Odtujenost v zakonu – kaj mislite s tem??
Ponavadi res pride.
Pride pa zaradi nerešenih težav ali pa na splošno, ker ugaša strast. In če človek meni, da v odnosu mora biti strast in neke vrste zaljubljenost, bo to začel iskati drugje.
Razvajenost lahko pripomore, da se odtujenost začne prej, saj je za dolgotrajen odnos potrebno marsikaj narediti. In to na obeh straneh.
Odtujenost je kot črv, ki se neslišno in nevidno naseli v odnos in ga razjeda od znotraj. In ko “vidiš”, da se nekaj dogaja (ali pa da se ne dogaja več…), je že zelo zelo pozno.
Bolj kot posledica nerešenih nesoglasij, se meni odtujenost zdi posledica pomanjkanja želje, volje in moči, da bi se neosgasja še naprej reševala. Odtujen postaneš takrat, ko te “mine” in ti je v bistvu vseeno.
Občutek je tak, kot takrat ko nisi “migal” že mesece in mesece. Veš, da bi se moral začeti rekreirati, morda teči, pa vendar je tako težko začeti… in ne začneš. Naprej nabiraš maščobo, kilograme … in lenobo. V nasprotju z našim telesom, kjer ni nikoli prepozno, da nekaj narediš za svoje zdravje, je verjetno pri odnosih tako, da ko preideš določeno mejo, ni več poti nazaj (ali pa si mečemo v oči pesek, da ni poti nazaj, ker bi bil trud, ki bi ga morali vložiti, da lahko gremo nazaj, enostavno prevelik – in poiščemo priložnost za drug odnos)…
Na začetku vsakega razmerja odnos živi sam od sebe. Partnerja sta morda zaljubljena, vsekakor se pa ne poznata in spoznavanje omogoča, da odnos sam napreduje. Skozi leta je tega spoznavanja vedno manj, odnos sam od sebe ne napreduje. In kot vse v življenju – če ne napreduje, de facto nazaduje. Takrat bi morala partnerja “umetno” delat na tem, da bi odnos napredoval. Včasih ne zaznata, da bi to morala početi, včasih sta za to preveč leta, najpogosteje pa imata druge obveznosti, ki ju odvrnejo od tega – otroci, služba, skrbi, ipd. Črv začne potihem jesti ogrodje odnosa in en dan z grozo ugotoviš, da je oseba, ki jo imaš pred sabo, popoln tujec, s katerim nimaš skoraj nič skupnega…
Naš partner in s tem naš odnos, je le naše ogledalo. Kar pomeni, da so vsi “črvi” bili v nas že prej. Od partnerja le pričakujemo, da bo nas imel rad z vsemi “črvi” vred. 🙂
Več je teh “črvov”, večja so pričakovanja in s tem težji odnos.
Se strinjam. In te želje in volje je vedno manj, saj smo ljudje na splošno vedno bolj leni. Tako fizično, kot mentalno ter nagnjeni k perfekcionizmu
Mislimo si, da smo s tem, ko več ne vztrajamo v nezadovoljnih odnosih, kaj napredovali..Pa nismo. Izogibanje vsem naporom in samemu delu, še ne bo rešilo naloge. Še bolj smo padli v moralno krizo ter se razvrednotili oziroma popredmetili. 🙂
Iskanje avantur in seksfrendov pač ni nekaj, kar bi nam dvignilo spoštovanje in zaradi česar bi se bolj cenili.
Res je. Seveda tudi telo ni vsemogočno in nam na primer 30 letno nezdravo življenje, telo ne bo nikoli odpustilo.
Vsak odnos je živ. In pri življenju ga ohranja ljubezen, ki je kot hrana, da odnos raste in živi. Seveda začetne zaljubljenosti in ljubezni, ki hrani odnos, sčasoma zmanjka….In če nismo pripravljeni predelati izzive, se z njimi soočiti ter s tem vse te “črve”, ki so v nas,
“reciklirati” v ljubezen, bo “hrane” hitro zmanjkalo. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.