Allende: Eva Luna

Okusno, vleče k branju, osebno mi je bolj sedla v tej kot v Hiši duhov. Samo na koncu premlačno.

K.

Ken Follett: Night Over Water

Tik po izbruhu 2. svetovne vojne skupina petičnežev čez noč leti na razkošnem letalu proti ZDA, med njimi pa tudi nekaj nenavadnih potnikov. Seveda spoznavamo zgodbe posameznih potnikov, nekaj malega je tudi zapleta, ampak kaj drugega kot knjiga za lenoben morski opoldanski počitek pa tole ni.

Lovci na mamute…malo je preveč razvlečeno, mi je kr mal dogcajt, upam da bo 4.del bolš…

Petterson: Konje krast

Vsebino že poznate. Malce precenjena knjiga. Pohvalno izrisan odnos med sinom in očetom. Začetek zelo obetaven, Nadaljevanje manj prepričljivo. Zelo predvidljiv konec, ki je preveč nakazan že na začetku, tako da ni nobenega presenečenja. Nekatere tukaj so motile vejice. Prevajalka jih res postavlja malo po svoje, včasih imajo vlogo pike, vendar me to ni motilo, saj to daje zgodbi določen ritem. Moti pa me slaba, neizrazita naslovnica in to, da je prevajalkino ime izpisano z večjimi črkami kot avtorjevo. Poleg tega pa je že na sami naslovnici štrleča tiskarska
napaka. V zgodbi je tudi kar nekaj nedoslednosti. Ko gre glavni junak mimo sosedove hiše in ko okno v mraku le ošine, ugotovi, da nima sosed niti enega sivega lasu. Takega izostrenega pogleda nimajo niti živali. To je le ena od teh nedoslednosti. Seveda je zgodba vredna branja, saj je jezik svež, mehek, poetičen. Konjem dajem tri zvezdice in pol.

Se strinjam. Meni osebno je bila od vseh petih ta najmanj všeč.

Branje mi ne gre. Evo.

Najprej obupano odložim Garpov svet Johna Irvinga, četudi sem se ga lotil po nasvetu nadvse kredibilne osebe (s katero nimava kompatibilnih bralnih preferenc). Enostavno mi ni šlo.

Tako belo srce Javierja Maríasa bi moral biti zicer, pa ni bil. Če bi bil sam v malce boljši koži, pa nisem, bi v romanu najbrž celo užival, tako pa me je junak s svojo statiko in seciranjem situacij zgolj znerviral. Odloženo na polovici.

Tadej Golob (Svinjske nogice) me je pritegnil zaradi nekega intervjuja, najbrž v Delu, kjer je izjavil nekaj, da se mi je njegovo ime vtisnilo v spomin, vsebina odgovora pa seveda ne. Patetično. No, roman sem prebral, kar je zame nekaj takega kot zmaga Hita Gorice na vsaj eni nogometni tekmi – možno, ampak skrajno skrajno neverjetno. Zgodba o Janiju Bevku, luzerju-kulturniku-družinskem očetu-narkiču, je dosledna, lepo izpeljana, ampak majcena in obrobna. Podrobnosti so razdelane v nulo, kar je dobro, pa naj gre za umetnost parketarstva, risanja stripov, podnajemniških selitev po Ljubljani, tetoviranja, izsuševanja estrihov ali spikerstva na Študentu. Bravo za to in aplavz. Nedoslednosti je malo, po mojem morda denimo pri opisu trenutka Kardeljeve smrti, ki je bila najbrž Titova smrt, saj Bevk omenja tipa s štrlečimi ušesi (Terček) in nek mladinski film, ki je bil najbrž Zebra v kuhinji, ergo Tito. Ampak, kot se je del javnosti nemara naučil iz primera Čefurjev, junak se lahko tudi moti. Kar me spomni na Bevkovo nenehno svinjanje v smislu: “In potem bom šele najebal! Jebentimater! Jebentimaterbožjo!” To zgolj kot mil primer nečesa, kar se vleče skozi cel roman. Hm, daleč od tega, da bi si moral izrazje prevajati s kakšnim balkansko-čistunskim priročnim slovarčkom, ampak tega je res malo preveč. Kakih sedemdeset odstotkov, recimo. No, pa še lektorica: “… je razlagal mojster lesenih dilc, pozabil sem njegovo ime, sem si pa zapomnil, da si niti za sekundo ni dal maske gor, ko je lakiral in je bil sigurno medicinski fenomen, da je bil sploh živ.” In tako naprej, od kiksa do kiksa. Pa spet nisem slavist, da bi ločil prislov od pridevnika, ampak taka lektura je kot ena ponedeljkova alfa romeo. Skratka, roman ni za Nobelovo (če si to nagrado po Obami sploh še kdo želi), je pa vreden branja, avtor pa obeta. Priporočam.

Dermot Bolger (zasnoval in uredil): Soba v hotelu Finbar

Sedem zgodb sedmih irskih pisateljic – vendar ne vemo, katera je napisala katero, naj bi ugibali, sama žal nobene tako dobro ne poznam, da bi sploh razmišljala v to smer (oziroma večine sploh ne poznam), ki se vse dogajajo v hotelu Finbar, v istem času.
Razpon všečnosti je različen, kar je seveda nekako za pričakovat.

Ne, je bil kar Kardelj. Tolk o kiksih …

Resno? Titovo smrt je objavil Terček, to je 100%. A je tudi Kardeljevo?

Tudi. Takrat je potreniral za: In Tita ni več …
Sem pa potem celo delal z njim (s Terčkom) nekaj časa na televiziji, ko so ga ‘po kazni’ prestavili v športni program.

Hvala, potem seveda vzamem svojo izjavo o nedoslednosti nazaj, čeprav sem se zaščitil z “morda” 🙂

Zdej berem Umor v Vatikanu…je kdo že prebral, kak se mu zdi?

Tudi jaz se spomnim, da je Kardeljevo smrt objavil Terček. In to ravno med predvajanjem nekega zanimivega filma. Strašno mi je bilo žal, da si filma nismo mogli ogledati do konca.

Očitno sem res pomešal obe smrti, eno med filmom, drugo med nogometom, ampak obakrat Terček. Se opravičujem.

Ultramaratonec: Izpovedi neustavljivega tekača (Dean Karnazes).

Hmmm, zelo ekstremno. Ampak vlije človeku voljo do matranja :-).

Gimnazijke sem se lotila, ker je še nikdar nisem – nemogoče, a resnično.

Evo, Toro, spet enkrat sva na liniji. Tudi jaz si doslej ob splošnem navdušenju nisem upala priznati, da mi Marias ne potegne – vse tisto stopicljanje na mestu me dela živčno in tako pri Srcu kot pri Bitki sem si nekje na stoti strani priznala, da pač nima smisla vztrajati, če mi misli ob branju ves čas bežijo drugam. Z Irvingom sva itak nekompatibilna, zamerim mu preoblaganje zgodbe z vsemi možnimi odkloni in duhovičenji, Garp pa mi je bil poleg tega še izrazito antipatičen kot lik. Kakih 200 strani pred koncem mi je enostavno dol viselo, kaj bo z njim in njegovimi, tako da je šel v off.

Ob gostovanju v Beogradu pred mesecem dni mi je založba Rende pripravila ‘poklon paket’, take osebne sorte, s knjigami, ki naj bi mi glede na pokazano in izkazano ležale. So far, so good – najprej sem prebrala romančič Borislava Petkovića Kupanja moga oca, precejšen hit v Srbiji, ki pripoveduje tipično zgodbo o odraščanju gimnazijca v času Titove smrti (bend, pank plošče kot večni predmet poželenja, prve pijanke, prva punca). Duhovito in berljivo, ampak kajpak tudi že stokrat videno (Tribuson, Mazzini, Viewegh). No, The Box Slavoljuba Stankovića pa bo definitivno ostala v spominu – zgodba študenta, ki ob razpadu SFRJ in izbruhu vojne dela kot ‘paker’ v tujih ambasadah, z izvrstnim stilom izkoristi vso simboliko, ki se pri tem ponuja. Za prevest, nujno!

Zdaj sem spet v Sloveniji in sicer ob Kuba libre Marka Vezoviška. Zabavno u iber.

Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures

Z goncourtom ovenčana knjiga o človeku, ki je doživel amnezijo, si nato ustvaril novo identiteto zasebnega detektiva, čez čas pa se lotil iskanja svoje preteklosti. Ja, lepo berljivo. To je tudi vse, kar ima ponuditi, vsaj kar zadeva mene. Resda govori o amneziji, o človeku, ki postopoma zbira drobce svojega minulega življenja, ampak knjiga vzbuja vtis, kot da je amnestičen tudi avtor – no, ne ravno amnestičen, prej kot da bi trpel za kratkotrajnimi izgubami spomina. Četudi je v tem kaj namernega, pa nikakor ne prepriča. Zblojeno. Jezik je skop, kar mi je navadno všeč, ampak knjiga je obenem nekako prazna, približno taka kot nizozemska hrana: želodec napolniš, nekakšne blede kalorije dobiš, a vseeno ostaneš lačen.

Linda Jarosch, Anselm Gruen: Kraljica in divja ženska

Na osnovi podob svetopisemskih žensk je predstavljenih 14 arhetipov ženskosti – ženska kot: sodnica, kraljica, mati, zapuščena, modra, bojevnica, svečenica, strastno ljubeča, spreminjevalka, gostiteljica in umetnica, prerokinja, tujka, smejoča se ter divja ženska.
V vsaki ženski so vse te podobe, le da nekatere od njih živimo bolj intenzivno kot druge, nekaterih se ne zavedamo, v nekaterih pretiravamo, vse so pa dobre in v določenih trenutkih življenja zelo uporabne in dobrodošle.
Poučno branje za vsako žensko.

Milan Đorđević: Opica

Zbirko kratkih zgodb odpre pripoved o ljubljanski art sceni, v kateri prepoznamo številne akterje, med njimi tudi urednika knjige 😉
Kar me je pri tej knjigi pritegnilo, da sem jo šla sploh prebrat do konca? Najprej to, da je odličen zgled, kako je, če avtor obvisi v času, kar se sicer rado zgodi, saj se nagibamo k temu, da nam katero od življenjskih obdobij vtisne večji pečat in posledično zaseda posebno mesto. Če je knjiga sicer dobra, to ni hudo, če pa je bleda in gre zadeva predaleč … in tu je šla … Najprej sem celo mislila, da je bila napisana konec 70., morda v začetku 80. let – ker pa ni ravno biser, me je čudilo, zakaj bi šlo sploh prevajati povprečno delo izpred tridesetih let, če pa je toliko neprevedenih boljših in/ali vsaj bolj svežih. Potem sem v zgodbah opazila namige, da gre za novejše delo.
Če bi izvirnik izšel pred tridesetimi leti, bi rekli, da je “časovno zaznamovan”, je pa to hecno reči o delu iz leta 2006.

Najzanimivejše se mi je zdelo to, da vsebuje na kupe tisočkrat prebranih in prežvečenih “globokih” misli, ki pa so v resnici navadni klišeji, če primerjav niti omenjam Tozadevno je zgodba Rezilo britve naravnost vrhunska. Nekaj primerov:

– vsi prijatelji so lažni
– življenje je podobno “lutkovni predstavi”
– vsi ljudje po vrsti so “sive marionete” … ki jih vodi roka “sprijenega lutkarja”
– ljudje samo tračarijo, lažejo, hinavčijo …
– vsakdo, ki si drzne priti na javen dogodek, je seveda malomeščan, ki se samo razkazuje
– povsod poganjajo piflarji, politikanti, plevel, policijski špiclji
– ljudje so ameboidni strahopetci
– frendi so itak vsi scagani, opravljivi …
– ljudje so podobni “nakazam, ki so padle v živo blato, zdaj pa trzajo kot žabe, ki jih trpinčiš z električnim tokom#
– pogovori so seveda zbirke puhlih, votlih, mrtvih fraz
– ko se posveti videzu someščanov, ugotovi, da so pred njim: mongoloidni obrazi, bradavičasti nosovi, nizka čela, izbuljene oči, popokane žilice, zabuhli, živalski, pa povsod prhljaj in luskavica
Manjkala je samo še tista o sopotnikih na vlaku, avtobusu, ki v takih štorijah preprosto MORAJO smrdeti. (me je pa vedno zanimalo, kakšni so videti ti pronicljivi opazovalci od pripovedovalcev …)

No, naš junak na koncu seveda naredi samomor – le kaj bi drugega …

Tudi misli, posejane po knjigi so nekakšen destilat modrosti tipa (govorim na pamet) “človek, ki ga nič več ne zanima, je bolj mrtev od tistega v krsti”.

Primerno za študenta primerjalne književnosti, ki se je spravil pisat seminar o ex YU kratkih zgodbah iz 70. in 80. let.

Margaret Atwood: The Year of the Flood

No, najprej malo ozadja: sem fenica Atwoodove (literarnih in neliterarnih del), kar sicer ne pomeni, da mi je vse všeč, sploh ne, sem pa morda zaradi tega včasih premalo kritična.

Torej, tole je njen najnovejši roman, ki je nekakšno nadaljevanje romana Oryx and Crake, ali, bolje rečeno, nekakšen vzporednik. Za sledenje seveda ni nujno, da smo prebrali prvega. Veliko “imaginativne moči”, nedvomno …
Meni je bila fajn, ne morem pa ravno vsevprek priporočati.

Irving: Garpov svet

Ne da ravno medlim od navdušenja, vsekakor pa priporočam za tiste, ki ste z veseljem prebrali tudi npr. Zaroto bebcev. Knjiga, ki vleče, čeprav ne poka od ‘akcije’; knjiga z veliko tkiva, zame pa – s stališča tega, da tudi sama pišem – še dodatno zanimiva, saj obravnava (nevsiljivo) tudi vidik pisateljevanja, navdiha, tematike in (ne)uspešnosti oz. komercializacije literature. Vse to seveda skozi zgodbo, ne kot kakšen esej. 🙂

Kot je že nekdo omenil (Toro?), se glavni lik tudi meni ni zdel posebej privlačen (v takem ali drugačnem smislu), tu in tam mi je bil celo zoprn oz. vreden pomilovanja ali prezira (čeprav brez patetike!). Tem večji mojster je torej Irving, da spravi skupaj zgodbo, ki te vleče (ne ravno za jajca :), včasih tudi malo cuka, a vendar – vleče), čeprav se z glavnim junakom niti ne istovetiš niti ne navežeš nanj ipd. Irving me je toliko očaral, da sem v knjižnici na slepo segla po še eni njegovi, in to je ravno Eno leto vdova. Katja10, zanima me, zakaj ti ta ni bila všeč. (Sama doslej še nimam mnenja, sem šele začela.)

Prevod je zelo dober, vseeno pa na žalost manjka tisto zadnje kvalitetno branje (ki mu lahko rečemo tudi lektura, korektura ali pa kakor koli pač že), ki bi denimo postavilo vejice pred vse veznike kot in kakor, kjer obvezno manjkajo, in popravilo nekaj čudnih prevodov (verjetno kalkov), kot je tale: Lahko je vohala svoj seks na njem.

K.

>Eno leto vdova. Katja10, zanima me, zakaj ti ta ni bila všeč.

Zdela se mi je precej bolj medla, pzp. kot da v tej knjigi “manjka nekaj Irvinga”, skoraj kot bi jo napisal spreten posnemovalec njegovega sloga. Pač, vsakemu plodnemu pisatelju se najbrž zlahka primeri, da kaka knjiga ne ponudi vsega, kar od njega pričakujemo – saj bi bilo navsezadnje kar čudno, če bi. Podobno se mi je zgodilo z Alias Grace M. Atwood. pa je zato nič manj ne cenim.

Igor Štiks: Elijev stol

Ne vem, ali sem zadnje čase tečna ali kaj, ampak nobena knjiga mi zares ne potegne … Tudi tale ni bila izjema.

Kralj Ojdip v sodobni, francosko-dunajsko-vojnosarajevski preobleki – prav veliko drugega pač ne. Človek bi recimo pričakoval kak zanimiv odstop ali morda pisateljski prijem. Ne vem, če že tega ne, pa vsaj to, da ne bi bilo vse – tako zgodba kot pripovedovalčev bridki konec kakor tudi tisto vmes – že na začetku kristalno jasno, potem še v taki ali drugačni obliki desetkrat napovedano, nato pa se mora vse skupaj naposled še zgoditi. Toliko uvajanja, napovedovanja, ponavljanje, povzemanja … že dolgo ne. Sprva sem v tem hotela videti kak eliptičen slog, skratka kaj, kar bi vse to upravičilo, pa se je hitro pokazalo, da bi bila to zmota.
Skozi knjigo sem se prebila zgolj ob pomoči amazonskega duha in še meni sami povsem nerazložljive vztrajnosti.

Rodrigo Munoz Avia: Psihiatri, psihologi in drugi norci

No, tole sem vzela v roke s kupom skepse, ampak knjigici pravzaprav nič ne manjka. Čeprav ne prinaša nič revolucionarnega, je lepo berljiva, sploh če je človek v pravem razpoloženju in se mu puhlice psihiatrično-psihološko-svetovalsko-zdravilske klike zdijo bolj uboge. Na to je nacepljeno še nekaj družinskih peripetij v slogu dicklita, vse skupaj pa je luštno, nežno branje za jesenski večer ali dva.
Vsekakor pa nadvse dobrodošlo čtivo za okrevanje od knjige iz zgornjega odstavka.

Evo, na hitro doštukam še manjkajoče za zdaj že prejšnji mesec.

William Sutcliffe: Si izkušen?

Hecna, namenoma zajebantska pripoved mladega Angleža, ki se prvič odpravi po Indiji. Pripovedovalec je v glavnem prepotenten in antipatičen lulek, tako da gre pogosto na živce, ampak v tem je konec koncev tudi point. Kaj zelo uporabnega za načrtovanje poti knjiga ne ponudi, a kot rečeno, čisto zabavno, čeprav tudi hitro hlapljivo branje.

Susanna Kaysen: Prekinjeno deklištvo

Zgodba dekleta, ki se v šestdesetih dve leti preživela v psihiatrični bolnišnici. Verjetno jo že poznate, če ne drugače, iz filma. Natančno napisano, vredno branja, čeprav ne zadene tako kot npr. Let nad kukavičjim gnezdom.

Steph Penney: Nežnost volkov

S Costo nagrajen roman z osnovno formo detektivke, ki se dogaja sredi 19. stoletja v Kanadi. Dobra zgodba, krasen slog, le za moj okus preveč perspektiv (štiri). Morda me ravno to tako bremza – kar ne morem se tako ogreti zanjo, da bi si jo želela odnesti v posteljo in brati, dokler ne padem v komo.

Miljenko Jergović: Buick Rivera

No, s tem pa počnem ravno to. Jergović kot Jergovič, ne morem se mu upreti.