Končujem Sad strasti nizozemskega pisatelja Karla G. van Loona. Četudi ga je kar nekaj dam pohvalilo, češ, ne, to ni zgodba, kakršno obljublja naslov, tj. butasta, tudi ni prav kalorična. Na našega junaka padajo hude življenjske preizkušnje kot hruške, ko se zmedijo. Knjiga me ne prepriča, čeprav gre za zvrst, pri kateri je prav to bralsko “verjetje” tisto, kar jo naredi dobro.

Junak v tej knjigi ostane brez:
– nekdanje žene,
– plodnosti,
– očeta.

če bo šlo vse po nesreči, se bosta na ta seznam izgub uvrstila še

– sin, za katerega že na začetku štorije (sicer pa po 13 letih) izve, da ni njegov,
– zdajšnje partnerke.

Saj je hudo, ampak toliko sočutja pa res ne premorem …

Aja, tudi mama mu je že umrla, resda malce pred začetkom zgodbe, a vendar …

Hja, saj veš, kako vabi Andre Linoge (Vihar stoletja) v pekel: Born in sin, come on in! Tako je to s sadovi strasti :).

Hecam se, seveda. Po naštetem sklepam, da je avtorju tale strast ušla iz rok.

Sama pa sem se v par dneh potešila z (drugič prebrano) In večno pojo gozdovi ter Dediščina gozda (Trygve Gulbranssen). Mestoma postaja ‘plažnat’, a večinoma je klen kot ljudje in pokrajine, ki jih opisuje. Mmm.

K.

kaj je že oktober????

Zabavam se ob Klubu oboževalcev Gorana Tribusona.
Mestoma me malo zmede, ker so glavne osebe sicer moški tam okoli 40. ali 50. leta starosti, a imajo take finte, kot bi bili dvajset ali tridesetletniki. Kaj moški prav zares nikoli ne odrastejo?
Vsekakor pa priporočam.

@bralka, mimo teme, ne da bi bral knjigo: Ne, ne odrastemo, samo igračke imamo dražje. 🙂

Milan Dekleva – Izkušnje z daljavo
Kratke zgodbe. Z križankarsko-detektivskim posluhim lahko bralec prepoznava večino oseb, ki nastopajo v zgodbah. Podobno kot v predhodnih proznih delih (Oko v zraku, Zmagoslavje podgan).
Lep jezik, zanimivo branje, večina zgodb posega v avtorjevo otroštvo in se prepleta s sedanjostjo. Avtentični opisi časa (npr. “frizura na aškovo” ipd.).
Vredno branja.

Toro, si ti kaj Dežulovića bral? RAvnokar sem namreč prebrala njegovo Poglavniko bakterijo in so me tvoje besede zelo, zelo spomnile na zadnjo zgodbo. Sicer pa sem zelo uživala v njegovih zgodbah, ki jih je sicer zelo malo, so pa tako pestro različne, da nimaš občutka tako kot pri mnogih piscih kratkih zgodb na polovici knjige, da premlevaš eno in isto stvar. Od zelo zabavnih, do takšne, kjer bi se moral smejati, pa te skoraj bolj na solze vleče … Dodaten čar pa da knjiga bralcem, ki razlikujejo med hrvaščino, bosanščino in srbščino, ker jih zanimivo meša. Na kratko: močne zgodbe so. Te premaknejo in na inovativen in zelo dober način je prikazan prepad med nacijami. Priporočam.

se pozna, da je konec spetembra, ker že lahko malo bolj sproščeno berem 🙂

@Aja, nisem, razen seveda Christkinda, ki mi ni bil všeč, in sobotnih kolumen v Dnevniku, ki so večinoma prisrčne.

Že nekaj časa pa razmišljam, da bi svoje pogoste odhode v Zagreb morda končno izkoristil tudi za skok v knjigarno. Tale Bakterija bi znala biti res dobra izbira.

@Aja: hvala za info – me je že firbec matral, kakšna je ta “Bakterija”. Skoraj bi jo kupila v Šibeniku, če se ne bi ultra mudilo na trajekt, nazaj grede sem pa pozabila …

Pri Christkindu sem imela zelo mešane občutke, nikakor nisem mogla zavzet jasnega stališča, kolumne se mi pa večinoma zdijo – natanko tako kot pravi Toro – prisrčne. Vsekakor jih berem – v nasprotju s tistimi nad njimi.

Prebrala Havaji na papirju Vesne Godina.Sem uživala. Zelo.
Trenutno se mučim s Klubom oboževalcev G.Tribusona in Odprla sem oči in šla k oknu V.Möderndorferja. Prebrala bom do konca. Obe.
Prva me je najprej zabavala, vendar sem se kmalu pričela dolgočasiti, zato sem bila vesela, da sem v knjižnici prišla na vrsto za rezerviranega Möderndorferja. Prebrala sem prvih sto strani, pa sem še vedno hladna in brez navdušenja…

Jaz sem v skladu z morbidnostjo jesenskega obdobja navalil na Solženicina, za začetek Rakov oddelek.

@Spider: če so hotel morbidnost, je tvoja izbira res pravšnja 😉

To je namen ja, sje pravim, naj bo knjiga v skladu z vremenom.

Potem bom šel še na druge od tega avtorja.

Oj ,Spider ,bolj da zamenjaš avtorja,poglej kako lepo jesen imamo.

Začenjam z Al Aleksandro,je kdo že bral?
lp geri

Prebrala sem zbirko Gospa iz šestega Alejandra Brinerja – zgodbice, ki se prijetno lenobno berejo, vendar se mi dozdeva, da mi čez nekaj mesecev naslov ne bo več povedal veliko. To sploh ne pomeni, da so slabe, nasprotno, nekatere so prav dobre, se pa zbirka zdi kakovostno nekoliko neuravnotežena.

Plus je vzdušje, pač drugačen šmek od angloameriškega in evropskega pisanja.

Nekateri bralci se avtorja nemara spominjajo po tem, da je svojčas pisal za pokojni časnik Republika. No, ena od zgodb nosi naslov Ljubljana, mon amour – če to komu kaj pomeni …

Olje na balkonu – zelo spodobna kriminalka, priporočam ljubiteljem tega žanra.

V roke mi je prišla knjiga Madeline Thein Certainty. Kdo pozna, je vredno branja?
Danes prebrala Banvillovo Morje, subtilno, fino delo.

Slovenske knjige pretežno berem “načrtno”, torej na priporočilo frendov in tukajšnjih moljev, ki jim vsaj malo zaupam.

No, sem in tja naredim izjemo in v knjižnici vzamem kakšno delo kar tako, skoraj na slepo. To pogosto prinese kakšno prijetno presenečenje, včasih pa …

Knjiga Stava avtorice pod psevdonimom Romana Berni že spada med takšne “včasih pa” … Verjamem, da avtoričin namen ni bilo napisati kaj res poglobljenega, ampak zgolj berljivo žensko branje, kot ga navadno dobimo v morju angloameriških ljubićev. Žal je to delo polom na vsej črti. Uredniška odločitev za objavo mi nikakor ni jasna.

Zgodba: slaba, šablonska, nezanimiva na vsej črti.

Jezik in slog: ubožno. Popolna zmeda, ko gre za jezikovne ravni, nenehno ponavljanje enih in istih izrazov za iste reči. (Npr. za en par: čudovito sta se prilegala …” To “čudovito prileganje” človeka po nekaj straneh spravi ob pamet. Najbrž ima nekaj zaslug za tovrstno revnost kak fundamentalističen lektor z močno potrebo po poenotenju vsega, kar se poenotiti da – kot da ne bi šlo za roman, ampak ustavo ali zakon.

Liki: nestvarni in predvsem mrtvi.

Toplo odsvetujem!!!

Če so jo še v petek na knjižnični mizi premetavali, ker ji manjka pridih novosti, je včeraj počivala tudi pri meni doma. A danes mi je uspela narediti nedeljo odmaknjeno od realnosti s pripovedjo antropologinje, ki preživi nekaj mesecev med indijanci Iticoteri. Ne obremenujejo se niti s preteklostjo, niti s prihodnostjo. Ne poznajo besede hvala, niti zbogom. “Zbogom se reče z očmi.”

Florinda Donner: Šabono

Miloš Urban – Sedem Cerkva
s podnaslovom: gotski roman iz Prage (Beletrina, 2006)
Zanimivo. dovolj trupel, dovolj lep lezik, in kar meni najbolj šteje, dovolj vzdušja čeških mojstrov, recimo Haška ali Čapka.
da se brati tudi kot odlična kriminalka.

Moje skrivnosti….

zelo dobra knjiga za sprostitev…..

N

Na 284. strani sem obupal nad Kate Mosse, Labirint. Knjiga meseca pri Mladinski in oh in sploh, pa: “Požri se od zavisti, Dan Brown. To je prava stvar.”

Za ljubitelje žanra je stvar verjetno znosna. “Tri skrivnosti. Dve ženski. En gral.” Itak. Za vse ostale (Šifro in Angele sem dokaj hitro prebral) pa je to kvečjemu pretenciozen poskus, ki pač ni uspel. Roman je povsem brez šarma. Če je Mosse mislila, da bo s kompozicijami vrste “… pod stisnjenim labirintom ozkih zavitih ulic se je v senci stavb reka Eure lesketala v zastrtih žarkih poznopopoldanskega sonca …” ustvarila presežek, se je uštela. Ni dovolj, da Danu Brownu dodaš “lesketanje”, “zatrepe” in občasne “težke steklene vaze z belimi lilijami”.

Zgodovinska umestitev je najbrž ustrezna, ampak s tem se ne bi bilo treba tako zelo važiti, ker je že moteče. Na vseh koncih se pojavljata okcitanščina in francoščina, in to ob slovenskem prevodu, kot da smo bralci krdelo butalcev. “Če lahko, messire.” “Attendez, je rekla …” “Oui, merci …”

Ampak to so manjši grehi. Hudo je, ker še na polovici romana pravzaprav ne najdeš motiva, zakaj bi sploh hotel prebrati še en stavek. Ker me zanima, kako bo junakinja preživela? Zakaj, če mi pa itak ni všeč? Ker me skrbi, kaj bo s sodobno junakinjo v vzporedni zgodbi? Ker o njej ne vem nič? In kaj je s skrivnostjo? Pravzaprav bi se lahko na 285. strani pojavil originalni sveti gral z vgrajenim odrešenikom in magičnimi teleportivnimi sposobnosti ter dolby surroundom, pa bi mi bilo vseeno.

Tragična knjiga in izjemno slabo porabljenih 27,95 EUR.

Vrnila sem se z daljsega potepanja po Siciliji, kjer je bilo končno obilo časa tudi za branje (o soncna paluba trajekta Palermo-Genova!:))) ) zato bi moral biti post pravzaprav z eno nogo v septembru, z drugo pa v oktobru.

Med odkritji omenjam troje:

– presenetljivo duhovito in subverzivno hipijsko klasiko s konca ’70 – Tom Robbins: Even Cowgirls Get the Blues (po knjigi je bil posnet film z Umo Thurman v naslovni vlogi, ampak jaz ga se nisem videla – o Mula!);

– iz ruscine v anglescino prevedeno Nightwatch (Sergej Lukjanenko: Nočnoj dozor), prvo knjigo iz ruske fantasy fiction serije, ki žanje precejsnje zanimanje po tovrstnih forumih. Za moje pojme sicer ne dosega Tolkiena ali Pullmana, ampak me je vseeno hudo zgrabila – prva stvar, ki sem jo naredila po prihodu domov, je bil amazonski nakup vseh dosedaj prevedenih nadaljevanj, od utrujenosti škripajočim kreditnim karticam navkljub;

– dokoncno uvrscam na svoj seznam kultnih Škota Christopherja Brookmyrea, avtorja serije črnohumorno obarvanih kriminalk – zacne se s Quite Ugly One Morning, ki sem jo prebrala poleti, sedaj pa nadaljevala z Boiling a Frog in Country of the Blind.

Priporocam vse troje.

lp, proxima

@Proxima: Christopher Brookmyre je bil všeč tudi meni, je pa res, da sem prebrala samo eno knjigo. Kul.

Ne vem, ali imam samo jaz tak občutek ali sem preprosto imela smolo pri izbiri, ampak se mi zdi, da je založba VED prav usmerjena v izdajanje takšnih amaterskih izdelkov wannabe pisateljev.