Ups, K10, slaba novica. K sreči mi še vedno ostane vsaj nekaj njenih knjig, ki jih doziram natančno kot le kaj, kot redko in fino začimbo, recimo. Upam, da so vsaj te vse take, kot je treba.

Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje.

Ne prav poglobljeno beroč recenzije sem tej knjigi zaradi statusa hude uspešnice in kajpak naslova vnaprej nalepila pričakovano bridgetjonesovsko etiketo. Ko pa sem jo spazila v knjižnici in rekla, no, ajd, poskusimo, bolelo menda ne bo, pa me je čakalo veliko presenečenje: tehtno, dobro domišljeno pisanje povsem brez cenenih humornih prijemov in kot češnja na torti še odličen prevod. Odlično zložena zgodba o tem, kako so mali ljudje v Srbiji osemdesetih in devetdesetih postajali veliki nacionalisti tako rekoč po spletu naključij (zloglasni “Niko neće da vas bije” je npr. genialno umeščen), kam jih je to peljalo in kako so se streznili. Pa še praktično polovico gesel iz Leksikona YU mitologije vsebuje, hehe. Zelo priporočam!

@Oja:>čakalo veliko presenečenje:
Tudi dizajn knjige zapelje – je pa tako upiljen, da je prav všečen …

Alma Karlin: Japonske novele

Ko je A. Karlin potovala okrog sveta, se je edino na Japonskem počutila popolnoma varno, sprejeto – to je bila dežela, kjer je nihče ni prizadel hudega ali jo užalil. Takšno življenje ji je omogočilo globji vpogled v življenja Japoncev in nastale so (med drugim tudi) Japonske novele.
Gre za štiri kratke zgodbe, kjer je polno slivovih in češnjevih cvetov (“Samo en cvet, en češnjev cvet…” je pisala), obilo starodavnih izrekov modrosti, pa vendar tudi nesrečnih usod japonskih žensk prikrajšanih za skoraj vse. Fino branje – kot vse od Alme.

Med prebiranjem sem se ves čas spraševala, kakšne bi se novele zdele avtorici Elegance ježa, če bi jih poznala.Verjetno bi ji bile všeč. Tudi ona je v svoji knjigi želela ustvariti nekaj pristnega japonskega ozračja. Pa je bila Alma glede tega bolj uspešna 🙂

Marco Denevi: Rosaura ob desetih – izvrstna knjiga. Gre za neke vrste krimič, katerega poanta ni toliko v samem kriminalnem dejanju in razkrivanju njega kot v prikazovanju nekega obdobja skozi oči različnih ljudi. Vsekakor dobro branje in toplo priporočam.

Michael Frayn: Vohuni – tudi ta knjiga me je navdušila. Gre za opisovanje spominov nekega starca, ki je svojo mladost preživel med 2. svetovno vojno na obrobju Londona in med svojimi otroškimi igrami naletel na marsikatero odraslo skrivnost.
Knjiga je netrivialna, na nekaterih delih je celo nisem čisto razumela, mi je bilo pa zelo blizu dojemanje otroških spominov odrasle osebe. Toplo priporočam.

Jens Christian Grøndahl: Tišina v oktobru – že po parih desetih straneh sem obupala. Trenutno imam majhne otroke (ki zavzamejo velik del moje in moževe pozornosti in časa) in se zato zelo veselim časov, ko bom imela več časa za biti z možem. Ta knjiga pa opisuje moškega, ki ga je žena ravno ob času, ko otroci odrastejo, zapustila. To me je navdalo z občutkom, kot če delaš res slastno torto in se precej namučiš, potem pa ravno, ko vse naštimaš na mizo, dobiš napad žolčnih kamnov in moraš nujnov bolnišnico.

Enka – se zelo strinjam s tabo glede Nowhere man-a. Tudi jaz ga nisem razumela in tudi meni je šel na živce. Pa še občutek sem imela, da čim so geji v zgodbi, se knjiga trudi, da bi bila preveč globoka.

Veličković: Oče moje hčere

Odložil na petnajsti strani. Knjiga najbrž sploh ni slaba, tudi prevod je v redu, toda mene sta cinizem in modrovanje glavnega junaka, petintridesetletnega Sarajevčana, ki je zaradi krize vrednost pustil delo oglaševalca, preveč dolgočasila in motila, da bi nadaljeval.

@marze: Oče moje hčere se mi zdi daleč najslabše Veličkovićevo delo.

Ko smo že pri gejih v Nowhere Man in pri Veličkoviću. Ko je začel Hamon v NM napletati še tovrstno motiviko, sem se spomnila ravno na Veličkovićevega Sahiba. Zelo spomnila. Pa se mi ni ljubilo iti gledat, kateri roman je bil prej spisan :-). Drugače pa se je meni zdelo, da se z gejevskimi sanjarijami v NM poskuša poglobiti osnovna zgodba v knjigi in ne obratno. A je bilo vse skupaj precej izven (že itak šibkega) konteksta, vsaj meni.

Tod Strasser: Val

Tole je mladinska knjiga, ki naj bi nastala po šolskem eksperimentu z igranjem vlog, ki ga je profesor zgodovine opravil na dijakih neke srednje šole. Eksperiment naj bi pokazal, kako je bilo možno, da so Nemci sprejeli nacizem – bodisi dejavno bodisi z molkom in zapiranjem oči. No, igrica se je kmalu sprevrgla v spoznanje, da v ustreznih okoliščinah tudi običajni šolarji lahko postanejo mali nacistki.

Tema je torej OK. Ampak to, kako je obdelana, se mi pa ne zdi več OK. Liki so tako papirnati in tipizirani, da bi jih avtor namesto z osebnimi imeni zlahka poimenoval Šolski frajer, Zagnan mladi profesor, Idealna punca, Piflarica, Razredni luzer … Delo se mi zdi skoraj podcenjujoče do mladih bralcev, menim, da si zaslužijo kaj več, sploh ker mladinska književnost ponuja na kupe res dobrih knjig. Tule pa, kot da gre samo za “rahlo poromanljenje”. Šablonsko, predvidljivo.

No, potem pa mi je vse postalo jasno: avtor je v 30 letih pisateljevanja spisal 130 knjig, kar nanese 4,3 knjige na leto …

No ja, tudi Ivan Sivec ima že čez 100 knjig izdanih…

No, v Strasserjevem primeru se naglica očitno ne obnese … Od Sivca pa nisem prebrala še nobene … vem samo, da je bojda najplodovitejši v SLO ali vsaj temu blizu.

He he, no, po tistem, kar smo brali pri nas doma (ni bilo veliko, priznam), bi se tudi o njegovih likih dalo napisat kaj podobnega ;-).

Jaz se pa že skoraj mesec dni ubadam z Irvingom – The Fourth Hand. Ne morem reči, da se matram, ker je simpatična in čisto irvingovska, ampak moram biti ravno toliko zbrana, da je ne morem brat pred spanjem; ker pa si trenutno težko izborim čas za branje čez dan, to pomeni, da gre po polžje. No, saj prihajajo dolgi večeri 🙂

Vladimir P. Štefanec: Viktor Jelen, sanjač

Ne vem, še nikoli mi ni uspelo prijeti v roke Vladimirja P. Štefanca, zato sem mu zdaj namenila double bill, skupaj z Odličnim dnevom za atentat, ki pa ga še nisem začela brati.
Resda še nisem brala ED, vendar se strinjam s Torom – čeprav gre za drugo knjigo – da je junak res en tak tipičen SLO-čudak, s kakršnimi je naša književnost kar na gosto posejana. Štorija tudi tako tako. Skratka, nothing to write home about. (Edino, kar krepko preseneti in česar pri nas ne srečamo prav pogosto, v tej knjigi pa tega sploh nisem pričakovala, je – srečen konec.)

Ampak: temu navkljub sem knjigo prebrala, mestoma celo s precejšnjim užitkom. K temu je pripomogel res fajn jezik, junaku primeren, predvsem pa gre po dolgem času za jezikovno brezhibno knjigo, kar je pri nas prejkone redkost. Če sem prav presodila, gre zasluge za to najbrž pripisati kar avtorju in ne toliko lektorskim posegom. Temu ugibanju v prid govori tudi pregled nekaj strani naslednje knjige. Med njima je osem let razlike, in čeprav sta izšli pri isti založbi, dvomim, da gre za nekakšna lektorska megapodviga. Prej bi rekla, da je šlo pri lektoriranju kvečjemu za kozmetične popravke.
Pisanje je bogato, pa ne prenabuhlo, sem in tja kaka izvirna primerjava, izrazi so skrbno izbrani, skratka, tozadevno je knjiga, kot se šika. Po kupu carverjevskega čtiva, ki kakega posebnega jezikovnega bogastva pač ne prenese, mi je bila tale knjiga v kar precejšen jezikovni užitek. Pa ne gre za to, da bi šlo za kakšno slogovno virtuoznost: jezik je preprosto dobro odmerjen, ravno pravšen za to knjigo.

In ko že jezikarim: žalostno je, da založbe, ki izdajajo zahtevnejše knjige (ki jih prebere zanemarljivo število ljudi), še nekako poskrbijo za te reči, knjige pa, ki dosežejo najširši krog bralcev in so jezikovno najvplivnejše, pa so praviloma slabo prevedene, povrhu pa jezikovne katastrofe – pa nimam v mislih zatipkov …

Kakorkoli: če bi bile knjige pogosteje jezikovno dobre & tako skrbno urejene, kot je tale Viktor Jelen, bi se tudi zdajšnje generacije lahko opismenjevale, kot smo se mi – preprosto z branjem.

Svetlana Makarovič: Teta Magda

Oktober je bil zame tudi mesec za mladinsko književnost, ki mi je še vedno zelo ljuba. In po Lažnivi Suzi se je Teta Magda nadvseeee prilegla! V zgodbi ne vidim nobenih (bolj ali manj spretno (ne)prikritih) naukov, teče kot hudournik, da kar ne moreš stran, te spravi v smeh in potrka po predalih, v katere pridno pospravljamo (lastno in tujo) odkačenost, odbitost, ker “kaj bodo pa ljudje rekli”. No, Magdi se za to gladko žvižga, pamž pa tudi že kaže nastavke, da se ne bo pustil ukleniti v “socializirane in civilizarane” družbene vzorce. Knjigo sem prebrala že kot najstnica in zdajle me je ponovno nesporno očarala.

K.

K10: “je junak res en tak tipičen SLO-čudak, s kakršnimi je naša književnost kar na gosto posejana.”
Katja, s tem se mi ne zdi nič narobe, branje o SLO ne-čudakih pa se mi zdi večinoma dolgočasno početje, ker gre po navadi za psihologiziranje, seciranje “srednjega” razreda brez kančka humorne distance ali franzenovskega stila. Zato naj živijo čudaki (pa čeprav slovenski).

Morda sem se štorasto izrazila: ne, s to čudaškostjo ni nič narobe, ampak pri tem liku me je ves čas mučil nekakšen deja vu. Kot da sem lik – takšnega, kot je – srečala v kaki drugi knjigi, ali pa kot bi bil nekakšen zlitek več podobnih; če bi bila knjiga napisana v malce bolj “eksotičnem” jeziku, bi bil npr. skorajda lahko Lenardičev, ta mi je pač prvi padel na misel. Skratka, v zvezi z njim me je ves čas nekaj drezalo v tej smeri, pa ne znam s prstom pokazat, kaj bi to bilo. Pojma nimam.

Michael Thomas: Man Gone Down

Uf, marička, tole je bilo pa naporno (iz neznanega razloga sem se odločila, da prigrizem do konca, na koncu se mi je zazdelo, da je na neki način vendarle bilo vredno …).
Najprej pa z globokim strinjanjem citiram Torovo oceno:

http://med.over.net/forum5/read.php?33,5617568,5644485#msg-5644485

Preveč vsega (IMPAC gor ali dol): preveč podrobnosti, preveč drsenja naprej in nazaj po časovni premici, mogoče tudi preveč strani. Ves čas sem se spraševala, kam vse skupaj sploh pelje. Aja, pa tudi stil pisanja mi ni bil všeč. Ne bi ravno priporočala.