Oktobra pa beremo…
Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje
Zelo zelo všeč. Avtorica opisuje (v glavnem svoje) odraščanje pregnanke iz Vukovarja z vsem, kar sodi zraven. Pri tem ohrani otroško/najstniški pogled na zadeve, ki pa mu doda ravno prav distance odraslega pisca, pri tem pa se tudi izogne vsej patetiki (no, čisto malce ji morda uide tam, kjer opisuje počitnice v Italiji). Skratka, zelo fajn in temu primerno tudi toplo priporočam.
Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna.
Mislim, da je o knjigi že tekla beseda tukaj, jaz sem jo šele zdaj prebrala in se ob njej zelo zabavala. Prvoosebnega pripovedovalca sem kar “slišala”, ko je tako sredi ali na koncu stavka izustil svoj m? ali aja? in si predstavljala, kako na široko odpre oči in čaka na odziv “sogovornika”. Genau tapravo branje za tole indijansko poletje, če se hoče človek še malo nasmejat pred jesenjo 🙂
Moji sorodniki pa so ravno dobili naraščaj pred nekaj dnevi nazaj in novopečeni mamici bi rada kupila kakšen koristen priročnik za njo in otročka. Je kdo od vas morda naletel na kakšno koristno čtivo za mlade mamice in dojenčke in ju še posebej priporoča? Izbire je res veliko, nimam pa časa pregledati vseh knjig, ki obstajajo na to temo.
Hvala za odgovor!
Zdravo, Augustina1,
da ti malo olajšam težko izbiro. Včeraj sem videla, da je med.over.net ravno začel oglaševati zelo koristno knjigo, pa še ravno na tem forumu:) Zanimivo, kako ene stvari kar same do tebe pridejo. Predlagam, da poiščeš 4 načine zdrave prehrane za nosečnice in dojenčke za 4 krvne skupine. Sem prepričana, da bo mlada mamica zelo zadovoljna z nasveti. Pa mislim, da so še recepti zraven. Pa LP.
Grier: Nevesta je žal rekla ne[/b] (babje branje na ravni S. Kinselle, v redu, a verjetno bo enako kot s Kinsello, ko se po nekaj dneh nisem in nisem mogla spomniti naslova prebrane knjige).
Barbieri: Epitaf cesarskega sladkokusca (zanimivo, a preveč podobno Kafku, mene ni navdušilo).
Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje – začela, ampak me tematika zelo odvrača, saj še vedno trdim, da berem za užitek.
C. Jacq: Zarota zla
Druga iz serije štirih pod skupnim naslovom Ozirisove skrivnosti. Veliko ponavljanja, malo me medejo vsi negativci, ker jih je tumač in jim mešam. Pravzaprav vztrajam in bom vztrajala do zadnje samo še zato, ker je vseeno še kar zanimiva in me pritegne tematika faraonskega Egipta.
Nisem ne vem kakšne ljubiteljica stripov, pa vendar se mi ta dva zdita prav v redu:
Zoran Smiljanić/Marijan Pušavec: Meksikajnarji – Miramar (1.del), Laibach (2.del)
Maksimiljan Habsburški je bil mlajši brat cesarja Franca Jožefa in ponosni lastnik dvorca Miramar pri Trstu. Malce so izrabili njegovo naivnost in ga prepričali, da je postal cesar Mehike. Stvar se je tragično končala.http://en.wikipedia.org/wiki/File:Edouard_Manet_022.jpg (Uniforme so francoske, čeprav bi morale biti mehiške, a Francozi so bili tisti, ki so ga prepričali, da je šel v Mehiko in ga potem izdali).
Vzporedno z zgodbo o Maksimilijanu teče še zgodba o mladem kranjskem fantu zaznamovanim z osebno tragedijo. Zgodbi sta večkrat prikazani dobesedno vzporedno – na eni strani zgodba Maksa, na drugi Toneta in to celo v podobnih situacijah, npr. eden se kot otrok zgubi v labirintu pred Shoenbrunnom, drugi v koruzi in koprivah na polju.
Meksikajnarji so bili slovenski prostovoljci, ki so odpotovali v Mehiko, da bi služili cesarju.Jasno, da Tone postane eden od njih.
Strip je zelo lepo narisan, slike so prepričljive – npr. Ljubljana okrog leta 1864, dvorec Miramar. Zgodba je zanimiva, lepo prikazana, začinjena tudi z žgečkljivimi prizori, da je vse skupaj še bolj pestro.
Težko čakam nadaljevanja.
P.S. O cesarju Maksimiljanu in njegovi ženi Šarloti je pisal tudi Dimitrij Rupel v svojem romanu Maks. Kniga mi je že malo ušla iz spomina, a na splošno se mi je takrat, ko sem jo brala, zdela čisto v redu.
Aleksandra Kocmut – Trije razlogi
Prebrano v treh ali štirih obrokih, torej res v šusu. Zelo berljiva, lahkotna, simpatična, pa po eni plati precej resnična, čeprav brez blaznega globljega smisla ali hude literarne vrednosti. Palce gor, ker gre za domačo knjigo; verjetno je tudi avtorica prisotna tu gor – ne vem.
Andrej Nikolaidis: Sin
Posrečeno preigravanje življenskih resnic, poigravanje z besedami in mislimi, tudi tujimi, zabavne prispodobe in zanimiv izbor besed za opise različnih fizičnih in duhovnih stanj. Vse silne resnice nam trosi dokaj nesimpatičen lik, ki pa nas vsake toliko tako nemarno spregleda, da človeku postane kar nerodno :-). Fajn branje skratka, le konec diši po patetiki.
Ker mi je bila Pure tako zelo všeč, sem se lotila še pisateljevega prvenca, ki je leta 1999 dobil International IMPAC Dublin Literary Award.
Andrew Miller: Ingenious pain
Spet 18.stoletje, tokrat v Angliji. Knjiga se začne z dokaj natančnim opisom obdukcije trupla mladega moškega, ki do svojega 28.leta ni vedel, kaj je to bolečina. Bolečine enostavno ni čutil. Zaradi tega npr.takoj po rojstvu ni zajokal, kar se sicer pričakuje od vseh zdravih novorojenčkov. Ker ni vedel, kaj je bolečina, tudi trpel ni. Posledica vsega tega je bila, da se je razvil v brezčutnega, hladnega, kar grozljivega človeka. Po drugi strani pa je bil zelo bister in izredno spreten z nožem, tako da je postal eden najboljših kirurgov daleč naokoli – hiter in natančen. Predvsem hitrost je bila takrat pomembna, saj so vse operacije potekale brez anestezije.
Vse tja do St.Petreburga in Katarine Velike je knjiga enkratna, odlična, izjemna. Ko pa je v zgodbo vstopila Mary, sem bila manj zadovoljna – razni uroki in napoji mi namreč ne sedejo najbolje. A tudi to malenkost sem A. Millerju z veseljem odpustila, saj je Jamesa Dyerja nekako moral “odčarati”, če je hotel, da zgodba pridobi še nekaj na svoji humanosti, ljubezni in sočutju. Pa tudi v kontekst 18.stoletja gre vse skupaj prav lepo.
Torej, kar se mene tiče, odlična knjiga in mislim, da sem že postala fanica Andrew Millerja.
Glavna veličina knjige je v predstavitvi nasprotja med brezčutnim, pohlepnim, a izredno sposobnim kirurgom na eni in globoko humanem, sočutnem, a nič več tako učinkovitem zdravniku na drugi strani, vse skupaj združeno v eni osebi Jamesa Dyerja.
Berem berem, pa nič takega, da bi mi ostalo v spominu.
No, zadnje čase imam ob večerih dovolj energije le še za kratke zgodbe Roalda Dahla (Poljubček) za katerega pa verjetno vsi tukaj vemo, da je “zakon”.
Za čas po LpolM (ljubljanskem polmaratonu 😉 pa me nestrpno čaka en lušten knjižnični ulov.
Uf, sem imela srečo, v torbi so pristali zelo sposojani Nesbo, pa SPET trilogija Agote Kristof, pa Skubičeva Koliko si moja in Pullmanov Dobri mož Jezus…
@bralka: sama sem najprej brala Šolski zvezek, in sicer v SLO, potem sem se pa zaradi nestrpnosti 2. in 3. dela brala v ANG. Razlika je nepopisna. Ne v vsebini, ampak v tem, da SLO prevod prekaša angleškega za 1000 %. V ANG so ostale pretežno štorije, izgubilo pa se je skoraj vse drugo. Ko sem videla, da bomo v dobili še preostala dva dela, sem se razveselila, me je pa odločitev, da bo prevoda opravila druga prevajalka, kar presenetila. Če bi bila urednica, bi se najbrž že veliko pred začetkom dela začela grebsti in “podkupovati” isto prevajalko, tj. Alenko Moder Saje. Mnogi smo brali Vse je razsvetljeno, kjer je (pokukale sem še v izvirnik) tudi blestela. Skratka, zelo bom vesela, če boš sporočila, kakšne so kaj razlike v prevodih …
Marie NDiaye: Tri močne ženske
Tri močne ženske so tri zgodbe – o močnih ženskah. Njihova moč je po svoje izrazita, pa vendar tudi prikrita, sestavljena iz številnih zatrtih čustev in mišljenj, iz načina, kako se spopadajo z okoljem, v katerem živijo ali tudi životarijo. Vse zgodbe so zelo povezane z Afriko (ne le kot dogajalnim prostorom, temveč predvsem kot okoljem, ki ženskam o(ne)mogoča, da so, kar so).
V vseh treh zgodbah ima družina oziroma odnosi med družinskimi člani ključno vlogo v usodi glavne junakinje. Zdi se, da je prav moški član družine (običajno partner) tisti, ki lahko ženski življenje ustvari – ali uniči. S te perspektive je naslov Tri močne ženske pravzaprav parodija.
Kerstin
Po NIFFENEGGER, A: Žena popotnika v času; kar precej časa ni bilo neke knjige, ki bi me res potegnila, sedaj sem imela pa srečo, ena za drugo dve:
Metro 2033, Dmitry Glukhovsky : http://www.sanje.si/knjigarna/metro-2033.html
in druga: Haruki Murakami – Kafka Na Obali: http://www.bajta.si/haruki-murakami-kafka-na-obali-2007, http://www.siol.net/kultura/knjizni_molj/2008/07/kafka_na_obali.aspx