Ogenj, rit in kače niso za igrače
Na svoji spletni strani jo prodaja založba
http://www.zalozba-chiara.si/leposlovje/346-ogenj-rit-in-kace-niso-za-igrace
Pa tudi emka.si jo ima pod ‘dobava takoj’
http://www.emka.si/ogenj-rit-in-kace-niso-za-igrace/PR/1601695,11735
tako da ni posebne težave, da jo naročite tam, kjer knjige kupujete ponavadi, ali pa jo kupite kje drugje.
Prebrala.
Slovstvena folklora me od nekdaj zanima, če je podana užitno, torej zanimivo, brez pretiranega mahljanja z letnicami, datumi, kraji (razen seveda osnovnih podatkov), življenjepisi in družinskimi drevesi. Večinoma Ognju kar uspeva biti zanimivo, tudi zelo zanimivo, celo pretresljivo, redkeje duhovito branje. Zgodbe so verjetno zapisane (skoraj) dobesedno, kar pomeni, da če je imel pripovedovalec vsaj malo žilice, je zgodba sočna in konstrukt trden, v nasprotnem lahko deluje, kot da “preskakuje”, združuje dogodke, med katerimi ni vzročno-posledičnih povezav. Če želimo ohraniti avtentičnost pripovedovalca, je to seveda neizogibno.
V knjigi vidim s stališča upovedovanja naše (pol)preteklosti dragoceno vrednost, zlasti ker se – v nasprotju z večino (če ne kar vsemi, kot trdijo v nekem intervjuju) tovrstne literature – v precejšnji meri ukvarja tudi z bolj žgečkljivimi oz. (marsikje še vedno) tabu temami, ker v njej pripovedovalci precej neposredno spregovorijo med drugim o tem, kako so se “tiste reči” delale nekoč, kar si dandanes težko predstavljamo; po eni strani zato, ker mlajše generacije na starejše avtomatično gledajo kot na bolj zastarele (tako recimo marsikdo misli, da je analni seks pogruntavščina “modernih” pornografskih filmov, kar seveda ne drži – to dajem kot splošen primer, v knjigi na to temo ne naletimo) v vseh pogledih, tudi v spolnosti (in do neke mere imajo prav – zlasti glede izobraženosti oz. razgledanosti glede higiene, zanositve, menstruacije itd. pa tudi glede takratnih vrednot – npr. župnik je imel “pravico” poklicati žensko na zagovor, če ni vsako leto rodila otroka); po drugi strani pa zato, ker si dandanes, ob veliko širši in globlji stopnji ozaveščenosti o čistoči, osebni higieni, spolno prenosljivih boleznih, neželeni nosečnosti, pravicah žensk in otrok, kvaliteti odnosov itd. zares težko živo predstavljamo, kako je moral spolni odnos nekoč zgledati, navsezadnje celo, kako je moral “dišati”, koliko časa je trajal, kje se je izvajal, kdo vse mu je bil (nehote) priča itd. Incest in druge zlorabe, zlasti alkoholizem in telesno nasilje – vse to je podano direktno, brez olepševanja, in kljub vsemu napredku in tako naprej človeka občasno zmrazi, ko se zave, koliko take in drugačne miselnosti je še vedno prisotne v glavah današnjih mož in očetov.
Kdor je že kdaj posegel po tovrstni literaturi pa tudi po dokumentarnih knjigah, kakršna je Evnuhi za nebeško kraljestvo, sicer hudih presenečenj ne bo doživel, vsekakor pa si bo lahko vse skupaj precej živo predstavljal – SPOJLERJI – od nožička, s katerim so možje “čistili” penis, da jih zaradi zasvinjanosti ne bi med seksom ribalo, tega, da je ženskam menstrualna kri tekla kar po nogah in da je veljalo, da se takrat pa sploh ne smejo umivati, pa do drugačnih sprevrženosti in krutosti, kot je zgodba o možu, ki je nenehno mlatil svojo ženo, najraje pa takrat, ko je bila noseča, saj je bila njegova filozofija: “Če ta umre, bom pa drugega naredil!”
Poleg teh in drugih šeg, vraž in starih navad knjiga svoj smisel utemeljuje tudi z nekaterimi narečnimi izrazi in še marsičim, kar je že (skoraj) utonilo v pozabo (npr. nekateri poklici, kot so bili furmani, hlapci in dekle).
Vsebinsko bi sama knjigi poočitala le zadnji del, ki za moj okus pretirava s podatki, življenjepisi in manj zanimivimi (zato pa, če prav razumem, bolj osebnimi – sorodstvenimi) podatki.
Vsekakor pa je velika škoda, da knjige ni dobil v roke sposoben urednik in dober lektor (lahko tudi v eni osebi :). Določene stvari se po večkrat ponovijo (in to v maniri, kot da se navajajo na novo), manjka boljša preglednost poglavij oz. tematska razčlenitev, ki jo dodatno megli še slaba lektura, saj so včasih narekovaji tam, kjer jih ne bi smelo biti, in obratno, tako da se že skoraj “izgubiš”, kdo pravzaprav pripoveduje (v prvi osebi namreč pripoveduje tudi avtorica). Lektura je sploh porazno slaba – od napačnih vejic, spolov in sklonov ter drugih pravopisnih spodrsljajev do mnogih zatipkov, manjkajočih ločil (npr. pike na koncu povedi ali pa je v oklepaju letnica, vendar manjka bodisi uklepaj bodisi zaklepaj ipd.) in celo manjkajočih presledkov, zlasti za dvopičji (ali pa odvečnih , takole). Videti je, da je bila razlika med vezajem in pomišljajem prepuščena Wordovemu samooblikovanju ali kateremu drugemu avtomatizmu, saj je pri dvodelnem pomišljaju pogosto prvi res pomišljaj, drugi pa vezaj (za njim pa obvezno /ogromnokrat napačna/ vejica – in točno to se zgodi v Wordu, če za vezajem ne zapišemo presledka in nove besede, temveč ga obtežimo z vejico). Zelo klavrna je tudi postavitev besedila. Odstavki niso niti umaknjeni niti ločeni s prazno vrstico, kar ne le otežuje branje, temveč občasno (ker pač prejšnji odstavek sega do desnega roba) povzroči zelo čudno nadaljevanje zgodbe, ker odstavka ne zaznaš. Poleg tega besede niso deljene, kar je eden od vzrokov, da so tuintamvrsticedorobanapolnjene, črke ožje (zdijo se tudi manjše), drugje p a v s e d e b e l e i n r a z v l e č e n e. To gre tako daleč, da se resnično vidi na prvi pogled in da oteži branje.
Knjiga sicer uspešno orje med bralce in je že bila ponatisnjena, in če so vsi natisi taki, se sprašujem, ali med bralci res ni bilo nikogar, ki bi na to opozoril, pa bi se marsikaj lahko popravilo pri ponatisu. Resnično se mi milo stori, ko preberem, da je avtorica več let zbirala in pisala te zgodbe, in verjamem, da je v knjigo vloženega ogromno njenega dela in časa, truda in veselja pa tudi sposobnosti – potem pa se zatakne pri čisto “tehničnih” zadevah, ki ne terjajo drugega kot sposobnega delavca in spodobno plačilo za kakovostno opravljeno delo, zaradi katerega lahko knjiga iz nebrušenega postane brušeni diamant.
Knjigo vsekakor toplo priporočam vsem, ki vas folklora oz. naša bližnja preteklost vsaj malo zanima. Poleg naštetih kvalitet ima še eno: opomni nas – brez žuganja – da smo resnično lahko hvaležni, da živimo zdaj, ne pa pred 40 in več leti, čeprav tako radi pojamramo, kako hudo nam je.