zavzeti, no, kmalu je prevladalo navdušenje nad odbitostjo, podobno kot pri tebi.
Prebrala: Pravilo štirih. Avtorja: Ian Caldwell & Dustin Thomason
Ocena knjige iz Indipendent: Da Vincijeva šifra za ljudi z možgani.
Ne bi se ravno strinjala s to oceno, vsekakor pa knjiga, ki jo razvedrilno bereš. Sploh če te zanimajo stare knjige. Knjiga namreč govori o razkritju skrivnosti knjige Hypnerotomachia poliphili, knjige iz 15. stoletja. Skrivnost razkrivata dva študenta iz Princetona.
Lp, Ela s
Jaz pa že drugi teden mencam in počasi berem Damo s kamelijami. Saj ne, da bi bilo kaj s čtivom narobe, ampak so vmes šli 3 romani skozi moje roke (korekture), čeprav moram priznati, da sem ob Dami bolj uživala pred leti ob prvem branju. Se mi je je pa zahotelo ob prejšnjem deževnem vikendu, ko sem še upala, da ga bom lahko malo bolj ležerno preležala -LOL.
Eh, pozabila sem omeniti Pazite se psa, J.M.Erre, duhovita kriminalka, ki se iz lahkotnega branja na predzadnji strani izrodi v nekakšen psihološki poizkus… Zanimiva knjiga. Ravno zdaj pa berem Kar sem zamolčala Aleksandre Kardum. Sicer berem, ne pa s pretiranim veseljem. Razvlečeno opisovanje nekega rojstnega dne s pozitivnim testom nosečnosti.
Berem romanček “Dedu za petami” avtorja A.Paasilinne – ta me vedno znova navduši s svojim malo otožnim in malanholičnim, za ostale Evropejce kar malo odbitim stilom. Uživam!
Prebirala sem tudi biografijo M.Deržaj in obupala na sredi nad obupnim stilom piske biografije, K.Lavš.
Mene pač moti, če berem pretekle trpnike tipa: “Marjana se rodi…..”
Aha, posebno lep pozdrav Oji! 😉
Zelo smo uživali v večni Preglovi Odpravi zelenega zmaja, vključno z Veliko pustolovščino. Pregl je itak mojster humorja in vodja katedre za cliffhangerje. Recimo: “Ko sta naslednjega jutra Pipi in Miha vstala in potrkala na vrata Bobove sobe, je bilo res vse drugače.” Ali pa: “Takrat se je v daljavi zaslišal znani ropot.”
Pri prebiranju svoji tavečji smrklji sem malo cvikal, da bodo težave s humorjem, ki je včasih kar prefinjen, recimo ko Bob s tisto kripo zavije na bencinsko črpalko.
“Drv in premoga nimamo,” jih je pozdravil črpalkar.
“Mislim, da bi se kakšen hlod vseeno našel,” je revsknil Bob. Črpalkar je mislil planiti v bes, a ni, ker je vse sam zakuhal.
To je bilo pri mojem občinstvu pozdravljeno z navdušenim krohotom, kot tudi besedni dvoboji vrste “… pojdi v rit!” “Bom, ampak z nogo naprej!”
Skratka, Pregl je res car. Žal se mi zdi, da so Geniji v kratkih hlačah morda prezahtevni za sedemletnico, tako da nadaljujemo čez kakšno leto.
Trenutno se hahljamo ob Čudozgodah Alenke Goljevšček, sam pa se borim Twentyseventh City, ki me ne pograbi prav najbolje.
@Oja: že nekaj časa razmišljam, ali je to, da v The Road manjka opis dogodkov, ki so vodili v antiutopijo, prednost ali slabost. Se strinjam, Saramago v Eseju na petih straneh ali koliko že razvije celotno genezo tragedije, ki sledi, in ti takoj vzame sapo. Pri McCarthyju tega ni; zdi se mi, da ni hotel zapasti v kakšno pretirano opisovanje politične in še kakšne situacije, ki je apokalipso povzročila. Po svoje so namigi, govorim na pamet, na bliskanje na nebu, ki ga opazuje moški s svojo ženo, še bolj grozljivi, kot bi bilo recimo prozaično opisovanje jedrskega spopada Kitajske z ZDA. McCarthyju sem bolj zameril občasno pretirano mračnjaštvo in dejstvo, da osebki nimajo imen.
Če bi razvrščal podobno literaturo, bi postavil Saramaga na prvo mesto, za njim McCarthyja, potem pa Ishigurov Never Let Me Go. Deklina zgodba se me ni prav zelo dotaknila, pa četudi sem prvi v vrsti starih tetk, ki obožujejo Atwoodko.
@Toro: imaš še Bojne zapiske mestnega mulca, ki si po moje tudi za sedemletnico fenomenalni. Še posebej tisti del o umivanju, oz. neumivanju.
Drugače sta se v mojem oktobru zasidrala Skubic s Popkornom (parkrat padla na tla s kavča od smeha, nekaj pasusov sem morala še mojemu možu prebrat, in ni imel nič proti) in Nora Roberts, Notranji pristani. Tko, čist za polurno predspalno branje. Všečen in čisto drugačen od raznoraznih Jane Green romanov mi je bil tudi roman iz zbirke Kapučino Jack and Amy.
@tamala_8: Odlična ideja; ne vem, zakaj se mi je zdelo, da smo to že prebrali. Sem že vrgel knjigo na kup za branje. Hvala 🙂
@Alenka: Živjo tudi tebi! Vsakega novega molja smo zelo veseli (sori, če takole pokroviteljsko uporabljam množino, ampak zdi se mi, da bodo drugi pritrdili).
@Toro: Vrhunska hvala za trud glede The Road (in kajpak: sedi, pet za ‘katedro za cliffhangerje’ :)))). Zdaj, po dobrem tednu, se je reč že malo usedla in čeprav je pustila okus, ne bo šla med mojih top 10. Morda ima tudi malce smole s tajmingom, Saramago je bil na vrsti samo kak mesec prej.
Po Matildi (ki jo uvrščam med ‘mirno prebavljeno’, kar sem mi zdi še zlasti primerno glede na to, da se stvar dogaja v restavraciji s pohanimi kurami) sem na hitro pogoltnila še Auro, po obsegu (50 strani) prejkone novelo Carlosa Fuentesa. No ja, tudi ta me ni huje prizadela kljub prevajalkini obljubi v spremni. Taka razpoloženjska, malce nadrealistična scena, kjer sicer mrgoli simbolike, pri spoznavni moči pa par pik sfali. Zdaj sem začela Zlomljeni april najbolj cenjenega Albanca Ismaila Kadareja, in vse kaže, da bo tole biser tegale knjižničnega paketa.
@Toro: Ne pozabi na Preglove Genije v kratkih (in potem v dolgih) hlačah.
Z mojo takrat 9-letnico sva predelali “zbrana Preglova dela” v enem tednu in zraven umirali od smeha.
@Oja, hvala za dobrodošlico ;).
Paasilinna je prebran (ja, Zajčje leto je bilo za odtenek ali dva boljše), zdaj berem Francosko suito (I.Nemirovsky) -dobila sem jo v dar, ker da “je to gotovo zame”. Bomo videli.
Eh, Toro, pa kako si vedel, da tudi pri nas Pregla na kup zbiramo?!? Res, izbrskala sem (še mojo) Odpravo zelenega zmaja (tisto fino, veliko, s slikicami!), besnim, ker Genijev v kratkih hlačah ne najdem (pa vem, da sem jih takisto posedovala). Genije v dolgih hlačah in Priročnik za klatenje sem kupila, Bojne zapiske mestnega mulca še iščem. Se mi zdi kar prav, da imamo Preglov opus v trajni lasti. In komaj čakam, da se ga lotimo, ker me strašno zanima, kakšen se mi bo zdel po toliko letih. Prav zdaj denimo obdelujemo eno od knjig, ki mi je ostala v zelo lepem spominu – Uhač in njegova druščina (B. Jurca). Pa mi je kar nekam čudno brat… No, otroka sta jo “kupila”. In niti ne gnjavita preveč, kaj so to dinarji, pa miličniki, tovarišice (v šoli) in kar je še teh arhaičnih zadevščin :-).
Bralka, pošlji ZS tule gor, če si še kje naokrog! Porkaduš, pa samo tebe moj mejl ne mara!!!
Ostalim se opravičujem za smetenje, a zadeva je nujna, jutri grem v bralkine kraje, pa mi je obljubila tortico, ker sem nehala kadit in zdaj moram to izterjati!!! Pa še opevano novogoriško knjižnico mi je obljubila razkazati :-).